UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO SARA URBANIJA

Transcription

1 UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO SARA URBANIJA KOPER 2015

2 UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA Univerzitetni študijski program Razredni pouk Diplomsko delo INTERPRETACIJA DRUGAČNOSTI V MLADINSKIH BESEDILIH HELENE KRALJIČ Sara Urbanija Koper 2015 Mentor: prof. dr. Igor Saksida

3 ZAHVALA Najprej se zahvaljujem mentorju, prof. dr. Igorju Saksidi, ki me je sprejel pod svoje okrilje in mi nudil pomoč ter strokovne nasvete pri izdelavi diplomskega dela. Zahvala gre tudi Osnovni šoli Lava Celje, predvsem učiteljicama Nataliji Košir in Brigiti Gaberšek, ki sta mi prijazno odstopili šolske ure, da sem lahko izvedla učne ure za empirični del. Velika zahvala gre vsem prijateljicam za vso podporo, ki so mi jo nudile v času pisanja diplomskega dela, in za vse spodbudne misli ter besede. Navsezadnje pa se najbolj zahvaljujem svoji družini, ki mi je stala ob strani vsa leta šolanja in mi nudila podporo ter mi finančno omogočila študij. Vsem še enkrat iskreno HVALA.»Jutranja misel vam lahko opredeli dan. Optimistična misel stori, da bo dan svetel in uspešen, pesimistična pa, da bo turoben in sama izguba. Začnite vsak dan z dobro voljo, nasmejani in polni poguma, naravna posledica bo, da vam bo delo v pravo veselje, kronano z napredkom.«(william M. Peck)

4 IZJAVA O AVTORSTVU pouk, Podpisana Sara Urbanija, študentka univerzitetnega študijskega programa Razredni izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Interpretacija drugačnosti v mladinskih besedilih Helene Kraljič: - rezultat lastnega raziskovalnega dela, - so rezultati korektno navedeni in - nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih. Podpis: V Kopru, dne

5 IZVLEČEK V diplomskem delu Interpretacija drugačnosti v mladinskih besedilih Helene Kraljič sem se osredotočila na interpretacijo drugačnosti v mladinski književnosti. Skušala sem ugotoviti, kako se učenci odzivajo na besedila s to temo, kako interpretirajo prebrano, kakšni so njihovi občutki, vtisi in mnenja ter kakšna je njihova zmožnost identifikacije s književno osebo. Diplomsko delo je dvodelno. V prvem (teoretičnem) delu navajam pojmovanja mladinske književnosti in njene opredelitve, slikanice, teme mladinske književnosti in tabujske teme. Podrobneje se posvetim drugačnosti kot tabujski temi, kjer predstavim pojme strpnosti, tolerance in drugačnosti, navajam vrste drugačnosti ter predstavim obravnavano drugačnost (otroci s posebnimi potrebami), ki je pomembna za razumevanje nadaljnjega dela. V drugem (empiričnem) delu pa predstavim cilje in metode dela, načrtovanje obravnave ter izvedbo učnih ur na osnovni šoli v drugem in tretjem razredu na podlagi izbranih slikanic Helene Kraljič. Vse skupaj interpretiram s pomočjo lastne refleksije in izkušenj, ki sem jih pridobila v času pisanja diplomskega dela. Ključne besede: mladinska književnost, slikanica, tabu, drugačnost, avtizem, epilepsija

6 SUMMARY Interpretation of distinction in Helena Kraljič's youth texts. In my thesis Interpretation of distinction in Helena Kraljič's youth texts I focused on interpreting of distinction in youth literature. My goal was to determine how pupils react respond to this topic, how they interpret these types of texts, what are their feelings, impressions and opinions and their ability to identify with literary character. The thesis is a two-part work. In the first theoretical part I describe youth literature concepts and its definitions, picture books, youth literature themes and taboo topics. I look closely at distinction as a taboo topic, I present notions of tolerance and distinction, state different types of distinction and cite adressed distinction (children with special needs), which is important for understating of the thesis' next part. In the second empirical part of the thesis I present objectives, methods, treatment planning and execution of lessons in second and third grade of a primary school, based on selected picture books of Helena Kraljič. I conclude with interpretation, using my own observations and experience, obtained during writing of the thesis. epilepsy Keywords: Youth children's literature, picture book, taboo topics, distinction, autism,

7 KAZALO VSEBINE 1 UVOD MLADINSKA KNJIŽEVNOST Poimenovanja in opredelitve Sodobna mladinska književnost - proza: pestrost poetik in literarnih vrst Neresničnostna mladinska proza Resničnostna mladinska proza SLIKANICA Opredelitev Razvoj slikanice Vloga slikanice TEMA V MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI Tema Tabujska tema Zgodovinski razvoj tabujev Tabujske teme v slikanicah Tabujske teme v učnem načrtu za pouk slovenščine DRUGAČNOST KOT TABUJSKA TEMA Pojmi drugačnost, toleranca, enakopravnost in stereotip Drugačnost Toleranca Enakopravnost Stereotip Vrste drugačnosti Obravnavana drugačnosti Otroci z epilepsijo Otroci z avtizmom Obravnava drugačnosti v mladinskih besedilih in pri pouku slovenščine OBRAVNAVA DRUGAČNOSTI V SLIKANICAH Avtorica slikanic Helena Kraljič Intervju s pisateljico Heleno Kraljič Izbrana dela za obravnavo Larina skrivnost Žan je drugačen Cilji v učnem načrtu EMPIRIČNI DEL... 45

8 7. 1 Opredelitev problema Namen in cilji raziskave Namen diplomskega dela: Cilji raziskave: Raziskovalna vprašanja in delovne hipoteze Metodologija dela Potek načrtovanja Učni pripravi Lastna refleksija Analiza prve učne priprave Analiza druge učne priprave ZAKLJUČEK SEZNAM VIROV IN LITERATURE KAZALO PONAZORIL Tabela 1: Učna priprava za slovenščino (2. razred) Tabela 2: Učna priprava za slovenščino (3. razred)...56

9 1 UVOD V diplomskem delu bomo obravnavali tabujske teme v mladinski književnosti. Natančneje se bomo posvetili tabujski temi - drugačnosti. Ta problematika se v učnem načrtu pouka slovenščine redkeje obravnava. V sodobni mladinski književnosti obstaja mnogo del, ki se osredotočajo na obravnavo tabujskih tem. Pomembno je, da otroke s to tematiko spoznamo že na začetku vstopa v šolski sistem. Otroci so sposobni hitrejšega vživljanja v književne junake, približajo se jim in tako literaturo doživljajo na svojstven»otroški«način. Dobro je, da si že v času otroštva oblikujejo lasten pogled na svet in odnos do soljudi ter ga ne povzemajo v celoti od staršev/odraslih. Mnogo tabujskih tem je predstavljenih ravno v mladinski književnosti, in sicer v slikanicah, ki so primerne za mlajše otroke. Te naj bi otrokom pomagale, da bi lahko na drugačnost (posebnosti otrok) gledali drugače, tako bi dali možnost tudi»posebnežem«, da bi postali del njihovega sveta. Namen mladinske književnosti ni samo želja po vzgajanju otrok, ampak tudi želja ustvariti komunikacijo z njimi. To pa je pomembno predvsem pri obravnavi težjih tem za razumevanje, med katere sodijo tudi tabujske teme. Naš namen v diplomskem delu je obravnavati drugačnost s pomočjo slikanic pisateljice Helene Kraljič. Obravnavali bomo dela, katerih tematike so otroci s posebnimi potrebami, znotraj katere sta posebej izpostavljeni motnji avtizem in epilepsija. V slovenske osnovne šole je zaradi integracije in inkluzije vključenih vse več otrok s posebnimi potrebami, kar sem skozi svojo prakso med študijem spoznala tudi sama. Glede na to, da se otroci z drugačnostjo srečujejo vsakodnevno, je pomembno to obravnavati že v prvem triletju osnovne šole. S pomočjo učnih priprav na temo slikanic Helene Kraljič smo v drugem in tretjem razredu obravnavali zgodbici o avtizmu in epilepsiji ter poskušali z vodenim pogovorom ugotoviti odnos učencev do strpnosti in drugačnosti. Analizirali smo pogovor z učenci na podlagi ciljev, ki smo si jih zastavili. Analizo bomo v empiričnem delu predstavili s pomočjo lastne refleksije glede na izvedene učne ure. 1

10 2 MLADINSKA KNJIŽEVNOST 2. 1 Poimenovanja in opredelitve Literarna teorija navedke o obstoju mladinske književnosti in njene namembnosti razloži na nekoliko starejši in drugačen način. Josip Brinar (1905) namreč v svoji kritiški zapuščini navaja, da v področje splošne literature, kamor spadajo vsa umetniška dela, spada tudi mladinska literatura. Nekatera besedila Brinar v svojih teoretičnih razmišljanjih tudi presoja in razlaga načela slogovne in vsebinske primernosti literature, ki naj bi jo brali mladi bralci, kar lahko prikaže njegovo zavedanje o pomembnosti mladega bralca. Kljub navednicam, ki zagovarjajo neobstoj mladinske književnosti, pa bi jih morda lahko kdo povezal s sodobnimi zabrisi meje med mladinsko in odraslo književnostjo (prim. Saksida, 2009). V svojem delu Mala literarna teorija Matjaž Kmecl mladinsko književnost opredeljuje kot posebno književnost za posebnega bralca. To pomeni, da so vse prvine književnosti prilagojene sprejemnim zmogljivostim in zanimanjem mladega bralca (prim. Kmecl, 1976). Vlogo in pomen mladinske književnosti pa kasneje Marjana Kobe opredeljuje kot svojevrstno področje leposlovja in hkrati temeljno branje otrok do desetega leta, ki naj bi bila sestavni del študijskega programa za bodoče učitelje na razredni stopnji osnovne šole. V svojem delu Pogledi na mladinsko književnost dodaja še naslednje:»pri teoretični opredelitvi te veje književnosti pa mora v optiko obravnave enakovredno stopiti še njena stalna specifična determinanta, se pravi mladi bralec z vso problematiko korelacij z različnimi literarnimi zvrstmi in oblikami v posameznih starostnih obdobjih«(prim. Kobe, 1987: 22). Kot poseben del književnosti je mladinska književnost na evropski ravni v optiko literarne teorije razvidneje stopila šele v drugi polovici petdesetih let. Za tako pozen vstop mladinske književnosti pa lahko iščemo vzroke v razlogih, ki zahtevajo obširnejši literarnozgodovinski ekskurz. Opozoriti je potrebno na dejstvo, da je področje besedne tvornosti za mladino postopoma stopalo v področje kritiške in strokovne obravnave kot področje literature v Evropi šele nekje v prvi polovici 20. stoletja. Tovrstno literaturo so do tedaj obravnavali le v okvirih pedagogike. Besedni ustvarjalnosti za mladino je težaven sestop s področja pedagogike, postopno osamosvajanje v okvirih literarne teorije in s tem procesom depedagogizacije pisanja omogočila šele v novejšem času prve stike z literarno vedo in pozneje tudi literarno teorijo. Problem mladinske književnosti, ki je na prvi pogled samo terminološke narave, je v neenotnem poimenovanju. Ponekod na svetovni in evropski ravni poznamo že ustaljene termine, 2

11 drugod pa zasledimo mnogovrstna strokovna pojmovanja, ki so uporabljena neenotno. Navedemo lahko na primer naslednje: children s literature, det skaja, letteratura infatile, detska literatura (prim. Kobe, 1987). Na Slovenskem področju se najpogosteje pojavlja poimenovanje mladinska književnost. Naš stik s strokovno rabo je potekal po nemškem jezikovnem mediju (Kinferliteratur, Jugendliteratur) (prim. Kobe, 1987). Tudi v slovenski literarnovedni tradiciji za pojem mladinska književnost uporabljamo več sopomenk: otroška oziroma mladinska književnost, mladinsko slovstvo, mladinska literatura (prim. Saksida, 1994). Mladinska književnost je pojem in besedna zveza, ki pomeni književnost posebnega tipa. Književnost dobi prilastek mladinska in vnaša v pojem dimenzijo bralca. V strokovnih literaturah lahko zasledimo več vprašanj, kaj pravzaprav pomeni mladinsko in komu natančno so ta besedila namenjena. Gre za podtip književnosti, njen integralni del se od nemladinske loči predvsem po bistvu, obstoju in zgradbi (prim. Saksida, 1994).»Mladinska književnost je naslovniška zvrst književnosti - njeno bistvo je umetniškost. Izhaja iz avtorjevega doživljanja otroštva, od nemladinske književnosti pa jo ločujejo oblikovne in vsebinske značilnosti (motivi, teme, žanri). Namenjena je predvsem bralcu do starostne meje osemnajst let; najbolj kakovostno nagovarja tudi odraslega bralca, kar pomeni, da je naslovniško univerzalna.«(prim. Saksida, 2001a: 405.) Kot smo že omenili, sodobne opredelitve kot nadpomenko uporabljajo termin mladinska književnost, ki zajema otroško književnost in najstniško književnost, to je mladinsko književnost v ožjem pomenu besede. V tako opredeljen okvir se uvrščajo: - dela, napisana posebej za mladino; - dela, ki so bila napisana kot nemladinska književnost, a so v procesu recepcije postala mladinska; - priredbe in predelave del (prim. Saksida, 2001a: 405).»Vživljanje v otroke«se veže na avtorja mladinskega besedila. Avtopoetike mladinske književnosti odražajo zanimiva bistva, posebnosti in branja mladinske književnosti. 1. Pisati mladinsko književnost pomeni pisati mladinsko književnost nasploh - vrednotenjski vidik: obe naslovniški zvrsti sta izenačeni glede na umetniškost. 2. Pisati mladinsko književnost pomeni vživljati oziroma vračati se v otroštvo (»spominjanje na otroštvo«) - prevladujoča je torej komunikacija med odraslim in otrokom, kar pomeni, da iz območja sodobne avtorske mladinske književnosti izpade spontana otroška ustvarjalnost. 3

12 3. Mladinska književnost je dialog z otroštvom, nastaja iz potrebe odraslega po komunikaciji z otroštvom - tudi za mladinsko književnost je torej bistven»užitek dialoga«kot temeljni užitek branja književnosti. 4. Mladinska književnost se povezuje s književnostjo za odrasle - v opusih različnih avtorjev je mogoče opazovati vsebinske, idejne in slogovne vzporednice med mladinsko in nemladinsko književnostjo. 5. Osrednje značilnosti mladinskih del so humor, zvočnost, igrivost, (otroška) izkušnja in čudenje, hkrati pa je v njih zaznati tudi tako imenovane tabu teme oziroma»male proteste«. Bistvena za povojno in predvsem za sodobno mladinsko književnost je torej pestrost vrst, motivov in tem, kar pomeni, da mladinske književnosti ni mogoče zvesti le na eno prevladujočo vrsto ali tematski sklop. 6. Mladinska književnost je zanimiva za otroka in odraslega - pri analizi ter kritiki mladinske književnosti se je smiselno izogibati absolutiziranju estetskega okusa bodisi mladega bodisi odraslega bralca; zanimivo je, da najkakovostnejša besedila klasične in sodobne mladinske književnosti nagovarjajo tako prvega kot drugega (na primer Prežihov Voranc, N. Grafenauer, S. Makarovič) (prim. Saksida, 2001a: ). Razumemo torej, da mladinske književnosti ne moremo opredeliti le glede na njeno namembnost, ampak jo povezujemo s tremi temeljnimi členi področja literarne vede: avtorjem, besedilom in bralcem. AVTOR - mladinska književnost nastaja iz potrebe odraslega po komunikaciji z otroštvom, le ta mu predstavlja dialog z otroštvom. Pomembno je tudi vprašanje perspektive in povzemanjem otroškega pogleda na stvarnost (prim. Saksida, 2001a). BESEDILO - ob upoštevanju starosti bralca, iz različnih perspektiv, izhaja tipologija zvrsti (poezija, proza, dramatika) in vrst (na primer kratka sodobna pravljica). Proza je najbolj razširjena zvrst mladinske književnosti, saj vsebuje primere tako pravljične, resnične ter celo avtobiografske zapise. V posebno kategorijo uvrščamo slikanico, kjer jezikovna in likovna govorica predstavljata neločljivo enoto (prim. Saksida, 2001a). (Več poudarka in bolj natančno opredelitev predstavim v naslednjem poglavju). NASLOVNIK - književnost je umetnost, saj uporablja besede in opisuje življenje na otroku razumljiv način. Tretji temeljni člen predmetnega področja je veda o 4

13 mladem bralcu, ki raziskuje svoj bralni razvoj in razvija svoje bralne sposobnosti (prim. Saksida, 2001a). S prepletanjem etične, estetske in spoznavne komponente mladinska literatura tako predstavlja enega najkompleksnejših ogledal družbe. Avtor pogosto nezavedno povzame širše družbene in subkulturne poglede, ti pa v mladinski literaturi še hitreje pridejo do izraza, saj tam avtor vzpostavlja bolj neposreden odnos z bralci. V mladinski literaturi noben predmet ni prikazan kot izoliran, ampak je postavljen v širši kontekst celotne zgodbe. Svoje bralce aktivno oblikuje in preko njih sooblikuje prihodnost družbe. Tako lahko mladinsko literaturo razumemo kot ogledalo družbe, ki sooblikuje družbo prihodnosti. Mladinska literatura je kot indikator družbenega stanja in razumevanja, saj nam pogled v samo književnost pove mnogo o družbi sami. Razkriva, kako dojemamo določene koncepte, kako se nam zdijo pomembni in koliko jih sploh razumemo. Nenazadnje pa nam ponuja mnogo načinov, kako jo lahko predstavimo svojim otrokom glede na to, kakšno vlogo želimo, da imajo v družbi prihodnosti (prim. Bilban, 2014).»Mladinska literatura je ogledalo, v katerem ob vsakem branju vnovič uzremo sebe.«(prim. Vidmar, 2014: 63.) 2. 2 Sodobna mladinska književnost - proza: pestrost poetik in literarnih vrst Sodobna mladinska književnost se je začela bolj razvijati v obdobju po vojni. Aktivistična proza (prikaz narodnoosvobodilnega boja, vojnih spopadov, zmag, plemenitih borb) predstavlja prvo skupino. Pojavlja se tudi vzgojna pripoved, zasnovana na idealiziranem otroku. Sodobna pravljica predstavlja prve odmike od aktivistične proze. Še vedno je tema otrok v vojni, vendar je že zaznavna dvojnost besedilnega sveta. Kasneje, sredi petdesetih in na začetku šestdesetih let, se pričnejo pojavljati dela, ki napovedujejo odmike od realistične mladinske književnosti, čeprav ohranjajo etično poantiranje zgodbe (prim. Saksida, 2001a). Med ta dela spadajo kratka sodobna pravljica E. Peroci Moj dežnik je lahko balon in fantastični pripovedi V. Pečjaka Drejček in trije marsovčki ter Potovanje v tisočera mesta V. Zupana (prim. Saksida, 2001a). Vsa ta besedila na začetku šestdesetih let vzpostavljajo temelj, na katerem se lahko prične graditi sodobna neobremenjena proza s širokim poetiškim in motivno-tematskim razponom (prim. Saksida, 2001a). Sodobna proza na Slovenskem področju zajema bogato zakladnico raznolikih vrst, besedilnih vzorcev in tem. Začnejo se pojavljati avtorji, 5

14 ki v svojih delih upodabljajo sodoben jezik, sodobne pripovedne tehnike in se tako uvrščajo med pisce za mladino (prim. Saksida, 2001a) Neresničnostna mladinska proza Klasična pravljica Medtem ko so bili na ljudsko slovstvo vezani žanri pred vojno in po njej pogosti, pa se za klasično pravljico in pripovedko komajda najdejo primeri. Gre namreč za neke vrste»žanr v zatonu«. Primera sta: Bina Štampe Žmavc - Ure kralja Mina (1996) in zbirka Jutro sveta Jožeta Snoja (1991). Živalska pravljica Ta vrsta po vojni prav tako ni prevladujoča oblika neresničnostne proze. Nekatere živalske pravljice je namreč težko ločevati od kratkih sodobnih pravljic oziroma živalskih zgodb. Ena izmed bolj vidnih pisateljic živalskih pravljic je Svetlana Makarovič. Glavna značilnost njenih besedil je moderno poustvarjanje ljudskih pripovednih oblik (predvsem živalskih pravljic in basni). Prevladujoče književne osebe v njenih delih so živali, zato velja za najpomembnejšo avtorico živalskih pravljic. Od živalske zgodbe se živalska pravljica razlikuje zaradi posebnega sveta, ki je glede na lastnosti oziroma ravnanje književnih oseb ločen od realnosti (živali imajo zobozdravnika, se pogovarjajo, nastopajo na koncertu). Za živalske pravljice je značilna predvsem tematika: vrednost in moč prijateljstva (Sapramiška), moč in pomen malih bitij (Se me kaj bojite). Pravljična realnost ni idealizirana, saj je v njej mogoče zaslediti tudi prizore nasilja in krutosti (Pesjanar in bolhe). Negativni del pravljičnega sveta poleg krutih oseb tvorijo tudi sebičneži, opravljivci (Miška nese v mlin), zavistneži (Pekarna Mišmaš) ter odrasli, ki omejujejo otroško razigranost (Bonboni vile Mucinde). Otroška pozitivnost je prikazana preko živali (radovednost - Netopir Kazimir). V nekaterih drobnih besedilih je mogoče zaznati tabuje, kot so prikaz izločanja in spolnosti (Kam se kužku mudi in Človek, ne jezi se). V besedilih živalskih pravljic so opazne njihove značilnosti, kot so humor, upor zoper pravila, pomeni prijateljskega sobivanja in strpnosti, svoboda vilinskega sveta. Praviloma svet nastaja skozi pogled živalskega lika (Smetiščni muc), nasprotja med živalmi pa se projecirajo v svet ljudi. V nekaterih modernih primerih živalske pravljice ne prikazujejo nasprotja, ampak nadaljujejo nesmiselno pravljično obliko. Prevladuje predvsem prenavljanje vzorca in poigravanje z žanrom. Nenavadna imena v pravljicah so na meji absurdnega (povodni konj Živahna mortadela). Vnašanje medbesedilnih prvin (Čebelica Maja), 6

15 motivika modernega sveta (lisica na baterije) ter parodije znanih pravljic (Rdeča kapica) dajejo vtis sproščenega vabila v pravljično igro (prim. Saksida, 2001a). Nesmiselnice Svet nesmiselnic tvorijo jezikovne igre in komična kraljestva (liki in kraljestva so prikazani kot karikatura in delujejo kot satira). Značilnost je predvsem poigravanje z jezikom, igranje s stalnimi besednimi zvezami ter nonsensno poigravanje. V nesmiselnicah je realnost prikazana kot»narobe svet«, ki ga vzpostavljajo nenavadni komični preobrati iz sicer realnega okolja. Bralec občuti nesmiselnico kot hec, poigravanje z realnostjo oziroma zgolj duhovito domislico. Primeri pisateljev nesmiselnic in njihovih del so: Marjana Marinca: Krasen cirkus (1995), Smiljan Rozman: Čudežni pisalni strojček (1966), Polonca Kovač: Jakec in stric hladilnik (1976), Kajetan Kovič: Moj prijatelj Piki Jakob (1972). Med nekaterimi značilnostmi pisateljev in njihovih del je neločljivost od realnega. Gre za prepletanje različnih plasti in povezovanje v enovito zgodbo, ta daje vtis spontanega nizanja asociacij, navezav in premikov. Eno izmed takšnih del je tudi Kvadrat pa pika (1977) pisatelja Gregorja Strniše. Glavna oziroma osrednja tematika je občutek živosti in povezanost vseh stvari (prim. Saksida, 2001a). Sodobna pravljica in fantastična pripoved Sodobne pravljice v mladinsko književnost vnašajo novo poetiko otroške igre in posebnosti otroškega doživljajskega sveta (prim. Kobe, 1987). V pravljicah se prepletata fantastični in realni besedilni svet, ti dve plasti skupaj tvorita celoto. Pravljice v globljem smislu izražajo pisateljevo vrednotenje vprašanj človeštva (prim. Saksida, 2001a). Sodobna pravljica glede na glavni lik predstavlja več različic. Glavni lik je lahko otrok (E. Peroci: Moj dežnik je lahko balon), živa igrača (K. Kovič: Pajacek in Punčka), poosebljeno nebesno telo (B. A. Novak: Nebesno gledališče). Med značilnosti kratke sodobne pravljice lahko dodamo še, da praviloma ne moralizirajo oziroma ne poznajo nobenega moralnega nauka (prim. Kobe, 1999). Med kratko fantastično pripoved pa uvrščamo besedila, ki združujejo lastnosti dveh književnih vrst - pravljico in fantastično pripoved. Njihove značilnosti so, da imajo omejen obseg, opisujejo krajše obdobje, glavni književni lik se zaveda fantastike v realnem svetu, književni prostor in čas pa sta natančno določljiva. Med najpomembnejše lastnosti spada dvodimenzionalnost, obstoj dveh svetov, ki delujeta vsak glede na svoje zakonitosti (prim. Haramija, 2005). 7

16 Resničnostna mladinska proza Pripoved s človeškimi osebami V resničnostni prozi in njenih besedilih je besedilna stvarnost posnetek stvarnega življenja otrok in mladostnikov, za razliko od resničnostne živalske zgodbe (prim. Kobe, 1987); besedila tako odražajo stvarno življenje otrok in mladostnikov. Besedila resničnostne proze je mogoče razdeliti glede na stvarnost glavnih literarnih oseb (sodoben otrok do 8. leta, najstnik do 15. leta), število glavnih literarnih oseb (posameznik, skupina, otrok in žival), tematika (odraščanje, igra, družina, šola, konflikti), razpoloženje (vedra, konfliktna, tragična pripoved) ali tehnika pripovedi (prvoosebna otrokova pripoved, tretjeosebna pripoved odraslega). Resničnostna pripoved se tudi slogovno spreminja, saj se začne uveljavljati tudi sleng. Primeri: Anton Ingolič - Tajno društvo PGC (1958), Branka Jurca - Ko zorijo jagode (1974), Leopold Suhodolčan - Rumena podmornica (1969), Pavle Zidar - Mulci (1975), Slavko Pregl - Geniji v kratkih hlačah (1978), Vitan Mal - Ime mi je Tomaž (1972), Primož Suhodolčan - Košarkar naj bo (1994) in tako dalje (prim. Saksida, 2001a). Živalska zgodba Posebno različico resničnostne pripovedi predstavlja živalska zgodba, kjer svet, v katerem biva žival, daje občutek zunajliterarne stvarnosti. V živalske osebe so projecirane tudi čisto človeške in splošne lastnosti, zato se zdijo bralcu književni junaki povsem verjetni. Živalska zgodba se z dodajanjem iracionalnih elementov spremeni v živalsko pravljico - meja med obema je zabrisana oziroma težko določljiva. Nekaj primerov: Polonca Kovač - Pet kužkov išče pravega (1982) in Težave in sporočila psička Pafija (1986) ter Branko Hofman - Ringo Star (1980) (prim. Saksida, 2001a). Avtobiografska pripoved Resničnostno mladinsko prozo tvorijo tudi avtobiografske pripovedi in črtice. Mladinska književnost v tem primeru postaja»spominjanje na otroštvo«v dobesednem pomenu. Zapisovanje spominov zajema lirične utrinke, duhovite črtice, temna sporočila in vzgojne poante. Primeri: Prežihov Voranc - Solzice (1949), France Bevk - Otroška leta (1949), Tone Seliškar - Fantu so zrasla ušesa (1970), Tone Partljič - Hotel sem prijeti sonce (1981) (prim. Saksida, 2001a). 8

17 Zabavna oziroma trivialna pripoved Med zabavno oziroma trivialno in humorno resničnostno pripovedjo je nemogoče jasno zarisati meje. Kjer v besedilnem vzorcu zasledimo klišeje, prevladovaje dogodivščin, super junake in nenavadne preobrate, te pripovedi uvrščamo med trivialna besedila. V nekaterih pripovedih zaznamo inovativne prvine mladostniškega slenga, aktualne komentarje in prepričljivo podobo tovarištva kot temeljne vrednote. Nekaj primerov: Brane Dolinar - Dvojne počitnice (1959), Leopold Suhodolčan - Na večerji s krokodilom (1976), Bogdan Novak - Bela past (1990) (prim. Saksida, 2001a). 3 SLIKANICA Slikanice so najbolj razširjena in hkrati prva književnost, s katero se otrok sreča. Slikanice bere že od zgodnjega otroštva, torej predbralnega obdobja, v katerem besedila doživlja skupaj z ilustracijami Opredelitev Slikanica je posebna zvrst otrokove prve knjige, v kateri se likovna in besedna pisava neločljivo prepletata in na izviren način izražata estetsko sporočilo. Slikanica je posebna oblika knjige, ki združuje ilustracije in besedilo v celoto. Ima tri pomembne sestavine: besedilo, ilustracije in vsebinski ter oblikovni odnos med besedilom in ilustracijo. Besedilo vpliva na razbiranje pomena ilustracij in obratno - ilustracija lahko tudi spreminja ali dopolnjuje pomen besedila (prim. Haramija in Batič, 2013). Slikanica v tiskani obliki je namenjena otrokom vse od zgodnjega predbralnega obdobja do začetnega šolskega obdobja. Pri bralcu spodbuja domišljijo, razvija fantazijo, obenem pa ga čustveno in moralno izpopolni ter oblikuje. Večinoma zgodbe bogatijo besedni zaklad, govorno artikulacijo ter izkustva. Slikanice imajo pomemben vpliv na otrokove literarno-estetske vzgojne možnosti, oblikujejo literarno občutljivost in razvijajo literarno obzorje (prim. Kobe, 1987). Slikanice ločimo na dve skupini glede na vrste funkcij, in sicer na leposlovne in informativne/poučne. Praviloma informativno slikanico otroku ponudimo, kadar želimo doseči določen namen (učenje, spoznavanje resničnosti), medtem ko ima leposlovna slikanica pomembnejšo vlogo pri besedni umetnosti. 9

18 Maria Nikolajeva (2003) poudarja, da je slikanica medij, ki na edinstven značaj slikanice kot umetnostne zvrsti izvira iz dejstva, da je to pravzaprav kombinacija verbalne in vizualne komunikacije. Glavna razlika med slikanico in ilustrirano knjigo je količina besedila in ilustracij. Marjana Kobe (2004) navaja, da je poglavitna značilnost slikanice prepletenost likovnega in tekstovnega deleža. Delež ilustracij v slikanici je vsekakor večji od petdeset odstotkov, vendar skupaj z besedilom tvorita literarno-likovni monolit. Upoštevati pa je potrebno tudi dejstvo, da v ilustrirani knjigi besedilo lahko funkcionira kot samostojna celota tudi brez ilustracij. Ilustracije so k besedilu dodane in ne pripovedujejo svoje zgodbe. Marjana Kobe je v delu Pogledi na mladinsko književnost zapisala:»slikanica kot likovno-tekstovna celota ni preprosto samo 'tanka ilustrirana knjiga', marveč povsem samosvoja knjižna celota s posebno logiko notranje urejenosti, ki sledi specifičnim zakonitostim lastne, se pravi slikaniške zvrsti knjige. Zato slikanica tudi ni samo 'vsota' enakovrednih in enakomernih deležev, likovnega in tekstovnega, v knjigi, ki naj bi bila 'primerna' otroku v posameznih starostnih obdobjih. Gre za mnogo več, saj slika in beseda nista v nobeni drugi zvrsti knjige tako magično neločljivo povezani in zato tudi na docela svoj način izžarevata svoje skupno estetsko sporočilo.«(prim. Kobe, 1987: 33). Igor Saksida pa opozarja na težavo in poudarja dve možnosti razumevanja slikanic. Ena definicija predstavlja slikanico, ki je označena kot knjiga, pri kateri besedilo ne more obstajati neodvisno od slikovnega dela. Druga, širša definicija pa predstavlja slikanico kot vsako knjigo, ki jo določata dve bolj ali manj enakovredni plasti, torej likovna in besedilna; vsaka pa lahko obstaja sama zase (prim. Haramija in Batič, 2013). Glede na oblikovanje ločimo dve skupini slikanic: klasične slikanice (v njih so iste informacije ponovljene z dvema sporočevalnima kodoma - besedilom in ilustracijo), sodobne slikanice, v katerih je interakcija med besedilom in ilustracijo bistveno bolj intenzivna. Poimenovanje se navezuje na interakcijo in ne na čas nastanka. Standardi dolžine besedila so pogosto povezani z otrokovim bralnim razvojem: slikanice za dojenčke (do 50 besed), slikanice za predšolske otroke (prvo starostno obdobje do 400 besed in drugo starostno obdobje do 800 besed), slikanice za bralce začetnike (do 1800 besed). 10

19 Dragica Haramija in Janja Batič (2013) povzemata mnenje Perrya Nodelmana, ki pojasnjuje razmerje med besedilom in ilustracijami kot pomemben dejavnik razumevanja pomenov zgodbe. Slikanica vsebuje vsaj tri zgodbe, in sicer eno zgodbo upovedujejo besede, drugo prikazujejo slike, tretja pa je kombinacija prvih dveh. Prav tako povzemata tudi Mario Nikolajevo, ki poudarja, da je edinstven značaj slikanice, da je pravzaprav kombinacija verbalne in vizualne komunikacije, te pa sestavljajo naslednje kategorije: simetrična: besede in slike pripovedujejo isto zgodbo, komplementarna: besede in slike zapolnjujejo pomanjkljivosti, stopnjevalna: slike podčrtujejo in presegajo besedilo, sporočilo presega sporočilnost obeh ravni komunikacije (prim. Haramija in Batič, 2013) Razvoj slikanice Začetnik otroških slikanic naj bi bil Anglež Randolph Caldecott, ki je v drugi polovici 19. stoletja začel izdajati slikanice v Združenih državah Amerike. Tam se najpomembnejša nagrada za področje slikanic imenuje prav po njem. Za sodobno slikanico pa naj bi bil ključni trenutek, ko je ilustrator Warren Chapel leta 1933 uvedel novo tipografijo dvostranske ilustracije, ki je dopuščala samostojno vnašanje besedila. Bolj konstantnemu razvoju slikanic pa lahko sledimo šele v sredini 20. stoletja oziroma po drugi svetovni vojni. Kot začetnika knjižne ilustracije in začetek razvoja književne ilustracije se omenja Gvida Birolla in Maksima Gasparija za Pravljice Frana Miličinskega (1911). Tik pred drugo svetovno vojno je izhajala zbirka Ciciban čita, ki jo je izdajala Mladinska matica v Ljubljani. Posebno mesto v razvoju slovenske slikanice zavzema delo Martin Krpan Frana Levstika v dveh podobah. Delo je bilo prvič objavljeno že leta 1858, z ilustracijami Hinka Smrekarja je izšlo leta 1917, z ilustracijami Toneta Kraja pa leta V slovenskem založništvu je imel pomembno vlogo tudi Lavoslav Schwentner, ki je izdajal slikanice večinoma brez letnic izida. Leta 1940 je izšla slikanica Mojca Pokrajculja z ilustracijami Marije Vogelnik. Ključno vlogo pri razvoju slikanic po drugi svetovni vojni je odigrala založba Mladinska knjiga, ki je bila ustanovljena in je izdajala kakovostno mladinsko literaturo, na primer Cicibana. Leta 1948 je začela izhajati zbirka Cicibanova knjižnica in je ob zbirkah Čebelica (1953), Velike slikanice (1967) in Cicibanov vrtiljak (1987) močno sooblikovala slovenski slikaniški prostor. Knjižna zbirka 11

20 je bila povod, da se je začela širiti priljubljenost besedil med nižjimi razredi osnovnošolskih otrok (prim. Haramija in Batič, 2013). Po letu 1970 so se na Slovenskem pojavila nova avtorska imena, ki so se takrat na področju slikanice zelo redko pojavljala ali pa sploh niso bila poznana. Tako so se uveljavili na primer Kajetan Kovič, Dane Zajc, Saša Vegri, Polonca Kovač, Niko Grafenauer in Vitomil Zupan, med likovnimi ustvarjalci pa Marija Lucija Stupica in Kostja Gatnik. Bolj živahna dejavnost na področju slikaniške zvrsti nas je postavila v sočasen evropski in celo svetovni slikaniški prostor (prim. Kobe, 1987). Po letu 1991 pa v slikaniškem založništvu opazimo še večje spremembe, saj od takrat dalje vsako leto narašča število slikanic (prim. Haramija in Batič, 2013) Vloga slikanice Slikanica je nekaj posebnega zaradi svojega specifičnega načina izrekanja, ki je pogosto bolj neposreden kot v drugih vrstah literature, vendar je še vedno večplasten. Naloga slikanice je, da z bralcem komunicira tako z besedo kot s sliko, velikokrat pa sporočilo slikanice dopolnjujejo še specifična izrazna sredstva. Večplastnost komunikacije ter preprostost in neposrednost pogosto vplivajo na vse bolj neposredno razkrivanje avtorjevih in družbenih pogledov. Vse to ima podoben učinek tudi na bralca, ki tako hitreje povzema sporočilo slikanice. Slikanica pa morda bolj kot druge zvrsti mladinske literature deluje kot ogledalo in kalup družbe (prim. Bilban, 2014). Vsakodnevno se starši in učitelji srečujejo z različnimi, radovednimi vprašanji otrok, na katera želimo odgovoriti čimbolj primerno in realno. Seveda je potrebno upoštevati otrokove izkušnje, saj bi napačni odgovori otroke zmedli in jih preobremenili. Velikokrat starši in učitelji na vprašanja otrok težko najdejo prave odgovore in pojasnila, otroci pa vse pogosteje sprašujejo o vzrokih, težavah in različnih problemih. Pogosto tako slikanice nudijo odraslim oporo in služijo kot pripomoček, ki jim koristi pri odgovarjanju in reševanju otrokovih vprašanj. Vsako leto je staršem in učiteljem na voljo vedno več slikanic z različno tematiko, ki pomagajo otrokom narediti svet bolj zanimiv in razumljiv. Slikanice so tako staršem v oporo pri razlagi začetnih osvajanj pojmov o svetu, učiteljem pa služijo kot osnova za obravnavo šolske snovi. Pogosto so v slikanicah odgovori na vprašanja, ki so napisana na njim razumljiv način. V slikanicah so razloženi tako vsakodnevni opravki, tehnični in naravni pojavi, deli sveta in človeške skupnosti, premagovanje vsakodnevnih vprašanj. Med najpomembnejše štejemo tiste slikanice, ki 12

21 odgovarjajo na najbolj zahtevna in temeljna vprašanja, torej na probleme, s katerimi se naši otroci srečujejo in soočajo. Pri izbiri in razumevanju slikanic imajo pomembno vlogo predvsem odrasli, torej starši in učitelji, njihova vloga se kaže predvsem pri načinu izbiranja in razlagi slikanic. Odrasli otrokom s podajanjem mnenj pomagajo pri urejanju vtisov in misli, ki jih otrok doživlja ob branju oziroma poslušanju. Kot smo omenili, pa so v slikanicah pomembne tudi njihove teme in sporočila. 4 TEMA V MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI 4. 1 Tema Téma -e ž (ê) osnovni, osrednji predmet obravnavanja ali umetniškega dela (SSKJ, 2008: 2940). Matjaž Kmecl je v svojem delu Mala literarna teorija podal opredelitev teme kot snov, ki je v knjižnem besedilu tehtnejša za sporočilo, saj največkrat označuje smiselno ali ideološko opredeljeno snov. Pogosto se zgodi, da je tema kar sam naslov (prim. Kmecl, 1983). V mladinskih besedilih se pogosto pojavlja ena sama tema, ki prevladuje v danem besedilu. Glavna tema nas vodi skozi celotno besedilo, ostale teme pa se prepletajo v ozadju. Tema je tisto, o čemer govori besedilo. V literarnem delu je nosilec smisla in je pogosto manj razvidna in abstraktna. Tema je sestavljena iz idejno-racionalnih in afektivno-emotivnih prvin oziroma motivov. Teme, ki jih najpogosteje zasledimo v mladinski literaturi: otroštvo, odraščanje (resnična perspektiva zajema vsakodnevne podobe otrok, njihove želje, lastnosti, probleme), igra, igrivost (najpogosteje se pojavlja v nonsensni perspektivi, kjer se avtor poistoveti z otrokom na podlagi njegovega dojemanja sveta - otroštvo je igra), živali (ta tema se pojavlja predvsem v delih za najmlajše otroke, kjer se človeške lastnosti prenašajo na živali. Ponavadi v njih namesto otrok nastopajo živali in so glavni pripovedovalci zgodbe), narava (tema se pojavlja predvsem kot perspektiva čudenja, otrok si s takšno literaturo razvija pozitiven odnos do narave), 13

22 prijateljstvo in ljubezen (tema se kaže predvsem v resničnostni perspektivi. V zgodbah gre ponavadi za prvo ljubezen, zaljubljenost, razočaranje, spoznavanje prijateljev - lahko tudi med človekom in živaljo), umetniška tema (ustvarjanje z besedami), družina (lahko gre tudi za socialno tematiko. Pojavlja se v resničnostni perspektivi ali perspektivi spominjanja na otroštvo. Zgodbe prikazujejo realnega otroka, odnose v družinah oziroma opisovanje družinskega življenja), tabujska tema (gre za perspektivo oporekanja. Zgodbe predstavljajo vrste besedil, ki bralce šokirajo, vendar to ni namen literature. Njen namen je seznaniti bralca s problemi realnosti, s katerimi se lahko srečuje v vsakdanjem življenju. Ponavadi zgodba same probleme tudi ruši in podira) (prim. Lavrenčič Vrabec, 2001) Tabujska tema Kadar govorimo o mladinski literaturi, ne moremo mimo vprašanj, kaj je za mladostnike primerno, ali so današnja besedila mladinske književnosti, ki obravnavajo tudi temne strani življenja, res škodljiva za mladostnike. Velikokrat namreč omenjamo, da so pravzaprav meje med otroško in odraslo književnostjo zabrisane. Po mnenju odraslih je otroštvo čas nedolžnosti. To nedolžnost pa naj bi odrasli (starši, vzgojitelji/učitelji) za vsako ceno poskušali ohraniti in otroke obvarovati pred krutostjo sveta. Darja Lavrenčič Vrabec je zapisala:»je potrebno današnje otroke in najstnike kot najfinejši porcelan zavijati v svilen papir? Je mlade sploh mogoče obvarovati pred svetom, v katerem živijo? Nenazadnje bodo tudi oni morali nekoč odrasti in živeti v njem, ne glede na to, kakršen je«(prim. Lavrenčič Vrabec, 2001: 40.) Ta svet, pred katerim branimo otroke, ponuja vedno več vprašanj in seveda posledično tudi odgovorov. Otroci in mladi imajo pravico, da se tudi v mladinskih besedilih seznanijo s tabuji, ki so jih odrasli poskušali skriti pred njimi. Polonca Kovač je v članku Ali obstajajo teme, ki jih je treba otrokom zamolčati, objavljenem v reviji Otrok in knjiga, zapisala:»hočem povedati, da ni teme, ki bi jo morali otrokom zamolčati, prav tako ni medija, ki bi ga morali prepovedati. Otroci so enako kot odrasli izpostavljeni najrazličnejšim življenjskim preizkušnjam, prav tako kot odrasli so različni po značaju in temperamentu, so pa neskončno bolj ranljivi in dojemljivi za vtise in razpolagajo z manj informacijami in izkušnjami«(prim. Kovač, 1998: 43). Saksida dodaja, da so tabu teme potrebne obravnave v šoli in omenjanja v mladinski književnosti, saj na ta način bežimo od idealiziranja otroštva in od obvarovanja s strani 14

23 staršev. Otrokom ni treba zamolčati nobene teme, saj so tudi oni izpostavljeni življenjskim preizkušnjam tako kot odrasli (prim. Saksida, 2001b). Živimo v svetu, v katerem se stvari hitro spreminjajo, in tudi odraščanje postaja težavnejše. Najstniška doba se začenja prej in konča kasneje. Otroci odgovore na lastna vprašanja pridobivajo iz različnih medijev. Starši, učitelji in ostali pedagogi se čedalje bolj zavedajo, da bodo današnji otroci živeli in odrasli v svetu, kakršen je. Pogled na otroštvo kot na nedolžno in nekonfliktno obdobje človekovega življenja pa že dolgo ni edini pogled. Današnje otrokovo okolje ni več lep in nedolžen svet, kakor so ga najraje in najpogosteje opisovali v knjigah za otroke in mladino. V ospredje vstopajo knjige s tabu tematikami, ki otroške in mladinske bralce seznanijo s svetom, v katerem živijo. Tega ne počnejo preko vzgojnih naukov in z moraliziranjem, ampak z načinom, ki je otrokom veliko bližji in bolj razumljiv. Glavna književna oseba postane otrok/najstnik s problemi, ki jih ima vsak mlad človek in se z njimi srečuje v realnem življenju (prim. Lavrenčič Vrabec, 2001). Prav tako kot odrasli svet je tudi otroški svet poln vzponov in padcev, pa naj bodo to neuslišane ljubezni, razočaranja ali jeze. Otroštvo ni več samo svet, kjer se vse vrti okoli bonbonov, igrač in lepih besed, ampak se tudi tukaj spopadajo z različnimi problemi (izguba ljube osebe, prepiri staršev, soočanje z boleznijo). Lahko se soočajo tudi s zasmehovanjem zaradi takšne in drugačne»drugačnosti«. Kot pripomoček pri premagovanju ovir, ki pridejo otrokom in mladim na pot, pa so še toliko bolj pomembne slikanice in ostale knjige s tabu tematiko. Kadar govorimo o tabujih v mladinski literaturi, moramo najprej razmisliti o tem, kaj sploh je tabu.»odgovoriti na vprašanje, kaj je tabu, je tako rekoč isto kot odgovoriti na vprašanje, kaj odrasli v določenem zgodovinskem trenutku pričakujemo od otroka in otroške književnosti«(prim. Saksida, 2005: 134). Tabú -ja m (û), knjiž. stvar, ki se ne sme kritično obravnavati: sprememba stališč, ki so bila v preteklosti tabu // skrivana, prikrivana stvar (prim. SSKJ, 2008: 2911). V književnosti je tabu izrazna in vsebinska prvina. Tabu se pojavlja na ravni izbora besed ali na ravni teme. Kadar tema besedila ni v nasprotju s pričakovanji bralca, govorimo o izraznem tabuju. V rabi so besede, ki jih označujemo kot vulgarne, torej nespoštljive, prostaške in slabšalne. Praviloma gre v teh primerih za tematizacijo otroške jezikovno-predstavne igre, kjer se pojavljajo tabu besede. Na drugi strani pa imamo skupino besedil, ki vključuje tabuje na ravni teme (smrt, nasilje, samota). Ta besedila ne 15

24 vsebujejo nespodobnih besed, zanimivi so pojmi, ki so povezani s temo besedila (prim. Saksida, 2005). Sabina Višček povzema zapise Igorja Sakside, da je tabu zelo subjektivno orientiran. Gre za povezanost z nasprotji med odraslim in otrokom ter strahu pred prenosljivostjo: tabu izhaja iz tega, kar odrasli pričakujemo od otroka, in iz tega, kar otrok dejansko izreka in česar se od njega ne pričakuje, tabu je nekaj, kar je v nasprotju z določitvijo funkcije besedila - pričakovane vzgojnosti in spodobnosti kot nekaj»zoprnega«v besedilu (prim. Višček, 2014). Glede na zgornje zapise Sabine Višček tabu torej izhaja iz nasprotja med tem, kaj se od otroka pričakuje s strani odraslih in kaj otrok dejansko izreka. Gaja Kos v svojem članku Med željo po skrivanju in željo po razkrivanju posplošuje, da imamo pri nas glede tabujev opraviti z dvojim, in sicer imamo na eni strani avtorje, na drugi strani pa odrasle bralce. Avtorji se borijo proti tabujem in si prizadevajo otroke seznaniti z bolečimi, kočljivimi, problemskimi in temnejšimi platmi življenja, odrasli pa si na drugi strani prizadevajo k vzdrževanju tabujskega statusa in razkrivanju tabujev močno nasprotujejo (prim. Kos, 2014). Na vprašanje, kaj je tabu, imamo več možnih odgovorov, saj ima vsak svoj pogled na svet in razvito svoje mnenje. O tabuiziranih temah lahko govorimo tudi kot o problemski literaturi. Status neke teme se lahko sčasoma tudi spreminja, saj imamo v tem procesu opravka z dvema različnima perspektivama - perspektivo bralca in perspektivo avtorja. Teme, ki so veljale za tabujske, lahko sčasoma, z vstopom v mladinsko književnost, doživijo detabuizacijo. Dogaja se torej prehod iz problemskih tem v navadne. Vloga ideoloških okvirjev ustreznosti, kaj je primerno za mladega bralca in kaj ne, pojasnjuje, da so za tabujska označena tista dela, katerih tema je redka in se ne pojavlja pogosto (prim. Saksida, 2014). Ob vseh razmišljanjih, kaj je primerno za mladega bralca in kaj ne ter kaj je tabu in kaj ne, je Janja Vidmar zapisala, da se v današnjem sodobnem svetu tabujev ne da več pojasnjevati kot nekaj prepovedanega, prikritega, kot nekaj, kar vzbuja nelagodje, in tega ni dovoljeno kritično obravnavati. Pravi, da bi bilo smiselno preučiti ozadje tabujev in kako bi bilo mogoče v očeh družbe stvarnost interpretirati na ta način, da večino prepričamo v določen pogled na sistem vrednot. Med tabuji v družbi in tabuji v mladinski književnosti je še vedno dobro poznati razliko, vendar slednji dovolj dobro predstavljajo vse družbene tabuje in predsodke, kljub temu pa se jih še vedno drži naziv pedagoškomoralnih prostulatov. Mladinska književnost dobro povzema resničnostno problematiko 16

25 sodobnega sveta, vendar še vedno ostaja bolj ali manj prezrta. Kadar govorimo o za mladostnike primernih delih, se ustavimo pri tem, da ne želimo, da se jim zameri podobna literatura kot staršem. Pravico imajo do izbire svoje literature za branje, pa četudi se zdi ta staršem neprimerna. Vidmarjeva se čudi tudi temu, kako tabujska besedila vzbujajo zgražanje v družbi, vendar se dregnejo samo ob obravnavo v literaturi, na prisotnost tabujev v družbi pa se nihče ne ozira (prim. Vidmar, 2014). Dodamo lahko tudi navajanja Igorja Sakside, da je pri mladem bralcu besedil s tabuiziranimi temami potrebno spodbujati predvsem spontano branje, ki se osredotoča na njegovo bralno doživetje in ne na izražanje mnenj o prebranem. Razvijati mora tudi kritično branje, kar se pogosto dogaja v šoli, kjer učitelj sistematično vodi bralni dogodek. Skupaj z učenci odkriva prezrte sestavine besedila in pojasnjuje nejasne, na prebrano pa se odzivajo z lastnim mnenjem (prim. Saksida, 2014). Otroci s tabujskimi temami nimajo težav, njihovo mlado razumevanje pa je spoštovanja vredno. Otroci popolnoma dojemajo sporočilo o tem, da ni pomemben zunanji videz, da se ljudi ne sodi po tem, od kod prihajajo in kako so oblečeni, temveč odkrivajo, kaj se skriva v njih in kdo pravzaprav so. Žal so mnogi odrasli manj sposobni dojemati literarna sporočila, kot to počnejo otroci, pa jim vendarle še vedno poskušajo zapreti oči, namesto da bi jih seznanili s svetom, kakršen je. Kot je zapisala desetletna deklica v pismu Judy Bume:»Življenje ni vedno pravljica ali kremni kolač. Življenje včasih tudi boli«(prim. Lavrenčič Vrabec, 2001: 40). Dandanes se o tabujih veliko govori in piše, današnja generacija otrok in najstnikov pa lahko z dostopom do svetovnega spleta in televizije odkriva vse več skrivnosti in krutosti življenja. Temu pa ni bilo vedno tako, tabuji so se namreč postopoma pričeli rušiti šele skozi zgodovino Zgodovinski razvoj tabujev Pregled zgodovine pojavljanja in uveljavljanja tabu tem kaže, da veljajo šestdeseta leta 20. stoletja za veliko prelomnico. Da so tabuji pričeli padati tako pozno, je krivo dejstvo, da je mladinska književnost dolgo časa pripadala področju pedagogike. Med prvimi so pričeli padati tabuji prav v ameriški mladinski književnosti, in sicer na področju mladinske literature. Pričele so se pomembne družbene in sociološke spremembe: sprememba družbene klime, liberalizacija družbe, seksualna revolucija in različna družbena gibanja. Povojna generacija ameriških najstnikov je bila drugačna, bolj samozavestna, glasna in samostojna kot generacije pred njimi. Pričela se je upirati pravilom tradicije vedenja, vzgoje in oblačenja. Pridobivala je nove izkušnje, ki jih njihovi 17

26 starši v svoji mladosti niso poznali. Tako so se tudi pisci knjig in založniki pričeli dobro zavedati, da mladi predstavljajo pomembno in posebno skupino bralcev, ki ima povsem svoj bralni okus. Dojeli so, da si mladostniki želijo knjig, v katerih bi bil glavni lik njihov vrstnik najstnik, ki bi se soočal s problemi odraščanja, kot se v rednem življenju srečuje tudi najstniški bralec. Med drugimi pa se je pomemben prelom zgodil na področju literarnega ustvarjanja za mladostnike tisti trenutek, ko so pisatelji pričeli opuščati dolgoletno spoštovano tradicijo samocenzure. Le-to so mladinski pisatelji vrsto let izvajali prav sami, saj je bila to posledica predstave o otroštvu kot času nedolžnosti. Mnogi so namreč dejali, da lahko neustrezne knjige slabo vplivajo na nedolžne otroke. Avtorji so vseskozi želeli, da njihove knjige ne bi vsebovale ničesar, kar bi veljalo za sporno ali provokativno. V svoja dela tako niso vključevali določenih tem, ki bi bile predmet zgražanja (prim. Lavrenčič Vrabec, 2001). Šestdeseta leta tako veljajo v svetovni in tudi slovenski mladinski književnosti za čas prelamljanja tabujev. V knjigah so avtorji pričeli prikazovati drugačno podobo realnosti sodobnega življenja najstnikov. V knjigah za mlade so začeli ubesedovati teme, ki so dolgo časa veljale za nezaslišane. Tabuji so pričeli padati. Ena izmed prvih je bila tema spolnosti. Obravnava odraščanja je tako postala čedalje bolj drzna, podoba odraslih likov pa se je začela spreminjati, le-ti pa niso veljali več za popolne in nezmotljive. Z leti so se v mladinskih knjigah pričele uveljavljati nove in čedalje težje teme. Danes bi za tako temo veljali recimo samo še politika in vera. Tabuizirane teme so pričeli avtorji uveljavljati tudi v slikanicah in knjigah za mlade bralce do 9. leta starosti. Meje med otroško in odraslo književnostjo so postale zabrisane. Današnja mladina ima pravico do vseh vrst literature in tematike; torej nič več skrivnosti in cenzure (prim. Lavrenčič Vrabec, 2001).»Možno je samo dvoje: ali je književnost za otroke res reducirana književnost ali pa je redukcija kje drugje, recimo v nas samih.«(prim. Paternu, 1970 v Saksida, 2005: 34.) Tabujske teme v slikanicah Prva knjiga, s katero se otrok sreča že v ranem otroštvu, je slikanica. Njena funkcija je, da z likovno in tekstovno vsebino bogati in razvija otrokov doživljajski svet in občutek za lepo ter hkrati spodbuja estetsko, domišljijsko in čustveno doživljanje. Slikanica aktivno razvija otrokovo ustvarjanje lastne domišljije, predvsem pa je pomembna pri 18