IMPLEMENTACIJA IN UPORABA RFID V OSREDNJI KNJIŽNICI CELJE

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO Irena Blazinšek IMPLEMENTACIJA IN UPORABA RFID V OSREDNJI KNJIŽNICI CELJE diplomsko delo univerzitetnega študija Celje, september 2013

2 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO Irena Blazinšek IMPLEMENTACIJA IN UPORABA RFID V OSREDNJI KNJIŽNICI CELJE diplomsko delo univerzitentnega študija Mentor: dr. Borut Jereb Somentor: asist. Tina Cvahte Celje, september 2013

3 IZJAVA O AVTORSTVU diplomskega dela Spodaj podpisana Irena Blazinšek, študent/ka Logistike sistemov (UN), z vpisno številko , sem avtorica diplomskega dela: IMPLEMENTACIJA IN UPORABA RFID V OSREDNJI KNJIŽNICI CELJE S svojim podpisom zagotavljam, da: je predloženo delo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela; sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v diplomskem delu, navedena oz. citirana v skladu z navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru; sem poskrbela, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni del diplomskega dela in je zapisan v skladu z navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru; sem pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v diplomsko delo in sem to tudi jasno zapisala v diplomskem delu; se zavedam, da je plagiatorstvo predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleže tudi ukrepom Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru v skladu z njenimi pravili; se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru; je diplomsko delo jezikovno korektno in da je delo lektorirala dipl. prof. slovenistike Aleksandra Repe. V Celju, dne Podpis avtorja

4 ZAHVALA Zahvaljujem se prof. dr. Borutu Jerebu in asist. Tini Cvahte za njuno usmerjanje in nasvete pri pri pisanju diplomske naloge. Hvala tudi osebju Osrednje knjižnice Celje za prijazno pomoč in sodelovanje v raziskavi. Posebna zahvala pa gre moji družini za podporo skozi študij in pisanje diplomske naloge. Hvala vam.

5 Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje RFID tehnologijo lahko definiramo z dvema pojmoma: zaščito in preglednostjo. Ti dve lastnosti pa sta ključnega pomena za knjižnice, za katere je dandanes še posebej nujno, da gredo v korak s časom. To pa pomeni učinkovito nabavo, sortiranje, in preglednost nad stanjem gradiva, vključno z izposojo in vrnitvijo. Črtna koda je sicer precej pripomogla k uspešni racionalizaciji procesov v knjižnici, vendar so bili knjižničarji še vedno zadolženi za korektno izvedbo zahtevanih opravil, kar je povzročilo, da se niso mogli posvetiti obiskovalcem v meri, kot bi bilo potrebno. RFID tehnologija v obliki knjigomatov knjižničarje razbremeni izposoje, evidentiranja in sortiranja gradiva, tako da se lahko bolj posvetijo ljudem. V diplomski nalogi smo dokazali, da je bila implementacija RFID sistema v OKC smiselna, ter prediskutirali tako prednosti kot slabosti omenjenega sistema. Ključne besede: RFID, nalepka, izposojni knjigomat, konverzija, knjižnica. Implementation and use of RFID in Central Library Celje RFID technology can be defined by two concepts - protection and transparency. These two properties are of a crucial importance for libraries, because nowadays it is especially important that they keep up with the times. That means effective purchasing, sorting and overview of the state of the materials. Although barcode helped with the succesful rationalization of processes in library, however the librarians were still responsible for the correct implementation of neccessary tasks, which meant that they couldn't be attentive to visitors to the neccessary degree. RFID technology in the form of check-out stations relieves librarians of the jobs of loaning, evidenting and sorting of the materials, so that they can dedicate more of their time to the patrons. In this thesis work we proved that the impementation of RFID system in CLC was sensible, and discussed both advantages and disadvantages of the mentioned system. Keywords: RFID, tag, check-out station, conversion, library.

6 KAZALO UVOD... 1 CILJ IN POT REŠEVANJA PROBLEMA... 1 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE... 1 PROBLEM RAZISKOVANJA IN PROUČEVANJA... 2 METODE DELA TEORETIČNE OSNOVE DEFINICIJA RFID ZGODOVINA RFID IMPLEMENTACIJA IN UPORABA RFID SISTEMA V PRAKSI Industrija Transport in logistika Izobraževanje Turizem Šport Medicina IMPLEMENTACIJA IN UPORABA RFID SISTEMA V PRAKSI - KNJIŽNICE Narodna knjižnica Singapur - NKS, Singapur Mestna knjižnica Melbourne, Avstralija Knjižnica Canada Water, Kanada Knjižnica Milana Jarca, Novo Mesto Mestna knjižnica Kranj - MKK Splošna medobčinska knjižnica Žalec STANDARDI FREKVENCA TEHNOLOGIJA Nalepke Čitalniki Konverzijske postaje Tiskalniki Izposojni/vračilni pult Irena Blazinšek:Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje I

7 1.7.6 Avtomatizirani vračilni sistem Senzorna vrata RFID vmesnik VARNOST ZDRAVJE OBSTOJEČE STANJE POSNETEK STANJA KRITIČNA ANALIZA (ANALIZA REZULTATOV ANKETE) Spol Starost Regija Izobrazba Pogostnost obiskovanja knjižnice Vzrok obiska knjižnice Poznavanje pojma RFID - zapis in komentar Seznanjenje s pojmom RFID Uporaba knjigomatov v OKC Način seznanjenja z uporabo knjigomatov v OKC Prvi stik s knjigomati Način izposoje knjig Uporaba knjigomatov - trenutno Uporaba knjigomatov - vrsta Težavnost uporabe pri izposoji Hitrost uporabe pri izposoji Težavnost uporabe pri vrnitvi Hitrost uporabe knjigomata pri vrnitvi Zadovoljstvo s seznanjenostjo knjigomatov prek knjižnice Morebitne težave pri izposoji prek knjigomatov Zadovoljstvo s storitvijo Uporaba knjigomatov v prihodnosti PREDLOG REŠITVE PROBLEMA PREMAJHNA SEZNANJENOST PREVELIKA CENTRALIZACIJA VARNOST KNJIG Irena Blazinšek:Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje II

8 ZAKLJUČEK PRILOGE Irena Blazinšek:Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje III

9 KAZALO SLIK Slika 1: RFID sistem in povezave med posameznimi komponentami... 4 Slika 2: Sir Alexander Watson-Watt z originalnim radarjem... 1 Slika 3: Letala, opremljena z RFID se vračajo proti domačemu oporišču... 2 Slika 4: Eden prvih povojnih prototipov radarja... 3 Slika 5: Kratka zgodovina RFID tehnologije... 7 Slika 6: Preverjanje prisotnosti sestavnih delov v notranjosti pilotske kabine z RFID čitalcem... 9 Slika 7: RFID čipi v igralnih žetonih... 9 Slika 8: Semi-pasivna cestninska nalepka podjetja FasTrek Slika 9: Urbana, kartica za primestni potniški prevoz v Ljubljani Slika 10: Notranjost NSK Slika 11: Nova knjižnica Canada Water Slika 12: Frekvenčni pas Slika 13: Notranjost RFID nalepke Slika 14: Pasivna RFID nalepka Slika 15: Semi-pasivna RFID nalepka Slika 16: Aktivna RFID nalepka Slika 17: Ročni RFID čitalnik Slika 18: Stacionaren RFID čitalnik v obliki podlage poleg prenosnega računalnika.. 38 Slika 19: Premična RFID konverzijska postaja Slika 20: RFID tiskalnik Slika 21: Avtomatizirani vračilni sistem Slika 22: RFID senzorna vrata Slika 23: RFID vmesnik Slika 24:'Spražen' RFID čip Slika 25: Lazarjev efekt Slika 26: Graf rezultatov testiranj vpliva RFID na pacemakerje in srčne spodbujevalce Slika 27: Medicinska RFID zapestnica podjetja MedicAlert Slika 28: Povezava med RFID implantom in tumorjem Irena Blazinšek:Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje IV

10 Slika 29: Sporni del pogodbe, ki ga stranka podpiše ob nakupu in vsaditvi VeriChip RFID čipa Slika 30: Fishbone diagram Slika 31: Spol Slika 32: Starost anketirancev Slika 33:Regija Slika 34: Izobrazba anketirancev Slika 35:Pogostnost obiskovanja knjižnice Slika 36: Vzrok za obisk knjižnice Slika 37: Seznanjenje s pojmom RFID Slika 38: Uporaba knjigomatov v OKC Slika 39: Način seznanjenja s knjigomati v OKC Slika 40: Prvi stik s knjigomati Slika 41: Način izposoje knjig Slika 42: Trenutna uporaba knjigomatov Slika 43: Uporaba vrste knjigomatov Slika 44: Težavnost uporabe knjigomatov za izposojo Slika 45: Hitrost uporabe knjigomata pri izposoji Slika 46: Težavnost uporabe knjigomata pri vračanju Slika 47: Hitrost uporabe knjigomata pri vračanju Slika 48: Zadovoljstvo uporabnikov s seznanitvijo s knjgomati v OKC Slika 49: Težave uporabnikov pri izposoji prek knjigomatov Slika 50: Zadovoljstvo uporabnikov s storitvijo Slika 51: Izposoja gradiva v prihodnosti KAZALO TABEL Tabela 1: Primerjava RFID in črtne kode Tabela 2: Prednosti in pomanjkljivosti čitalnikov Irena Blazinšek:Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje V

11 SEZNAM KRATIC RFID - angl. Radio Freqency Identification; identifikacija z radijsko frekvenco ISO - angl. International Standards Organization; mednarodna organizacija za standarde EAS - angl. Electronic Artticle Surveillance; elektronska zaščita izdelka RADAR - angl. Radio Detection And Ranging; radijska detekcija in rangiranje IFF - angl. Identity Friend or Foe; identifikacija sovražnik ali prijatelj EAN - angl. European Article Numbering; evropsko številčenje artiklov EPC - angl. Electronic Product Code; elektronska koda izdelka COBISS - angl. Co-operative Online Bibliographic System & Services; kooperativni internetni bibliografski sistem in storitve SIST - slo. Slovenski inštitut za standardizacijo ANSI - angl. American National Standards Institute; ameriški inštitut za standarde DIN - nem. Deutche Institut fűr Normung; nemški inštitut za standarde LF - angl. Low Frequency; nizka frekvenca, tudi nizkofrekvenčen HF - angl. High Frequency; visoka frekvenca, tudi visokofrekvenčen UHF - angl. Ultra-High Frequency; ultravisoka frekvenca, tudi ultravisokofrekvenčen MW - angl. Microwave Frequency; mikrovalovna frekvenca, tudi mikrovaloven TIRIS - angl. Texas Instruments Radio Identification Systems DST - angl. Digital System Transpoder; digitalni sistemski oddajnik MRI - angl. Magnetic Resonance Imaging; magnetna resonanca IKT - slo. informacijsko komunikacijska tehnologija Irena Blazinšek:Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje VI

12 UVOD Dandanes se svet vrti hitreje kot kdajkoli prej. S tem je mišljen izjemno hiter razvoj tehnologije, tehnike in industrije. Če želi podjetje v teh razmerah obstati, se mora prilagajati trendom in posodabljati tehnologijo ter jo tudi učinkovito uporabljati. Tudi knjižnice tukaj niso izjema, ker čeprav so knjižnice ponavadi prostori, ki so označeni za oaze miru v središčih hrupnih mest in velemest, se v njihovem ozadju ravno tako kopičijo gradiva in informacije, ki jih morajo knjižničarji uspešno obvladovati, da lahko zadostijo potrebam obiskovalcev. Doslej jim je pri obdelavi, sledenju in izposoji knjig učinkovito pomagala črtna koda, vendar to ne reši glavnega problema, preobremenjenosti knjižničarjev. Knjižnice so bile tako prisiljene v iskanje novih rešitev, in ena najbolj vidnih med njimi je implementacija naslednika črtne kode, poznane pod imenom radijska frekvenčna identifikacija, ali na kratko RFID. CILJ IN POT REŠEVANJA PROBLEMA Cilj te diplomske naloge je prikazati implementacijo in delovanje RFID sistema v realnem okolju, z namenom dokazati, da opisani sistem pripomore k izboljšanju nadzora nad procesi, ki se odvijajo v podjetju oziroma knjižnici - v primeru Osrednje knjižnice Celje, izposoje in vračanja knjig, ravno tako k večji preglednosti inventarja in bolj učinkovitemu varovanju gradiva. Omenjen sistem in njegove procese bomo prikazali s pomočjo zbranega gradiva, intervjujev z zaposlenimi ter analizo rezultatov ankete. PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE Diplomska naloga bo predstavila delovanje RFID sistema v Osrednji knjižnici Celje. Med našim raziskovanjem smo upoštevali 3 predpostavke. Prva je, da RFID izboljša nadzor nad knjigami in njihovo lokacijo, ravno tako pa tudi olajša iskanje specifičnih knjig in drugega gradiva (CD, DVD) ter olajša varovanje omenjenega gradiva. Druga predpostavka pravi, da mladi in odrasli znajo delati z računalniki, zato se hitreje privadijo delu s knjigomati. Zadnja predpostavka pa je, da bomo od anketirancev in knjižničarjev dobili dovolj podatkov,da bodo ti bodisi potrdili bodisi ovrgli naše teze. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 1

13 Omejitve predstavlja predvsem predmet raziskave - v naši diplomski nalogi bomo bolj podrobno predstavili samo RFID sistem kot ga ima in uporablja Osrednja knjižnica Celje, ne pa tudi RFID sisteme, ki jih imajo druge slovenske knjižnice. Drugo omejitev predstavlja uporabljeno gradivo v teoretičnem delu diplomske naloge - čeprav se RFID tehnologija v knjižnicah pojavlja vse pogosteje, je gradivo, vsaj kar zadeva praktične implementacije RFID v knjižnicah (še zlasti slovenskih,) razmeroma težko dostopno. Ker je RFID tehnologija še relativno mlada, se bodo v postopku pisanja diplomske naloge uporabljali predvsem tuji viri. Tretja omejitev je doba uporabe RFID tehnologije - v OKC se RFID sistem uporablja šele relativno kratek čas, tako da so lahko rezultati gledano s širšega zornega kota popačeni. Pri praktičnem delu se pri anketi pojavijo težave zajema vzorca. Natančneje bi bilo, če bi seveda anketirali vse uporabnike, vendar to zaradi prevelikega števila ni bilo možno, zato smo se omejili samo na 1 % populacije, in čeprav smo pazili, da je bilo razmerje spolov uporabnikov približno enako, ne moremo v celoti zagotoviti, da končni rezultati ankete odražajo tudi mnenja populacije. PROBLEM RAZISKOVANJA IN PROUČEVANJA V diplomski nalogi bomo dokazovali, da je RFID za knjižnice smiselna odločitev. To pa bomo dokazovali tako s splošnimi podatki kot tudi na praktičnem primeru, ki bo zajemal Osrednjo knjižnico Celje. Našo trditev bomo dokazovali s pomočjo naslednjih hipotez, ki bodo v skupnem merilu bodisi potrdile bodisi ovrgle primernost RFID za knjižnice. Te pa so: RFID tehnologija v obliki knjigomatov je za OKC smiselna investicija; izobraženi ljudje, ki vedo, kaj je RFID, so posledično bolj pripravljeni uporabljati knjigomate; knjigomate uporabljajo predvsem mlajše in odrasle osebe, ker so računalniško bolj opismenjene; ljudje knjigomate uporabljajo, ker so preprosti za uporabo; ljudje knjigomate uporabljajo, ker so enako hitro ali hitrejši od knjižničarja; ljudje so zadovoljni s storitvijo in jo bodo uporabljali še naprej. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 2

14 METODE DELA Izdelava diplomske naloge je zajemala pregled literature, tako pisne kot elektronske vire, sestavo ankete in anketiranje članov ter knjižničarjev Osrednje knjižnice Celje in uporabo statistične analize za zbor in pregled podatkov, dobljenih iz anket. Dodatno bomo uporabili tako različne deskriptivne kot analitične metode. Od deskriptivnih metod bomo v teoretičnem uporabili deskripcijo, ko bomo opisovali posamezne procese in stvari, klasifikacijo za njihovo klasificiranje, in kompilacijo, ko bomo več virov strinili v smiseln povzetek. Praktični del pa sloni predvsem na statistični metodi, kjer bomo s pomočjo številk dokazali, če in kako naša teorija da RFID sistem izboljša delovanje knjižnice, sploh drži - uporabili bomo sintezo, s pomočjo katere bomo strnili odgovore iz anket v rezultate, in analizo, da smo preverili, katere od naših hipotez držijo. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 3

15 1 TEORETIČNE OSNOVE 1.1 DEFINICIJA RFID RFID smo v tem poglavju definirali kot proces in tudi kot tehnologijo. Ker se oba pojma medsebojno prepletata, bomo tudi definicije temu ustrezno prilagodili. Kot proces je RFID poznan pod imenom radiofrekvenčna identifikacija (angl. Radio Frequency Identification); deluje pa na principu uporabe elektromagnetnih radijskih valov, ki potujejo med čitalcem in nalepko (angl. tag), ter tako prenašajo informacije. Da bi bolje razumeli, kako proces poteka, ga bomo razčlenili na več faz in vmes spoznali tehnologijo, ki stoji za procesom. Če naj celoten RFID proces sploh deluje, moramo imeti vsaj osnoven sistem, preko katerega bo opisani proces potekal. To pomeni, da je naš sistem zgrajen iz tiskalnika/enkoderja, nalepk, čitalnika, operacijskega sistema računalnika ter vhodno-izhodnih enot računalnika. Ko gremo po fazah uporabe RFID tehnologije, torej dobimo takšno sliko: Slika 1: RFID sistem in povezave med posameznimi komponentami Vir: "Working principle of RFID Technology" [dolphinrfid.in], b.d. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 4

16 RFID proces lahko glede na sliko razdelimo na naslednje faze: tiskanje nalepk in pisanje podatkov - s posebnim tiskalnikom se na prazno nalepko natisnejo čip, antena in vezje ter vnesejo podatki o stvari, na kateri bo nalepljena ali kako drugače pritrjena RFID nalepka; identifikacija, branje in prenos podatkov - čitalnik s pomočjo radijskih valov 'zbudi' nalepko, ki mu preko antene posreduje zahtevane podatke, ki jih čitalnik prenese naprej v operacijski sistem preko vmesnega programa v nadaljnje sortiranje; sortiranje dobljenih informacij glede na dane parametre - operacijski sistem s pomočjo ustreznih programov glede na dane parametre pregleda in sortira podatke v vnaprej pripravljene kategorije in pripravi izpis informacij; izpis informacij in spreminjanje primarnih parametrov - dobljene informacije se izpišejo na zaslonu ali prek tiskalnika na papir, kjer jih pregleda pristojna oseba ki - če je potrebno - spremeni primarne parametre operacijskega sistema ali čitalnika; RFID kot takšen naj bi bil naslednik črtnih kod, zato smo se tukaj še malo ustavili in pogledali, kakšne so razlike med sistemoma, ter kakšne so njune prednosti in slabosti. Najprej pa še nekaj besed o črtni kodi. Črtna koda je način zapisa niza številk in črt s črtami in presledki različnih širin (Barcode, b.d.). Celotna ideja sloni na konceptu Morsejeve kode - črte različnih debelin so enkodirale potrebne informacije o izdelku, ki so bile nato preko čitalnika prenesene v računalniški sistem. Seveda je to samo površen opis današnje tehnologije za črtno kodo; začetki so bili precej bolj grobi in počasni. Ker pa smo primerjali današnjo tehnologijo tako črtne kode kot RFID, smo se omejili na najbolj poznano in uporabljano različico črtne kode, poznane kot Universal Product Code. Čeprav Universal Product Code ali na kratko UPC bolj pomeni sam tip črtne kode - tipov črtnih kod je namreč več, in rangirajo od enodimenzionalnih, do dvodimenzionalnih, ki se od enodimenzionalnih razlikujejo predvsem po obliki - lahko so kvadratne, pikaste ali šesterokotne, torej v različnih geometričnih oblikah, še vedno pa spadajo pod črtne kode (Barcode, b.d.). Črtno kodo in RFID bomo primerjali v 11 kategorijah, ki bodo rangirale od tehnologije pa vse do cene samih nalepk: tehnologija (angl. Technology) - obe tehnologiji slonita na pridobivanju in klasificiranju podatkov. Po delovanju sistema se ne razlikujeta kaj dosti - obe Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 5

17 potrebujeta sprejemnik, ki bo zajel 'sliko' in jo prenesel v operacijski sistem ter vhodno-izhodne enote računalnika, kjer lahko uporabnik vidi izpisane podatke. Razlikujeta se v načinu pridobivanja podatkov - čeprav smo rekli, da obe potrebujeta sprejemnik, je črtna koda odvisna od laserja, medtem ko RFID sloni na radijski frekvenci. Obe tehnologiji imata svoje prednosti in slabosti, ki so nadalje primerjani v točki Vidno polje (angl. Line of Sight); prisotnost na tržišču - vemo, da je črtna koda starejša in v nekem smislu tudi predhodnik RFID sistema. Čeprav ima RFID več prednosti v primerjavi s črtno kodo, ta še vedno dominira tržišče. Toda z današnjim razvojem trga, globalizacijo in industrije se zna zgoditi, da bo v naslednjih letih črtna koda začela počasi, toda zanesljivo izgubljati primat vodilne sledilne tehnologije na tržišču. Deloma ga sicer že izgublja, toda ker je RFID še vedno v razvoju glede standardov in kompatibilnosti naprav, še vedno drži prednost, in jo verjetno bo še kar nekaj let; vidno polje (angl. Line of sight) nanaša se na območje, ki ga lahko zajame laserski skener ali RFID čitalec. Pri črtni kodi je nujno, da je izdelek oziroma črtna koda izdelka v liniji pogleda, sicer ga laserski skener ne more prebrati, kar posledično pomeni izgubo podatkov. RFID tega ne zahteva, razen v specifičnih primerih, ko gre za predmete ali embalažo, ki na tak ali drugačen način zavirajo oddajanje informacij z nalepke proti čitalcu. ("Advantages of RFID versus Barcodes," [technovelgy.com], b.d.); bralni rang (angl. Read Range) - bralni rang je dolžina, na kateri skener ali čitalec zaznata prisotnost črtne kode ali RFID nalepke. Tudi tukaj vodi RFID - pri pasivnih nalepkah lahko RFID čitalec zazna nalepko na 6 do 12 metrov daleč, glede na to, če je prenosen ali ne. Neprenosen ima običajno več energije, tako da ima posledično tudi daljši rang. Pri aktivnih RFID nalepkah se rang krepko podaljša na 30 metrov ali več, odvisno od okoliščin, v katerih se uporablja. V primerjavi z RFID torej črtna koda izgubi na bralnem rangu, ker je potreben doseg za laser borih 5 do 6 centimetrov; ("Advantages of RFID versus Barcodes", [technovelgy.com, b.d.], Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 6

18 hitrost branja (angl. Reading Speed) - pomeni, koliko nalepk lahko skener ali čitalec zazna v določeni časovni enoti. Podjetje Microscan predstavlja čitalnike črtnih kod z različno hitrostjo branja nalepk. Vseh tipov čitalcev tukaj ne bomo omenjali, smo pa pridobili najnižjo in najvišjo vrednost prebranih nalepk v sekundi. Najnižjo vrednost je bila 300 prebranih nalepk na sekundo, najvišje pa so se gibale od 1400 do 2000 nalepk na sekundo ("Laser Barcode Scanners" [Microscan], b.d.). Tukaj je črtna koda primerljiva z RFID, zaostaja le zaradi možnosti poškodbe nalepk in kapacitete podatkov, ki se lahko spravijo na posamezno nalepko; identifikacija (angl. Identification) - način identifikacije smo deloma že opisali v prejšnjem odstavku, ko smo povedali, da lahko RFID sistem procesira več nalepk naenkrat, medtem ko smo pri črtni kodi prisiljeni procesirati nalepke eno za drugo. Vendar je RFID tukaj v prednosti, ker lahko razloči predmete na individualnem nivoju. Črtna koda lahko večinoma identificira samo tip predmeta, toda če iščemo določen izdelek, to pomeni, da bomo morali pregledati celotno serijo, da bomo ta predmet našli, v istem času pa bi z RFID sistemom našli željeni predmet v nekaj trenutkih; branje/pisanje (angl. Read/Write) - podatki se na nalepke pišejo in berejo. Medtem ko se črtno kodo na nalepke preprosto natisne s pomočjo posebnega črnila, imamo pri RFID možnost, da poleg vtiskanja vezja in antene na hrbtni strani nalepke sprednjo stran uporabimo za tiskanje dodatnih podatkov - logotipa, črtne kode in podobno. Dodatno je pomembno, da pri črtni kodi ne moremo več spreminjati napisanih podatkov, torej lahko eno nalepko uporabimo le enkrat. Pri RFID lahko, če nam kapaciteta in tip nalepke to dovoljujeta, po mili volji spreminjamo podatke, ter tako znova uporabimo že odsluženo nalepko, kar nam prihrani tako čas kot denar pri nakupu potrošnega materiala, v tem primeru kolutov nalepk in mase za tiskanje čipov in anten. Seveda to velja le v primeru, če se odločimo za nalepke tipa R/W (angl. Read/Write)., ki to omogoča; interferenca (angl. Interference) - je nezmožnost branja čitalnikov ali laserjev nalepke, ker je nalepka zamazana, poškodovana, prekrita s predmetom in podobno. Velik problem črtne kode je, da laser lahko bere samo nalepke, ki so v neposrednem Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 7

19 vidnem polju laserja, ki morajo biti tudi čiste in nepoškodovane. Kar pomeni, da se črtna koda v ekstremnih pogojih ne more uporabiti. Že če je nalepka samo malo zamazana ali raztrgana, je laser ne more dovolj prepoznati, da bi poslal podatke računalniku. Nasprotno pa je RFID bolj ali manj prost te nadloge - ker gre tukaj predvsem za pošiljanje podatkov preko radijskih valov to pomeni, da čitalcu ni treba biti v neposrednem stiku z nalepko. Še več, nalepka je lahko popolnoma umazana, vendar dokler sta antena in čip cela ter čitalec in sistem delujeta kolikor toliko normalno, lahko z gotovostjo pričakujemo, da bo čitalec uspešno prenesel rezultate. Vendar se problem pojavi, ker se radijski valovi od nekaterih površin ne odbijejo dovolj dobro, kar pomeni, da je signal preveč šibak, da bi ga sistem zaznal. Tako je RFID neprimeren za posode, napolnjene s tekočino, in kovinske predmete, drugače pa v ekstremnih razmerah deluje precej dobro; ("Advantages of RFID versus Barcodes", [technovelgy.com],b.d.); varnost - Oba sistema sta razmeroma dobro varovana, čeprav se pri RFID nalepkah pojavlja dvom, koliko so resnično začitene oziroma ali res ščitijo identiteto uporabnika predmeta. Ker se na RFID nalepke da napisati več vrst podatkov - nekateri so tudi precej občutljive narave, in se lahko zlorabijo, tukaj vodi črtna koda, ker ima zapisan minimum potrebnih podatkov, medtem ko je RFID nalepka lahko programirana z lastnikovimi osebnimi podatki, preferencami in podobno; standardi - črtna koda ima soliden nabor standardov, ki so bili uporabljani in preizkušani v dolgem obdobju, kar zagotavlja minimalne tehnične težave in kompatibilnost s skoraj vsemi napravami za črtno kodo na tržišču. Če se že pojavijo težave, so rešene hitro in zanesljivo. Prav nasprotna zgodba pa se vrti okrog RFID standardov. Ti so odvisni od mnogo pogojev - frekvenca, kodiranje podatkov in uporaba v specifične namene so le nekateri izmed njih. Zato se že obstoječi standardi še dopolnjujejo, išče pa se tudi neki skupen standard, ki bi povezal ISO in EPC standarde. Zaenkrat na tem področju še ni bilo kakšnega vidnejšega uspeha, ravno tako je RFID tržišče fragmentirano, ker se kupci odločajo med ISO in EPC standardi ter njim primerno opremo. ISO in EPC šele začenjata sodelovati, medtem ko ima črtna koda že poenotene in dokončno dogovorjene standarde, kar jo postavlja v prednost. Vendar je tudi v tej smeri leta 2006 ISO storil napredek, in sprejel EPCglobal standard za ultravisokofrekvenčne RFID nalepke druge generacije, kar naj bi dalo manjšo Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 8

20 prednost RFID tehnologiji, in obenem utrlo pot podobnim projektom v prihodnosti ("EPCglobal RFID standard accepted by ISO" [foodproductiondaily.com], 2006); cena nalepk - seveda se pojavljajo mnenja, da je RFID sistem na splošno boljši in cenejši od črtne kode, tako da bi ob nakupu RFID sistema pričakovali, da bi se nam investicija povrnila hitreje in v krajšem času kot če bi namestili sistem, ki operira s črtnimi kodami. Dharmaraj Veeramani (Veeramani, Tang & Gutierrez, 2005, str. 3) to trditev ovrže z razlago, da RFID primarno blaži tako imenovani učinek biča (angl. bullwhip effect). Učinek biča je fenomen, ki se zgodi, ko trgovci, distributerji in tovarne reagirajo na zahteve kupcev na podlagi statističnih napovedi trenda za prihodnost. Začetna zahteva je lahko majhna, ki pa se v procesu prehajanja od stranke prek trgovcev in distributerjev do tovarne nenormalno poveča, ker trgovci, distributerji in tovarne skušajo zadostiti predvidenim zahtevam, ne pa realni situaciji (Veeramani et al., (2005), str.3). Če bi že morali gledati povrnitev investicije ki jo da RFID pri uporabi v knjižnicah, bi bila najboljši primer Singapurska narodna knjižnica (NKS), ki je z implementacijo RFID sistema odstranila potrebo po zaposlitvi 2000 oseb samo za pomoč strankam, in tako letno prihranila 50 milijonov dolarjev (Banks, 2007, str. 416). Samih direktnih primerjav povrnitve investicije za RFID nasproti črtni kodi kot takšni pa nismo našli. Strokovnjaki zato prehajajo na primerjave cen nalepk, ker so te glavni potrošni material v procesu informacijske tehnologije. Še vedno drži, da so nalepke s črtno kodo cenejše, ker ni potrebno tiskati vezja, dodatnih podatkov in delati z RFID prilagojenim sistemom, katerega cena niti ni tako poceni, kot se zdi na prvi pogled. Majhna in srednja podjetja zato ostajajo pri črtni kodi, medtem ko večja, če že niso, že počasi prehajajo na RFID, ker jim omogoča natančnejši in hitrejši nadzor materiala v realnem času. Za prihodnost velja, da bo RFID prevzel področja, kjer se zahteva sledljivost v realnem času, medtem ko bodo črtne kode delegirane na mesto pomožnega sistema, če bi RFID slučajno odpovedal, sčasoma pa bodo tudi izginile iz zgodovine transporta in tehnologije. Glede na povedano, bi se knjižnice povsem zlahka znašle tudi brez RFID tehnologije, in še naprej uporabljale črtno kodo, ki je na dolgi rok cenejša in preprostejša za uporabo in obdelavo. Odločijo pa se za implementacijo RFID, konverzijo gradiva in popolnoma drugačen logistični pristop, kot je potreben pri tehnologiji s črtno kodo. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 9

21 Zakaj je temu tako, pa bomo videli v poglavju o implementaciji RFID v knjižnicah doma in po svetu, ter na samem primeru Osrednje knjižnice Celje. Tabela 1: Primerjava RFID in črtne kode RFID Črtna koda Tehnologija Princip radarja in elektromagnetnih valov, potrebna nalepka in čitalec Sloni na laserski tehnologiji; potrebna optična enota za branje podatkov - čitalec Prisotnost na tržišču Relativno nova in še v razvoju; morebiten naslednik črtne kode? Več kot 50 let; garancija dobreega delovanja, znane tudi slabosti Vidno polje Ni potrebno, dovolj je, da je nalepka v območju čitalca. Vendar so tudi izjeme Da, drugače se podatki ne preberejo Bralni rang Odvisno od tipa - pasivni ima 2-5 cm, aktivni tudi meter in več 2-5 centimetrov 500, 1000 in več; odvisno Hitrost branja od hitrosti prenosa 300 do 2000 nalepk na sekundo podatkov Zaporedna obdelava podatkov Vzporedna obdelava podatkov Identifikacija Razlikuje na Ne razlikuje na individualnem Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 10

22 individualnem nivoju, vendar ne pri vseh sistemih nivoju; zato uporaba QR in podobnih tipov črtnih kod Branje/Pisanje Interferenca R/W tip nalepk - podatke lahko spremenimo Umazanija ni pomembna; vendar interferenca v primeru kovine ali vode Napisanih podatkov ni več možno spreminjati Nalepke morajo biti čiste in nepoškodovane Varnost EAS varnostni bit; problem enkripcije pri nalepkah z več spomina EAS varnostni bit Manjša spominska kapaciteta Standardi Standardi se še dopolnjujejo in preizkušajo Soliden nabor standardov Cena nalepk Dražje zaradi čipa in antene, toda zaradi ponovne uporabe dobro investirati v R/W Cenejše od RFID; 0,25 centov za 1 nalepko Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 11

23 1.2 ZGODOVINA RFID Na splošno velja, da začetki radiofrekvenčne tehnologije - v nadaljevanju RFID - segajo v drugo svetovno vojno. Vendar ima RFID dediščino že v 19. stoletju, ko so bazo za kasnejša odkritja gradila velika imena fizike, kot je Michael Farady, in pozneje ko je bil izumljen radio, Guilermo Marconi, James Clark Maxwell in Nikola Tesla ("Radio-frequency identification", b.d.). Tehnične osnove radia je sicer razvil že Nikola Tesla konec 19. stoletja, vendar ker sta bili vsa dokumentacija in naprave uničene v požaru leta 1859, so odkritje radia priznali Guilermu Marconiju leta Nikola Tesla za časa svojega življenja ni uspel pridobiti patentnih pravic za radio; po njegovi smrti leta 1943, pa je vrhovno patentno sodišče ZDA priznalo, da Tesla velja za prvega izumitelja radia. Od svojega izuma naprej se je radio hitro razvijal, in tako je bil naslednji logični korak razvoj radarja ("Who Invented Radio?" [pbs.org], b.d.). Radar je kratica za RAdio Detection and Ranging - radijsko detekcijo in rangiranje, pozneje se je uporabljal še termin Radio Aircraft Detection And Ranging - ki pomeni radijsko detekcijo in rangiranje letal. Radar kot takšen je odkril škotski fizik Robert Alexander Watson-Watt. Razvijati ga je začel že leta 1912, čez sedem let pa je patentiral zamisel o določanju položaja predmetov s kratkovalovnim radiom. Uradno je radar patentiral leta 1922, pozneje pa je sodeloval tudi pri razvoju radarja v protiletalsko orožje ("Radar," b.d.; Sir Robert Alexander Watson-Watt, b.d.). Slika 2: Sir Alexander Watson-Watt z originalnim radarjem Vir: "Sir Robert Alexander Watson-Watt, FRS ( ).", [rl.ac.uk], b.d.). Druga svetovna vojna je bila predvsem vojna tehnologije, kjer je radar odigral eno izmed ključnih vlog v zračnih in pomorskih spopadih. Predvsem zračni spopadi so bili Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 1

24 popolnoma nov teritorij - tehnologija je napredovala do takšne mere, da so bili načini iz prve svetovne vojne, kako razpoznati zavezniško letalo od sovražnega, zastareli in popolnoma neuporabni. Preden bi protiletalska na tleh odkrila, da letalo, ki leti proti njim ni njihovo, bi bila letala na tleh že zbombardirana in letalske steze uničene do nerazpoznavnosti. Tako so bili inženirji prisiljeni poiskati nov način detekcije letal, ki bi jih dovolj zgodaj opozoril na nevarnost in jim omogočil, spraviti lastna letala v zrak še preden bi sovražnik prišel do letališča. Tukaj pa je prišel v igro radar. Nemški piloti so po naključju odkrili, da če obrnejo letala ko se vračajo k oporišču, se radiofrekvenčni signal spremeni, in tako so nevede odkrili prvi pasivni RFID sistem. Shepard (2004, str. 2,) na kratko omeni, da so Britanci šli še korak dlje. Imeli so prednost, da je za njih delal Watson-Watt, izumitelj radia. Watt jim je pomagal zgraditi prvi aktivni sistem 'sovražnik ali prijatelj' (Identity Friend or Foe), kratko imenovan IFF. Deloval je tako, da so bila britanska letala opremljena z oddajnikom. Radar na zemlji je poslal signal oddajniku, in ko ga je ta sprejel, je oddal nazaj signal, ki je potrdil, da je letalo zavezniško. Britanci so z uporabo IFF sistema tako vzpostavili temelje za prvi aktivni RFID sistem (Shepard, 2004, str. 2 ). Slika 3: Letala, opremljena z RFID se vračajo proti domačemu oporišču Vir: "RFID and its history", [rfid-weblog.com] b.d. Kot smo videli, je RFID doživel in preživel ognjeni krst v uporabi predvsem za vojne namene. Vendar ni bil daleč čas, ko je postal zanimiv tudi za civiliste. Landt tako poroča, da si zasluge za prvo civilno javno obravnavo RFID lasti Harry Stockman z delom 'Communication by Means of Reflected Power', ki je bilo objavljeno leta Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 2

25 Dodatno citira, da čeprav je v RFID videl priložnost, je Stockman tudi opozoril na nezrelost tehnologije za tiste čase z besedami, da bo očitno potrebno veliko raziskav in razvoja, preden bodo razrešeni preostali problemi in bo tehnologija sploh uporabna v praktičnem smislu (Landt, 2001, str. 4). V letih po vojni, predvsem v času so se odkritja na področju radiologije nadaljevala z novim zagonom; znanstveniki in akademiki v ZDA, Evropi in Japonski so raziskovali in predstavljali izsledke z razlagami, kako je lahko radijsko-frekvenčna energija uporabljena v zaznavanju oddaljenih objektov. Podjetja so začela oglaševati sisteme proti kraji (angl. anti-theft,) na podlagi uporabe radio valov, če je bil določen izdelek plačan ali ne. Iz tistega časa je najbolj znana, in še danes uporabljana, nalepka EAS - kratica za Electronic Article Surveillance. Princip je bil preprost - nalepka ima 1 bit spomina ki je bil programiran glede na stanje. Če izdelek ni bil plačan, je bila nalepka aktivirana, po plačilu pa se je deaktivirala s pomočjo ustrezne programske opreme (Roberti, b.d.). Slika 4: Eden prvih povojnih prototipov radarja Vir: "WTVT Weather", [big13.net],b.d. Prvi patent za RFID je registriral Mario W. Cardullo leta Patentiral je aktivno RFID nalepko z R/W (angl. Read/Write, bralno-pisalnim) spominom. Istega leta je Charles Walton, bivši IBM-ov raziskovalec, patentiral pasivni oddajnik za brezključno odpiranje vrat. Kartica z vgrajenim oddajnikom je komunicirala preko signala s čitalcem, in če je čitalec zaznal ustrezno kodo, so se vrata odklenila. Walton je razvil omenjeno tehnologijo v sodelovanju s podjetjem za ključavnice Schlage (Roberti, b.d.). Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 3

26 Že prej pa so obstajali tudi RFID sistemi za sortiranje pošte in prtljage. Tako je leta 1970 Los Alamos National Laboratory na zahtevo ministrstva za energijo razvil sistem za sledenje nuklearnih materialov. Skupina znanstvenikov je prišla na idejo, da vgradijo oddajnik v tovornjak, čitalce pa na vhodno-izhodna vrata iz prostora/skladišča. V sredini 1980 je omenjeni projekt na novo zaživel v obliki sistemov avtomatiziranega plačevanja cestnine - ti sistemi so prešli v uporabo na cestah, mostovih in tunelih povsod po svetu (Roberti, b.d.). Pozneje je na prošnjo ministrstva za kmetijstvo (angl. Department of Agriculture,) laboratorij v Los Alamosu razvil tudi pasiven RFID za sledenje kravam. Problem je bil, da ko so kravam dozirali hormone in zdravila, so morali biti ti individialno odmerjeni, da ni katera od živali po pomoti dobila dvojne doze. Zato so raziskovalci v Los Alamosu razvili pasiven RFID sistem z ultra visokofrekvenčnimi valovi (Ultra High Frequency, kratica UHF). Krave so opremili s čipi v ušesih, ki so vsebovali potrebne podatke o dozah zdravil ali hormonov, ki so jih krave prejemale. S pomočjo ročnega čitalca so lahko kmetje preverili stanje in po potrebi dodali ali spremenili doze (Roberti, b.d.). V dodaten odgovor na ta problem so podjetja razvila nizkofrekvenčen (125 khz,) sistem z manjšimi oddajniki. Oddajnik v majhni stekleni kapsuli so z injekcijo vsadili pod kožo živali, in potem s čitalcem prebrali podatke z oddajnika in jih po potrebi spremenili (Roberti, b.d.). Ta sistem se v kmetijstvu ni toliko obnesel, vendar se je njegova uporaba toliko bolj zakoreninila pri označevanju primerkov redkih pasem živali. To vrsto sistema se največ uporablja za čistokrvne predstavnike različnih pasem psov, mačk in po potrebi, konjev Radio frequency identification, b.d.). Ko so bili nizkofrekvenčni sistemi komercializirani, so podjetja ponudila RFID sisteme na visoki frekvenci (13,56 MHz), ki pa je uporabniki po svetu večinoma niso uporabljali ali regulirali, čeprav je visoka frekvenca ponudila večji rang in hitrejši transfer podatkov. Podjetja, posebej evropska, so začela uporabljati visokofrekvenčni sistem za sledenje uporabljanih konternerjev in drugih sredstev. Exxon Mobil je na tem področju postal pionir z uvedbo sistema Mobile Speedpass, ki je temeljil na avtomatiziranem plačevanju cestnine, vendar je RFID nalepka, ki so jo uporabljali, Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 4

27 lahko posredovala še podatke o vozniku, tovoru in času oddaje ali sprejema tovora (Speedpass, b.d.). V zgodnjih 1990 letih so IBM-ovi inženirji razvili in patentirali ultravisokofrekvenčni (v nadaljevanju UHF,) RFID sistem. UHF je ponudil večji bralni rang - do 20 čevljev (približno 15 metrov,) v optimalnih pogojih in hitrejši prenos podatkov. IBM je s to tehnologijo naredil nekaj poskusov v sodelovanju s podjetjem Wal-Mart,vendar mu ni uspelo širše komercializirati UHF tehnologije, tudi zato, ker je v sredini 1990 let zašel v finančno krizo. Tako je bil IBM prisiljen prodati patente za UHF tehnologijo podjetju Intermec, ki je bil ponudnik za črtne kode (Roberti, b.d.). Intermec je sistem nadalje prilagodil za široko uporabo - njegovi sistemi so bili implementirani in uporabljeni v neštetih različnih aplikacijah - od skladiščenja do kmetijstva. Ker je pa bila v tem času tovrstna tehnologija draga zaradi nizke prodaje, pomanjkanja odprtih mednarodnih standardov in visokih zagonskih stroškov uporabe RFID sistema, je UHF različica RFID doživela zastoj (Roberti, b.d.). Ponovno je UHF RFID dobil zagon v letu 1999, ko so Uniform Code Council, EAN International, Proctor&Gamble in Gilette investirala denar v izgradnjo Auto-ID centra na masscheutskem inštitutu za tehnologijo (MIT). ("Auto-ID Labs", b.d.). Dva tamkajšnja profesorja, David Brock in Sanjay Sarma, sta že pred ustanovitvijo Auto- ID centra raziskovala možnosti za uporabo poceni RFID nalepk na vseh izdelkih za njihovo sledenje skozi oskrbovalno verigo. Prišla sta na idejo, da bi nalepka vsebovala samo serijsko številko, tako da bi omogočili nizko ceno nalepke - preprost mikročip, ki hrani malo informacij je vsekakor cenejši kot bolj kompleksen čip z več spomina. Podatki, povezani s serijsko številko na nalepki, bi bili shranjeni v podatkovni bazi ki bi bila uporabnikom dostopna prek interneta (Roberti, b.d.).. S tem predlogom sta Brock in Sarma odprla povsem nov pogled na uporabo RFID sistemov v oskrbni verigi. Pred tem so nalepke delovale kot mobilne baze podatkov, ki so prenašale informacije o izdelku ali kontejnerju, v katerem je bil izdelek shranjen v času transporta, kar ni bilo nič drugače od črtne kode. Brock in Sarma sta predstavila možnost integriranja RFID tehnologije v spletno omrežje in s tem nov koncept delovanja oskrbne verige, kar je bilo še posebej pomembno za podjetja Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 5

28 (Roberti, b.d.). Zdaj je lahko tovarna avtomatsko obvestila podjetniškega partnerja, kdaj bo tovor zapustil tovarniški ali skladiščni dok, in trgovec je lahko avtomatsko obvestil tovarno, kdaj je tovor prispel (Roberti, b.d.). RFID je tako poenostavil oskrbovalno verigo in zmanjšal število človeških napak v samem procesu, hkrati pa je tudi pozitivno vplival na prihranek časa in denarja pri uporabnikih RFID. Auto-ID center je nato med leti 1999 in 2003 pridobil podporo več kot 100 velikih podjetijh, med drugim ministrstva za obrambo ZDA in več ključnih prodajalcev RFID tehnologije. Z njihovo podporo je tako Center lahko odprl raziskovalne laboratorije v Avstraliji, Angliji, Švici ter na Japonskem in Kitajskem. Razvil je dva protokola za radijski vmesnik (angl. air interface protocol), poznana kot razred 1 in razred 0 (angl. class 1, class 0), elektronsko kodo za nalepke (angl. EPC-Electronic Product Code,). in omrežno arhitekturo za pregled podatkov na RFID nalepki preko interneta (Roberti, b.d.). Leta 2003 pa je Uniform Code Council licenciral tehnologijo in hkrati ustvaril EPCglobal kot skupni projekt z EAN International z namenom komercializacije EPC tehnologije. Že oktobra istega leta je Auto-ID center prenehal delovati, vendar so delo centra nadaljevali Auto-ID laboratoriji po svetu (Auto-ID Labs, b.d.). Nekatere od največjih svetovnih trgovin, med njimi Albert Sons, Metro, Target, Tesco, Wal-Mart in kot posebnost ameriško ministrstvo za samoobrambo so oznanili in z različnim uspehom realizirali načrte za adaptacijo RFID tehnologije v lastnih oskrbnih verigah (Radio-frequency identification, b.d.). Dodatno je EPCglobal decembra leta 2004 ratificiral standard za drugo generacijo RFID, in s tem položil temelje za širšo uporabo RFID tehnologije (Roberti, b.d.). Trenutno so največji uporabniki RFID tehnologije vojska, zdravstvo, industrija in knjižnice. Čeprav se ovire za splošno uporabo RFID, kot je visoka cena nalepk in tiskalnih strojev ter programske opreme za RFID, znižujejo, še vedno obstajajo prepreke - ena izmed največjih je različna interpretacija in uporaba RFID standardov. Medtem ko se tehnologija razvija v smeri pocenitve vseh možnih fizičnih RFID komponent, se zdaj dela predvsem na standardih in njihovi združitvi. Več o tem je povedanega v poglavju o standardih. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 6

29 Slika 5: Kratka zgodovina RFID tehnologije Vir: Landt, 2001, str IMPLEMENTACIJA IN UPORABA RFID SISTEMA V PRAKSI Pri pregledu zgodovine RFID tehnologije v drugem poglavju smo videli, da je bil RFID sistem sprva odkrit in uporabljan naključno. Tako britanske kot nemške letalske sile so v drugi svetovni vojni uporabljale grobi različici aktivnega in pasivnega RFID sistema. Po vojni se je RFID razvijal predvsem v praktično smer - izumljeni so bili sistemi za sortiranje pošte in prtljage, protivlomni sistemi, sistemi za sledenje tovora, dokler nista David Brock in Sanjay Sarma revolutionizirala način uporabe RFID tako, da je dotlej draga tehnologija postala dostopna tudi navadnim uporabnikom. To poglavje bo predstavilo implementacijo in uporabo RFID tehnologije v praksi, pri čemer bomo obravnali RFID tehnogijo glede na področja uporabe. Za delitev RFID tehnologije na posamezna področja uporabe smo se odločili zato, ker nam je tako olajšala predstavitev posameznih vidikov same uporabe, čeprav je treba opozoriti, da smo v našem opisu zajeli samo najvidnejše primere - ker je RFID tehnologija zelo prilagodljiva, tako uporabniki kot izumitelji izkoriščajo njeno prilagodljivost za ustvarjanje načinov uporabe, ki tukaj niso vključeni, to pa zato, ker nam bodisi manjka podatkov, ali pa so še vedno v razvoju. RFID tehnologijo smo razdelili na šest področij uporabe: industrijo, transport in logistiko, izobraževanje, turizem, šport in medicino. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 7

30 1.3.1 Industrija Čeprav je RFID tehnologija nastala predvsem za potrebe vojske, so tudi civilisti kmalu sprejeli in integrirali uporabo RFID tehnologije v področje, ki se je po drugi svetovni vojni iz izdelovanja orožja ponovno osredotočilo na potrebe civilistov. To pa je bila industrija. Dandanes, v dobi računalnikov in svetovnega spleta je čas dobrina, katere izgubo si podjetniki ne morejo privoščiti. RFID tehnologija tako postaja eden izmed temeljnih kamnov, ki omogočajo prostorsko in časovno učinkovite procese, pri tem pa zmanjšuje možnost človeške napake v omenjenih procesih Inventarni sistemi Čeprav se fine nianse RFID kažejo predvsem ko gre za potrebe knjižnice, pa surova moč in zmogljivost RFID sistema najbolj prideta do izraza pri inventarnih sistemih. Ker gre 25 % cene v skladiščenje in transport, je torej nujno, da se vsaj eno, če že ne obe področji optimirata kar se da dobro. RFID je za take primere idealen, ker ne omogoča samo sledljivosti paketov v realnem času, temveč z ustreznim programom tudi opozori, kje in kdaj bo katerega izdelka na policah ali v skladišču zmanjkalo, tako da lahko dovolj hitro zadostimo povpraševanju. Wal-Mart je leta 2007 populariziral uporabo inventarnih sistemov z zmanjšanjem primerov za produkte brez zaloge za 30 %. Dodatno je RFID sistem zmanjšal tudi ceno dela, poenostavil je poslovne procese in zmanjšal število napak v inventarju (Radio-frequency identification, b.d.). Družba Boeing pa je že leta 2004 RFID sistem uporabila za zmanjšanje vzdrževalnih in inventarnih stroškov pri delih na letalu Boeing 787 Dreamliner. Ker so vsak del letala označili z RFID nalepko, je bilo tako preverjanje, če so se porabili vsi sestavni deli, hitrejše in enostavnejše. ("The (Boeing). Edge of glory" [boeingsblogs.com], b.d.). Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 8

31 Slika 6: Preverjanje prisotnosti sestavnih delov v notranjosti pilotske kabine z RFID čitalcem Vir: "The (Boeing). Edge of glory", [boeing blog.com], b.d.) Sledenje izdelkov RFID svoje najboljše prednosti izkaže tudi ko je treba za potrebe raziskav ali poporodajnega menedžmenta slediti izdelek še naprej. Če je tako serija izdelkov pokvarjena, jo lahko s pomočjo RFID sistema hitro najdemo in odpokličemo naročilo, ne da bi nam bilo pri tem potrebno odpreti vse pakete, v katerih se nahajata pomešani seriji pokvarjenih in brezhibnih izdelkov. Svojo uporabnost je RFID tako izkazal leta 2010, ko so roparji iz Wynn Casina v Las Vegasu ukradli žetone v vrednosti 1,5 milijona dolarjev. Vendar od svojega plena niso imeli dobička, ker so bili RFID čipi na žetonih nemudoma razveljavljeni, tako da je bila vrednost žetonov nična. (Radio frequency identification, b.d.). Slika 7: RFID čipi v igralnih žetonih Vir: "Beau Rivage Damage Worse Than Expected" [cardsquad.com], (2005). Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 9

32 Identifikacija živali Identifikacija živali lahko rangira od čipiranja dragih čistokrvih plemenskih predstavnikov pasem, do živali, namenjenih za zakol. Glede na to poznamo dve metodi označevanja - implante, ki so živali vsajeni pod kožno gubo, in čipe, ki jih živali nosijo v ušesu v obliki manjše kartice (Radio-frequency identification, b.d.). Čeprav je zamisel podkožnih čipov v teoriji dobra, ker ne kvarijo videza plemenskih živali, se lahko pojavijo problemi v obliki zavračanja implanta in morebitnih rakavih tkiv. Več o tem je povedanega v poglavju o zdravju Preprečevanje arbitraže V preteklosti se je redno dogajalo, da je skladiščnik ali katera druga odgovorna oseba prodala tovor, namenjen kupcu A, kupcu B, ker je pač kupec B plačal višjo ceno, pri tem pa je kupec A ostane praznih rok, ker ni mogel dokazati, da se je arbitraža v resnici zgodila. RFID to preprečuje s tem, da je vsaka RFID nalepka ali značka unikatna oziroma ima drugačno ID številko. Ko se tovor naroči, se na dobavnico zapišejo tudi ID številke tovora, ki se preverjajo na kontrolnih točkah, ter se tako zagotovi, da tovor resnično pride do kupca A, in ne h kupcu B, ki se hoče 'vriniti' v prodajno verigo (Radio-frequency identification, b.d.). Seveda tudi tukaj obstaja možnost zlorabe, vendar zaenkrat o tem še ni bilo diskusije Transport in logistika Transport in logistika sta področji, ki se medsebojno tesno prepletata, zato smo se odločili, da ju v diplomskem delu zaradi preglednosti podatkov združimo v eno. Druga svetovna vojna je močno pospešila razvoj transporta in posledično tudi logistike, k čemur je pripomogel tudi RFID. Po vojni so se tehnologije, ki so se obnesle na bojiščih, počasi prenesle v civilno sfero, kjer tudi RFID ni bil izjema. Prav nasprotno, zaradi njegove učinkovitosti in domala neomejenih zmožnosti so RFID prilagodili tako, da je omogočal gladko delovanje procesov, ki so pred uvedbo RFID tehnologije bili zamudni in posledično tudi dragi. Tukaj so našteti in na kratko opisani le najpogostejši načini uporabe RFID tehnologije, čeprav ne dvomimo, da bodo v prihodnost nadgrajeni v še bolj učinkovite sisteme. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 10

33 Avtomatsko pobiranje cestnine Cestni promet je še vedno ena izmed najbolj razširjenih oblik potovanja in prevoza stvari in potnikov. Poleg svoje cenenosti in dostopnosti pa ima še vedno pereč problem, ki ustvarja dolge kolone in nezadovoljne voznike - pobiranje cestnine. Še zlasti se ta problem odraža na avtocestah, ki vodijo iz notranjosti dežele k morju - na začetku in koncu poletnih mesecev se ustvarjajo na dotičnih avtocestah dolge kolone vozil, ki čakajo, da bodo spuščene skozi zapornice. Četudi so ljudje na cestninskih postajah izurjeni in hitri, prej ko slej pride do človeške napake - nerazumevanje tujega jezika, ker je cestninar preveč utrujen, napaka v vrnitvi količine denarja, premalo delovne sile in podobno. RFID je bil zaradi svoje sestave in delovanja idealen odgovor na opisane probleme, ki so pestile cestninske postaje. Ni potreboval neposrednega kontakta, za delovanje so rabili samo delujoč oddajnik na sprednjem oknu avtomobila, in sistem, ki je sprejel signal oddajnika ter temu ustrezno ravnal - odprl ali zaprl zapornico. Prvi RFID sistemi za avtomatsko pobiranje cestnine so se pojavili že leta 1980, dokončno pa so se uveljavili leta 1990 (Radio-frequency identification, b.d.). Na splošno delujejo na principu aktivna nalepka-čitalec. Ko se vozilo približuje cestninski postaji, čitalec pošlje signal, ki zbudi nalepko, ta pa nato čitalcu odgovori z unikatno ID številko, ki jo čitalec pošlje naprej v sistem. Sistem ID asociira z računom lastnika avtomobila, ki je plačal prehod. Če je nalepka nepoškodovana in pravilno aktivirana, se zapornica dvigne in spusti vozilo naprej - če pa je nalepka poškodovana, zastarana ali ponarejena, pa zapornice mirujejo in vozilo ne more naprej. Kot zanimivost, različne države uporabljajo različne sisteme, vsem pa je skupno, da uporabljajo RFID v takšni ali drugačni obliki (Radio-frequency identification, b.d.). Slika 8: Semi-pasivna cestninska nalepka podjetja FasTrek Vir:"Radio-frequency identification" [Wikipedia], b.d. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 11

34 Javni prevoz Časi, ko je voznik moral preverjati vozovnico vsakega šolarja ali študenta, ki je vstopil na avtobus, so mimo. Novodobno preverjanje vozovnice deluje po podobnem principu kot zgoraj omenjeno pobiranje cestnine. Potnik od avtobusne družbe proti plačilu pridobi pasivno RFID kartico, kjer uslužbenec zapiše podatke o lastništvu, vozni relaciji, na kateri se potnik vozi, in do kdaj je kartica veljavna. Ko tako potnik vstopi v avtobus, samo približa kartico čitalcu, ki bo avtomatsko zbral podatke in obenem preveril veljavnost kartice. Če je kartica veljavna, bo potnik šel naprej, drugače pa bo sistem voznika s piskom opozoril, da je nekaj narobe. Preverjanja veljavnosti se opravljajo s strani pooblaščene tretje osebe - občasnega sprevodnika, ki z ročnim čitalcem preveri istovetnost in veljavnost kartice. Čeprav je to poleg knjižnice najvidnejši primer uporabe RFID tehnologije, lahko pričakujemo, da bo sistem kmalu - če že ni - prešel z avtobusnih postaj na železniške postaje in letališča. V praksi pri nas uporabljata RFID sistem Izletnik Celje, ki ga je prvič pognal septembra leta 2010, in Ljubljanski potniški promet, ki je uradno pognal projekt Urbana avgusta leta 2009 ("Urbana", [tablix.org], 2009). Slika 9: Urbana, kartica za primestni potniški prevoz v Ljubljani Vir: "Urbana",[tablix.org], Najem avtomobila Najem avtomobila brez birokracije in čakanja na prosto vozilo? Danes je to možno. Podjetje Avis je s pomočjo sistema RFID avgusta leta 2011 ustvarila brezžični sistem menedežmenta, ki so omogočili virtualne najemne transakcije ("Avis Launches 'Avis on Location' For Corporate Renters" [avis.com], 2011). Sistem Avis On Location deluje tako, da uporabnik s pomočjo pametnega telefona in Avisove spletne strani Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 12

35 izbere in najame vozilo iz Avisovega voznega parka praktično na katerikoli lokaciji. Ko odda naročilo, uporabnik prejme PIN kodo s pomočjo katere odpre in požene vozilo. Vozilo je opremljeno z dvema napravama, ki preverjata, če je PIN koda prava, in istočasno nadzirata porabo goriva in kilometrino, ki se ju potem shrani v posebnem pomnilnem modulu, kar je potem osnova za ceno najema avtomobila. Dodatno RFID tehnologija varuje avtomobile pred krajo in omogoča pregled nad voznim parkom v realnem času Izobraževanje RFID tehnologija se pojavlja tudi tam, kjer je najbrž ne bi pričakovali. Ker je poglavitni namen RFID sledenje in inventar označenih predmetov, je eno izmed področij, kjer se RFID najhitreje razvija, ravno izobraževanje. Ne samo v smislu teorije, temveč predvsem aplikacije predstavljenih teorij v razvojnem prostoru. Eden izmed idealnih inkubatorjev za preizkušanje novih RFID sistemov so tako knjižnice, ki združujejo varovanje, inventar in izposojo ter vrnitev gradiva, pod pogojem, da so ti 4 procesi med sabo integrirani in dopuščajo posodabljanje informacij, ne da bi bilo treba zaustaviti celoten sistem zaradi potrebnih posodabljanj ali kritičnih dogodkov. Bolj sporna tema pa je uporaba RFID tehnologije za sledenje dijakov in študentov ter preverjanje njihove prisotnosti v učilnicah, čeprav se najdejo tudi zagovorniki, da bo tudi to postal del življenja v prihodnosti Sledenje študentom/šolarjem Sledenje šolarjem s pomočjo RFID je bilo ob predstavitvi možnosti pozitivno sprejeto. Namesto štetja glav in skrbi, če le niso katerega od otrok pozabili, to odgovornost prevzame RFID. Otroke se zbere in se potem skenira njihove RFID kartice - in ob koncu postopka se točno ve, če kdo manjka. To prihrani učiteljem veliko časa in živcev, ker lahko tako hitreje reagirajo in najdejo izgubljene otroke v krajšem času. Niso pa s sistemom vsi tako zadovoljni. Zlasti študentje Nothern Arizona University so leta 2010 glasno protestirali proti uvedbi preverjanja prisotnosti na predavanjih s pomočjo RFID sistema, ker naj bi to bilo proti svobodni volji in odločanju, če in kdaj bodo obiskovali določen predmet ali ne - problem pa nastane, ker je ocena deloma odvisna tudi od prisotnosti, ki se preverja z istim RFID sistemom. Problem je nastal Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 13

36 predvsem zaradi napačnih informacij - javnost je izvedela, da bo RFID obsegal celotno učilnico - kar je ustvarilo paniko - v resnici pa so bili na vrata instalirani čitalniki, h katerim so morali študentje približati kartice, da so lahko prišli v učilnico. Če pa je ukrep kaj vplival na prisotnost in posledično dvig ocen, se ne ve. (Boyle, 2010; Charette, 2010) Muzeji V preteklosti pa tudi danes so muzeji ena izmed šibkih točk, ko se gre za inventar in varovanje shranjenega gradiva. Mnogo artefaktov je zelo starih, zato potrebujejo previdno rokovanje in po možnosti čim manj prenašanja, ker pa so tudi veliko vredni - mednje spadajo umetniška dela in unikatna orožja - morajo biti tudi ustrezno varovani. Exploratorium, muzej v San Franciscu, je uporabil RFID sistem za kreiranje začasne raziskovalne aplikacije, exspot, s katero so lahko s pomočjo RFID kartice spremljali pot obiskovalcev. Dodatno je imela kartica funkcijo dajanja informacij o različnih razstavnih eksponantih, obiskovalci so se lahko tudi fotografirali ob eksponantu in pozneje prenesli fotografije in zbrane podatke z omrežja na domač računalnik s pomočjo personalizirane RFID kartice. (Hsi, Semper, Brunette, Rea. & Borriello, 2004) Turizem V turizmu se letno obračajo milijardne vsote, hkrati pa je to tudi področje, ki je logistično gledano eno izmed najzahtevnejših. Hotel mora imeti pregled nad stanjem gostov, zasedeno kapaciteto sob, potrebno količino surovin za izdelavo jedi, poskrbeti, da prtljaga pride ob pravem času v pravo sobo, in še bi lahko naštevali. Eden izmed takšnih ekstremnih primerov v turizmu so križarke, ki so z velikostjo pravzaprav prava mala plavajoča mesta. Čeprav se to sliši optimistično, je pa realnost, da morajo biti tako velike ladje v času, ko so na oceanu, popolnoma samozadostne. Ker gre tukaj za veliko število potnikov, je samo človeška sila premalo, da bi oskrbela in nadzorovala vse procese, ki so nujni za nemoteno delovanje ladje. Tukaj priskoči na pomoč RFID tehnologija. Čeprav je to eden najbolj obsežnih projektov uporabe RFID, so bolj znani projekti, našteti in opisani na naslednji strani. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 14

37 Smučišča Smučišča so eden izmed prostorov, kjer je nadzor še posebej potreben. V tej luči je večina smučišč, še posebej skandinavskih, ter tistih v francoskih Alpah ter španskih in francoskih Pirenejih zamenjala standardne voznovnice za žičnico in vlečnico s takimi, ki so opremljene z RFID čipi. Smučarjem tako ni treba več iskati vozovnic in jih dajati v pregled kontrolorjem, ker že sistem sam poišče in prekontrolira kartico na njihovih osebah. Smučišče Vail Resorts v Koloradu je uporabljalo sezonske vozovnice; leta 2010 je Vail oznanil da bo zbiral informacije - število smučanj na dan, uporabo vlečnice - in zbrane informacije bodo na vpogled uporabniku na omrežju. Sistem so poimenovali EpicMix. Obnesel se je zelo dobro, čeprav so bili uporabniki na začetku do njega skeptični. Danes pa si uporabniki niti ne morejo več predstavljati življenja brez njega. ("Vail Ski Resorts in Colorado, Adopts RFID Technology" [rfidworld.ca], 2011) Sledenje žetonov Leta 2005 je Casino Wynn v Las Vegasu čipe z visoko vrednostjo opremil z RFID nalepkami. Nalepke so omogočile kazinu detekcijo ponarejenih čipov, vpogled v stavne navade stalnih strank, povečale hitrost seštevanj vrednosti čipov in pokazale napake v delilčevem štetju. Leta 2010 so Bellagio casino v Las Vegasu oropali za 1.5 milijona dolarjev v čipih. RFID nalepkam na ukradenih čipih so spremenili veljavnost v neveljavnost, tako da so prej vredni čipi postali brezvredni (Radio-frequency identification, b.d.) Potni list Prvi RFID potni list je bil izdan na Maleziji leta Čeprav so malezijski potni listi na videz običajni, so taki e-potni listi beležili tudi potovalno zgodovino lastnikov - čas, datum in prostor prohodov in odhodov v državo. Druge države, ki imajo RFID potne liste so Norveška (2005), Japonska (1. marec 2006), večina evropskih držav (okoli leta 2006,) vključno s Španijo, Irsko in Veliko Britanijo. Avstralija, Kitajska in ZDA so izdale nove potne liste leta 2007, Srbija v juliju leta 2008, Republika Koreja avgusta in Tajvan decembra istega leta, medtem ko sta Albanija in Filipini uvedla Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 15

38 nove potne liste v letu Zadnja zabeležena država, ki je uvedla e-potne liste je Makedonija. Nekatere države načrtujejo dopolnitev e-potnih listov s prstnimi odtisi in drugimi biometričnimi podatki, medtem ko so jih druge že posodobile (Radiofrequency identification, b.d.) Šport Šport je področje, kjer v večini panog odločajo že desetinke sekunde. V preteklosti niso bili redkost primeri, ko se ni točno vedelo, kdo je pravzaprav zmagovalec, če sta dva športnika istočasno prečkala ciljno črto. RFID ta problem učinkovito eliminira, in zagotavlja natančne meritve časa - seveda pod pogojem, da je oprema pravilno uporabljena in ni v okolici predmetov, ki bi lahko zmotili RF signal. merjenje časa - uporaba RFID za merjenje časa je bila v različnih športnih panogah prisotna že leta Najprej so RFID uporabljali pri golobjih dirkah, ko so zbirali podatke za posamezne živali v jatah. Pozneje so sistem prilagodili za uporabo v tekaških prireditvah z velikim številom udeležencev, najpogosteje v maratonih, nato pa tudi v dualtonih in trialtonih. Tekmovalci nosijo pasivne ali aktivne značke, ki so prebrane s pomočjo antene, ki je položena čez tekalno površino na cilju. Uporabljajo se predvsem UHF čipi, ki imajo posebej oblikovane antene. Napake hitenja (angl. rush error), štetja krogov in napake starta so tako eliminirane, ker je vsak posamznik spremljan individualno in ne skupinsko, kar pomeni večjo točnost rezultatov (Radiofrequency identification, b.d.). štetje krogov - Tako pasivni kot aktivni RFID sistemi so uporabljeni tudi na offroad dogodkih, kot so orientacijski teki, enduro ter na motociklističnih dirkah (Radiofrequency identification, b.d.) Medicina Čeprav je medicina napredovala, je v večini primerov podobna športu - vsaka sekunda šteje, in v najhujših primerih ne gre za izgubo medalje, temveč postane vprašanje življenja in smrti. To še zlasti velja v operacijskih sobah, kjer lahko že najmanjša Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 16

39 napaka pomeni komplikacijo v operativnem posegu. Tudi v tem primeru lahko RFID olajša delo kirurgom. Drugače se RFID tehnologija uporablja za označevanje zdravil in občasno za označevanje pacientovih izločkov, kot so kri in urin Operacijske sobe Operacijske sobe so kritična točka v bolnišničnem sestavu. Marsikdo je že slišal šale na račun kirurgov, ki so v pacientovem telesu pozabili katerega od instrumentov - nekatere od teh zgodb so pa na žalost tudi resnične. Ker operacije zahtevajo od kirurgov in asistentov visoko raven koncetracije, se lahko proti koncu dneva zgodi človeška napaka in kirurg v želodcu pacienta pusti kirurško gobico, forceps ali kaj podobnega, in rano zapre. Napake se včasih še pravočasno odkrijejo, so pa znani tudi primeri, ko so se tovrstne napake odkrile šele čez vrsto let, ker se je pacient pritoževal nad bolečinami v operiranem delu telesa. Zato so aprila leta 2008 predstavili prvi operacijski sistem, kombiniran z RFID tehnologijo. Podjetje ClearCount Medical Solutions je predstavilo sistem Smart Sponge, ki je sistem za detekcijo kirurških gobic s pomočjo RFID tehnologije. Kirurške gobice se v procesu operacije uporabljajo za pivnanje krvi in ostalih izločkov. McGowan sicer komentira, da se napaka, da se kirurška gobica pusti v pacientovem telesu brez vednosti kirurga ali asistenta sicer zgodi samo enkrat na vsakih 1000 ali 1500 operacij, vendar lahko povzroči infekcijo in tako posledično zviša ceno in dolžino zdravljenja pacienta (McGowan, 2009). Sistem je možno razširiti tudi na operacijske instrumente, kar bi lahko še dodatno zmanjšalo možnost človeške napake v procesu operativne in postoperativne nege Označevanje zdravil Transport in distribucija zdravil v bolnišnici je proces, kjer ne sme biti napak. RFID jih lahko drastično zmanjša, če so vse embalaže zdravil označene z RFID nalepko, ki so povezane v sistem, kjer ima pacient RFID zapestnico z zapisanimi podatki kdaj, katero in koliko zdravila mora vzeti. Postopek se tako poenostavi, ker bolniškim sestram ni več treba dešifrirati pisave zdravnikov - 2 je lahko 3 ali 5, kar pa že pomeni kritično napako, ker so lahko predpisana zdravila v preveliki količini preveč agresivna za pacientovo telo. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 17

40 Podjetje Omnicell je rešilo zadrego tako, da je iznašlo in patentiralo medicinski kabinet OptiFlex, ki deluje na principu omare, ki je napolnjena z zdravili, označenimi z RFID nalepkami; sama omara je interaktivna, in avtomatično sledi dobavi, kje se kaj porabi, kako in kdo je delil zdravila, s čimer se pokaže, kje, in kaj se mora dobaviti, ter v kakšnih količinah, kar znantno zmanjša celotne stroške nabave ("OptiFlex CL Procedural Areas" [Omnicell], b.d.). Proces, ki bi običajno trajal 5 do 6 ur, se s pomočjo RFID sistema skrči na 1 do 2 uri - in to pri oddelku s 700 posteljami, kar niti ni tako majhna številka. Upoštevati pa moramo, da deljenje zdravil obsega vsaj kake 4 ure za ves oddelek, medtem ko so zadnje 3 posvečene pregledu inventarja pred in po delitvi zdravil, izdelavi zapisnika, nabavljanju, sortiranju in shranjevanju zdravil na zanje določena mesta. RFID sistem pa skrči proces tako, da prevzame nadzor nad inventarjem in izdelavo zapisnika, tako da bolniškim sestram ostane samo še nabava, prevzem in sortiranje zdravil, kar je razmeroma hitro opravljeno, sploh če so zdravila že opremljena z RFID nalepkami in so v točno določeni količini ("OptiFlex CL Procedural Areas" [Omnicell], b.d.). OptiFlex je samo eden izmed sistemov, ki to omogočajo; na trgu so tudi drugi, ki delujejo podobno, kot je eshepherd podjetja Exavera, le da eshepherd povezuje vse - od zdravniškega osebja, do prostorov, pacientov in samih naprav, sodelujočih v procesu ("RFID-Zapper Shoots to Kill", [rfidjournal.com] 2006). 1.4 IMPLEMENTACIJA IN UPORABA RFID SISTEMA V PRAKSI - KNJIŽNICE V prejšnjem poglavju smo videli, da se RFID uporablja v zelo različnih oblikah in situacijah - od industrije do transporta, pa tudi v izobraževanju in medicini. Eden najvidnejših primerov uporabe RFID tehnologije v javnosti pa vseeno ostaja uporaba RFID v knjižnicah. To poglavje bo zato predstavilo implementacijo in uporabo RFID tehnologije na primerih dobre prakse v knjižnicah doma in po svetu. Najprej pa nekaj besed o samem delovanju knjižnice skozi čas. Logistično gledano je knjižnica pravzaprav skladišče s stalnim dotokom in odtokom gradiva, pri čemer se občasno izločajo zastareli ali poškodovani kosi in se dodajajo novi kosi gradiva. Pred uporabo črtne kode so bili knjižničarji odgovorni za hrambo, Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 18

41 vpis in izpis knjig, pri čemer je prihajalo do različnih nevšečnosti - knjige so se izgubljale, nekatere niso bile vrnjene, pa tudi kraja je bila relativno preprosta. Uspešnosti poslovanja knjižnice je v veliki meri botroval človeški faktor - kako in koliko je glavni knjižničar poznal in uporabljal sistem, po katerem so bile razvrščene knjige, vodenja evidence izposoje in nabave knjig, ter koliko pomočnikov in prostora je imel na razpolago. Z uvedbo črtne kode se je sledenje knjižničnega gradiva izboljšalo, čeprav so bili knjižničarji še vedno časovno omejeni z ročnim vnašanjem izposoje gradiva v evidenco. To običajno ne predstavlja velikega problema, vendar pa se v obdobjih praznikov, dopustov in počitnic dotok članov knjižnice znatno poveča, in zgodi se, da so knjižničarji preobremenjeni. Ker je večina knjižničarjev zaposlena z izposojo gradiva, se evidentiranje in hramba vrnjenega gradiva upočasni ali preloži na kasnejši čas, gradivo, ki se običajno hitro najde, je na napačni polici, kar podaljša čas iskanja; istočasno pa se povečajo možnosti za krajo gradiva, ker knjižničarji zaradi prezaposlenosti in posledično utrujenosti niso tako pozorni. Pri obeh primerih je faktor človeške napake tisti, ki zavira optimalno delovanje knjižnice. In tukaj nastopi RFID, ki povzema prednosti črtne kode, hkrati pa izboljša preglednost in varnost gradiva, pri čemer skrajša tako čas iskanja določenega kosa gradiva kot tudi same izposoje. Ker si lahko člani s pomočjo knjigomatov sami izposodijo gradivo, so posledično knjižničarji razbremenjeni ter se lahko posvetijo drugim nujnim administrativnim opravilom. V večini primerov je pomoč knjižničarja tako potrebna samo pri iskanju določenega kosa gradiva in pri sami registraciji novega člana v podatkovno bazo. Sama uporaba RFID v knjižnici ni kakšna posebna novost. Čeprav posamezni proizvajalci trdijo, da so oni prvi namestili RFID sistem v knjižnico, na splošno velja, da se je RFID prvič začel uporabljati v knjižnicah v sredini leta V zadnjih 12 letih se je uporaba tovrstnih RFID sistemov v knjižnicah znatno povečala, vendar je še vedno velika večina knjižnic pri uporabi črtne kode. Danska agencija za knjižnice in medije citira, da ''[...] je sektor knjižnic že zelo prek faze inovacije in je vsekakor dobro usmerjena v fazo zgodnjih posnemovalcev.'' ("RFID in Libraries, Q&A", [biblstandard] 2011). Kar pomeni, da so knjižnice postale torišče, kjer se RFID tehnologija najbolj spreminja in izpopolnjuje, tako v napravah kot tudi v standardih in sistemih ki se uporabljajo za njihovo nemoteno delovanje. Tukaj RFID Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 19

42 tehnologija najbolj napreduje, in to z razlogom. Zato si bomo pogledali nekaj primerov knjižnic po svetu in doma, kjer uporabljajo RFID sistem, da bomo dobili vpogled v simbiozo sistema RFID in delovanja knjižnice Narodna knjižnica Singapur - NKS, Singapur Narodna knjižnica Singapur velja v svetu za premieren zgled, kako uspešno implementirati RFID sistem in ga nato tudi uporabljati. NKS ima bogato zgodovino; njeni začetki segajo v leto 1823, ko je bila znana pod imenom Singapurski ali Rafflesov inštitut, poimenovana po začetniku modernega Singapurja, siru Stamfordu Rafflesu. Čeprav je Raffles delal za vzhodnoindijsko družbo, je bil vnet privrženec samoizobraževanja in je v želji omogočiti izobrazbo tudi domačinom, nasploh pa vsem, ki so se želeli učiti, ustanovil knjižnico, kar je bila tudi njegova največja zapuščina mestu, ki ga je postavil in vodil vsega skupaj devet mesecev, vendar je v tem času postavil temelje za kar danes imenujemo moderni Singapur. NKS je od takrat z večjim ali manjšim uspehom previharila različna obdobja, in na njeno srečo obdržala večino gradiva, ki ga je nabrala v dolgih letih od svojega obstoja. Ker pa je količina gradiva postala prevelika, da bi ga lahko hranili v eni stavbi, se je odbor naposled odločil, da knjižnico dokončno preseli v novo stavbo, opremljeno z RFID sistemom ("History of the National Library" [nl.sg], b.d.).ikonična rdeče opečnata stavba NKS je tako zadnjič zaprla svoja vrata 31. marca 2004, s tem pa se je začelo novo obdobje, zaznamovano z informacijsko tehnologijo, imenovano RFID. Da ne bo pomote, prva RFID opremljena knjižnica je v Singapurju kot prototip obstajala že leta 1998, pozneje pa jim je sledila še implementacija RFID v 4 regionalne knjižnice - projekt je bil končan do avgusta NKS je bil zadnji, največji zalogaj v tej verigi - člani nadzornega sveta NKS so se ob pozitivnih rezulatih v pilotskih knjižnicah odločili, da implementacijo razširijo na še preostalih 17 knjižnic. Celotna konverzija gradiva in implementacija RFID sistema je bila končana aprila Jerry Banks je v knjigi RFID Applied poročal, da je bilo leta 2007 z RFID nalepko opremljenih že 12 milijonov knjig, CD-jev in DVD-jev, letno pa dodatno opremijo še za en milijon novega materiala; ni pa dvoma, da so številke danes še večje (Banks, 2007, str. 418). Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 20

43 NKS je investirala v zaprti tip RFID sistema, podobnemu sistemu eshepherd (glej stran 29,) podjetje, s katerim so sodelovali, je predstavilo in implementiralo celovito rešitev - od RFID nalepk, do izposojno-vračilnih enot, pa vse do konverzijskih enot in sistema, ki jih povezuje. Kaj so z implementacijo pridobili? Prvič, zmanjšali so čas čakanja za izposojo knjige z dveh ur na pet minut - zasluge za to imajo izposojne enote za uporabnike. Pri vračanju se je potreben čas zaradi uporabe vračilnih enot skrajšal na 0, ker že sam računalniški program poskrbi, da se knjiga pregleda, sortira in vpiše nazaj v sistem; knjižničarji jo morajo samo še vrniti na njeno mesto. Če smo že ravno pri knjižničarjih - NKS je z implementacijo RFID sistema odstranila potrebo po zaposlitvi 2000 oseb samo za pomoč strankam, in tako letno prihranila 50 milijonov dolarjev (Banks, 2007, str. 416). Če to ni uspešen primer uporabe RFID sistema v knjižnicah, potem ne vemo, kaj naj bi sploh še bilo. Slika 10: Notranjost NSK Vir: "A Historian's craft" [wordpress.com], Mestna knjižnica Melbourne, Avstralija Mestna knižnica Melbourne spada pod Knjižnično službo Melbourne (angl. Melbourne Library Service), skupaj še z drugimi tremi knjižnicami. Ima najvišje število izposoj med avstralskimi knjižnicami; letno tako izposodi kar enot gradiva. Ker se knjižnica nahaja v bližini poslovnega centra, je s tem omogočen še dodaten dotok obiskovalcev, kar pomeni dodatno obremenitev osebja. Zato se je Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 21

44 nadzorni svet odločil, da je skrajni čas, da implementirajo RFID, ker drugače ne bi mogli več zadovoljivo obvladovati toka materiala in potreb strank. RFID naj bi pomagal rešiti sledeče probleme - olajšal delo osebja za pultom, ker bi si lahko stranke same izposojale gradivo. Nadalje naj bi strankam omogočal samostojno plačevanje članarine in zamudnine in ne nazadnje, celoten sistem naj bi pomagal varovati knjige in drugo izposojno gradivo. Knjižničarji so tako opremili enot gradiva z RFID nalepkami, 27. avgusta 2010 pa je podjetje FE Technologies instaliralo še 6 samoizposojnih postaj, hkrati z varnostnimi vrati in pripadajočimi programi. Že naslednji dan pa je knjižnica ponovno odprla svoja vrata. Implementacija je bila uspešna; s pomočjo RFID sistema in naborom prevodov jezikov na izposojnih postajah so si lahko stranke izposojale gradivo brez pomoči knjižničarjev. Knjižničarji so tako stopili v vlogo svetovalcev, komentatorjev in asistentov, kar je omogočijo boljšo komunikacijo s strankami. Mestna knjižnica Melbourne dnevno sprejme okrog 3000 obiskovalcev in procesira 3500 izposoj različnih vrst gradiva, kar je logično pomenilo dolge čakalne vrste. Po implementaciji RFID sistema je v povprečju 94 % izposoje že potekalo prek izposojnih postaj, tako da so čakalne vrste izginile dobesedno čez noč. Dodatno so pridobili na mobilnosti - prej so bili knjižničarji dobesedo 'priklenjeni' k izposojevalnem pultu vsaj ¾ službenega časa, da so lahko izposodili ali vrnili zahtevano gradivo, kar je botrovalo krajši komunikaciji s strankami, pa tudi čas odmora ni bil produktiven. S pomočjo izposojnih postaj je poteba po glavnem izposojnem pultu prenehala obstajati, in tako osvobodila ne samo prostor, ker je stal glavni izposojni pult, temveč tudi urnik knjižničarjev, ki ni bil več tako rigiden, temveč je postal fleksibilnejši in tako prispeval k učinkovitosti delovanja osebja v knjižnici, ker so se lahko knjižničarji zdaj posvetili raziskovalcem, študentom, otrokom in še vedno imeli dovolj časa za spodoben odmor ("Melbourne Library Service Case Study" [fetechgroup.com.au], b.d.). Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 22

45 1.4.3 Knjižnica Canada Water, Kanada Mestni svet Southwark Borough je v skladu z razvojnim programom želel superknjižnico, vredno 14 milijonov kanadskih dolarjev. Knjižnica Canada Water je opremljena z več kot enotami materiala in ponuja prostor za srečanja, večerno šolo in WiFi omrežje. Imela pa je samo eno napako - zgrajena je kot narobe obrnjena piramida, kar je pomenilo, da bodo konvencionalne metode hranjenja in varovanja gradiva vržene skozi okno. Mary King, mendežerka knjižnice je to komentirala z besedami: "Zaradi unikatne oblike zgradbe smo potrebovali samopostrežne enote s kompaktnim, modernim dizajnom ki bi bil prilagodljiv glede naše potrebe." Tako so strojne komponente prilagodili različnim oblikam prostorov, in tako maksimalizirali možnost izposoje in minimalizirali uporabljen prostor. Rezultati govorijo sami zase. Opremljena z RFID sistemom SelfCheck podjetja 3M je nova knjižnica odprla vrata novembra Tega dne so imeli več kot obiskovalcev, ki so si izposodili skorajda 2000 enot gradiva - in 81 % tega gradiva je bilo izposojenega prek RFID izposojnih postaj. Prvi vtis je bil očitno dovolj dober da so izposojne postaje postale izjemno popularne pri strankah, kar je bil tudi njihov namen ("3M works with Southwark Council to pioneer a contemporary solution" [solutions.3m.co.uk], b.d.). Slika 11: Nova knjižnica Canada Water Vir: "Canada Water Library - review" [guardian], 2011 Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 23

46 1.4.4 Knjižnica Milana Jarca, Novo Mesto Uradno je prvo izvedbo uporabe RFID tehnologije v knjižnici pri nas izvedla knjižnica Milana Jarca leta Matjaž Cigrovski (2005) v svojem delu Uvajanje tehnologije RFID v slovenskih knjižnicah poroča, da so se knjižničarji odločili da bodo z RFID nalepko označili vse knjige študijskega oddelka v prostem pristopu. Junija 2005 so zato usposobili dva čitalnika RFID, ki sta bila preko programa BiblioConverter povezana s sistemom COBISS. Označevanje in elektronsko katalogiziranje gradiva sta opravljala dva knjižničarja po osem ur na dan, pri čemer je knjižnica delovala normalno. Nalepke RFID so sčasoma začeli lepiti vnaprej in jih nato programirati v paketu od police do police. Tako je bilo do 23. avgusta 2005 označenega približno enot gradiva, z dodatnimi enotami v oddelku za odrasle in nekaj 1000 enot v oddelku za mladino. V tem času so izposojeno gradivo z nalepko RFID opremljali naknadno. V začetku septembra je knjižnica nabavila še knjigomat, že 12. septembra pa je bila knjižnica pripravljena na (so)delovanje s knjigomatom. Cigrovski nadalje piše, da so se rezultati implementacije in uporabe RFID sistema pokazali že v prvi polovici meseca od namestitve RFID sistema. Dobro sprejetost knjigomata med uporabniki je dokazala 25 % vseh transakcij izposoje na dom - po uradnih podatkih je bilo torej od 4566 transakcij izposoje pri knjižničarjih, bilo od tega 1485 transakcij izposoje na knjigomatu. Opažene so bile krajše čakalne vrste pred izposojevalnim pultom, hkrati pa so bili razbremenjeni tudi knjižničarji, ki so izposojali gradivo - ti so imeli zdaj na voljo več časa, da so komunicirali z uporabniki (Cigrovski, 2005) Mestna knjižnica Kranj - MKK MKK ima bogato zgodovino - pod imenom Narodna čitalnica je bila ustanovljena že leta Skozi leta so se v Kranju formirali različni oddelki - ljudski, študijski, pionirski in splošni. Na avtomatizirano izposojo s pomočjo črtne kode je prvi prešel pionirski oddelek leta 1998, novembra 1999 pa sta mu sledila še splošni in študijski oddelek. Mestna knjižnica kot jo poznamo danes je sicer začela obstajati šele leta 2011, ko so vse oddelke preselili v novo stavbo, hkrati pa so modernizirali tudi sistem Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 24

47 izposoje z RFID sistemom. Knjižnica je tako pridobila skoraj kvadratnih metrov prostora, ker je skupno shranjenih enot knjižničnega gradiva. Za samostojno izposojo skrbita dva knjigomata, medtem ko je za vračilo pristojen transportni in sortirni sistem, ki je povezan s knjigomatoma ter omogoča transport in sortiranje vrnjenega gradiva na dve sortirni mesti. Celoten sistem RFID je povezan z internetom s COBISS podatkovno bazo gradiva (Kranj dobil eno najsodobnejših knjižnic v Sloveniji, 2011) Splošna medobčinska knjižnica Žalec Knjižnica se je sprva imenovala Občinska matična knjižnica Žalec - prvič se omenja leta 1985, ko se je preselila iz starih prostorov v stanovanjskem bloku v prostore Doma II. slovenskega tabora Žalec. Aktivneje so se z računalniško obdelavo gradiva ukvarjali od leta 1990 naprej. Preden so leta 1995 začeli sodelovati v programu COBISS, so bolj ali manj uspešno delali tudi na nekaj podobnih projektih. Knjižnica sama je sestavljena iz ene matične in šest dislociranih enot. Ko so leta 1999 nastale štiri nove občine, so te enote postale knjižnice novo ustanovljenih občin. Sama matična knjižnica se je marca 2002 oklicala za samostojno upravno enoto ter tako izstopila iz delovanja Zavoda za kulturo Žalec ("Knjižnica nekoč" [zal.sik.si], b.d.). Knjižnica se je v svojem delovanjem soočila s perečim problemom - kako zavarovati gradivo? Eno je varovalna nitka, toda ta se z lahkoto odstrani. Kaj pa RFID? Poleg tega, da RFID učinkovito varuje gradivo, je ponujal tudi druge prednosti - skrajšanje čakalnih vrst, več časa za svetovalno delo, stranke so si lahko izposodile več kosov gradiv naenkrat, inventura je postala preprostejša - prednosti so bile torej več kot dovolj, da so začeli razmišljati o implementaciji RFID sistema. Preden so se odločili, so si pogledali primere dobre prakse v obliki delovanja RFID v Novem mestu, Slovenski Bistrici, Kranju in IZUM-u. Prisluhnili so tudi mnenjem svojih kolegov in proučili dano literaturo z RFID področja, da bi se seznanili z delovanjem in morebitnimi slabostmi sistema. Implementacijo so izpeljali v treh fazah - v prvi fazi so nabavili RFID nalepke in delovne postaje - postaje so jim omogočile konverzijo, nato pa še izposojo in vračanje gradiva. V drugi fazi so kupili in namestili knjigomat ter ga povezali z obstoječim Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 25

48 informacijskim sistemom. Zadnja faza pa je zajemala nakup in namestitev vrat za zaščito gradiva. V letu 2008 so opremili z RFID nalepkami knjižno, naslednje leto je bilo na vrsti neknjižno gradivo. Leta 2010 pa so opravili inventuro obeh vrst gradiv. Knjigomat je uradno začel delovati 3. decembra 2008, do konca meseca pa se je 'nabralo' za kar 6412 transakcij. Število transakcij s pomočjo RFID je nato samo še naraščalo - v letu 2009 je naraslo na transakcij, pri čemer so 73% transakcij od vseh opravili z dvema RFID čitalcema v izposoji. ("Medobčinska splošna knjižnica Žalec, implementacija tehnologije RFID kot dobre prakse" [cezar.nuk], b.d.). Prednosti so knjižničarji opisali predvsem pri varovanju gradiva, bralci sami pa so tudi hitro sprejeli knjgomate za svoje - domač jim je postal predvsem zaradi enostavnosti opravljanja z njim in slovenskega menija, poleg tega ni bilo veliko zadreg pri izposoji. Slabosti so se pokazale predvsem pri kompatibilnosti RFID sistema s COBISS2 verzijo, pa tudi kovinski predmeti v bližini čitalcev so zmotili zmožnost točnega branja nalepke. Druge težave so se nanašale predvsem na človeški faktor - nezaupljivost do tehnologije, izposoja z napačno izkaznico- zato jih tu ne bomo obravnavali. Splošen vtis pa je, da je bil RFID sistem vreden svojega denarja ("Medobčinska splošna knjižnica Žalec, implementacija tehnologije RFID kot dobre prakse" [cezar.nuk], b.d). 1.5 STANDARDI V današnjem svetu standardi zasedajo posebno mesto. Čeprav ljudje lahko funkcioniramo tudi brez njih, so življenjsko pomembni za povezavo tehnologije in ljudi v delujočo in soodvisno enoto. Mezgec (2007) tako standarde definira kot zapisane definicije, omejitve ali pravila, ki so priznane s strani organizacije ali države, ki standarde uveljavlja. RFID standardi se nanašajo na RFID tehnologijo in njeno delovanje. Standardi tako obravnavajo več področij - od komunikacijskih protokolov med nalepko in čitalcem do frekvence, načina kodiranja podatkov in same tehnologije - ker je RFID področje, ki je še relativno neizkoriščeno na trgu inventarne opreme, se tudi standardi temu primerno posodabljajo in implementirajo. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 26

49 Zaradi svojega nenehnega razvoja se RFID tehnologija sooča s pomanjkanjem ustreznih standardov, oziroma pogrešanjem univerzalnega standarda, ki bi zajel tako potrebe in pričakovanja industrije kot tudi končnih uporabnikov. Ta razkol se kaže v velikem številu standardov - nekateri so prilagojeni samo za določena podjetja in zunaj podjetij niso priznani, kaj šele uporabljani, kar prisili uporabnike k zanašanju na črtno kodo. Drugod je problem v sami specifičnosti zahtev v določenih panogah. Zaradi tega razkola se je pojavila potreba po dveh različnih vejah standardov, ki jih dandanes urejata in izdajata 2 različni krovni organizaciji, EPCglobal in ISO. EPC - čeprav je bila skupina formalno ustanovljena leta 2003, njeni začetki segajo v leto 1999, ko se je skupina trgovcev na drobno in proizvajalcev iz različnih gospodarskih sektorjev odločila podpreti idejo, da je RFID logičen naslednik črtne kode., kar je botrovalo rojstvu EPC (angl. Electronic Product Code), elektronske kode izdelka. Zaradi obetavnih začetnih rezultatov je skupina financirala raziskovanje Auto-ID centra skupaj z več 100 podjetji in standardizacijskima organizacijama EAN International in Uniform Code Council (kratica UCC). Pozneje sta se organizaciji preimenovali v GS1 in GS US ter formirali EPCglobal, ki naj bi deloval kot odprt, globalen in neprofiten konzorcij podjetij in organizacij, ki imajo skupni cilj doseči globalno sprejetje EPCglobal svetovne mreže - torej uporabo EPC standardov ("History of the EPC and EPCGlobal" [discoverrfid.com], b.d.). Značilnost EPC standardov je njihova specifična usmerjenost - pokrivanje samo UHF ranga ( MHz), in neprestano 'dodelovanje' standardov - EPC standardi niso nikoli zaključena celota, temveč se razvijajo sproti s potrebami industrije. EPCglobal ima tako določeno prednost pred ISO, vendar je, ker ISO ratificira standarde na globalnem nivoju, prisiljen sodelovati z ISO in upoštevati začrtane smernice (Rees, 2003). ISO - prvotno imenovana ISA (International Federation of the National Standardizing Associations) je bila uradno ustanovljena leta Pozneje je ISA spremenila ime v ISO po grškem 'isos' ('enak'), kar naj bi napeljevalo na standarde v smislu, da če sta dva predmeta narejena pod istim standardom, potem sta enaka. Leta 1942 je ISA razpadla, ponovno se je pojavila leta 1946 kot ISO ("A Brief History of ISO", [sis.pitt.edu], b.d.; Standards, b.d.). Organizacija je volonterska, sestavljena iz mednarodno povezanih tehnoloških komitejev, podkomitejev, delovnih skupin in nacionalnih teles za standardizacijo. V Sloveniji tako poznamo SIST - Slovenski Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 27

50 inštitut za standardizacijo, Nemčija ima DIN (nem. Deutche Institut für Normung), medtem ko v Ameriki deluje ANSI - American National Standards Institute - ameriški nacionalni inštitut standardov. Tako da če so nekateri RFID standardi označeni ANSI, to praviloma pomeni, da gre za ISO standarde, ki so prilagojeni ameriškemu načinu dela ("A Brief History of ISO", [sis.pitt.edu], b.d).. Če pa gre za DIN standarde, pomeni da so to standardi ISO, ki pa so bili izdani preko organizacije DIN ("Wir über uns" [din.de], b.d.). ISO standardi so v nasprotju z EPC namenjeni širšim uporabnikom, in ne samo industriji, kot so EPC. Kakor so torej EPC standardi specializirani, gre ISO v popolnoma nasprotno smer - generalizacijo procesov in sistemov, ki so potrebni za delovanje RFID platforme. Če je dobra lastnost ISO standardov njihova interoperabilnost in uporabnost, je sam proces standardizacije dolg in birokratski. Dejstvo, da so ISO standardi usmerjeni splošno in ne kot EPC standardi, ki se specializirajo za določena področja, proces še dodatno omejuje, čeprav končni izdelek zajema vse možne situacije, ki se lahko, ali bi lahko pripetile v procesu uporabe. ISO standardi se zaradi svoje dorečenosti in specifičnosti uporabljajo v knjižnicah, med katerimi so napomembnejši spodaj našteti: ISO tehnologija; ISO vsebina podatkov; ISO prilagajanje in delovanje; ISO standard za aplikacije; ISO protokol za zračni vmesnik (angl. air interface); ISO podatki in osnovna navodila; ISO enkodiranje podatkov na osnovi ISO/IEC 15962; ISO fiksna dolžina enkodiranja. Za knjižnice so pomembni predvsem ISO 28560; ponavadi se uporablja samo prvi in tretji del, za nalepke z EAS varnostnim bitom pa morajo upoštevati ISO/IEC ("Summary of ISO28560 RFID in Libraries" [biblstandards.com], 2010). Katerikoli dodatni standardi (ISO/IEC , za kodo UTF-8,) so odvisni od potreb in finančnih zmožnosti knjižnice, ker je treba računati, da je treba, če želi knjižnica iti v korak s Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 28

51 časom, menjati tudi standarde in v skladu z njimi tudi prilagoditi opremo in delovanje knjižnice. 1.6 FREKVENCA Podobno kot radio RFID za prenos informacij med oddajnikom in sprejemnikom uporablja radijske valove. Da pa se radijski valovi lahko prenašajo informacije med dvema enotama, morajo biti na dogovorjeni radijski frekvenci. Tako smo prišli do vprašanja - kaj sploh je frekvenca in zakaj je za RFID tako zelo pomembna? Frekvenca pomeni predvsem velikost radjskih valov, ki so uporabljeni za komunikacijo med sprejemno-oddajnima komponentama RFID sistema. Čim višje je elektromagnetno valovanje oziroma radijska frekvenca RFID sistema, tem hitrejši je transfer podatkov, hkrati pa se podaljša tudi bralni rang RFID čitalca. Vendar pa imajo te prednosti tudi svojo ceno; visoke frekvence so praviloma tudi bolj občutljive na faktor okolja, kot so tekočine in kovine pod RFID nalepko - te lahko oslabijo ali popolnoma absorbirajo radijski signal, ki prenaša podatke ("RFID_Frequencies" [scansource.eu], b.d.). Preden jo uporabimo, mora biti frekvenca za sistem dočena. RFID frekvence imajo določena posebna območja v frekvenčni lestvici, tako da ne pridejo navzkriž s frekvencami, uporabljanimi v normalnih situacijah - radijske frekvence na letališču ali v bolnišnici ne smejo biti motene z RFID frekvencami, in obratno. Čeprav poznamo 11 pasov za frekvence, rangiranih od ekstremno nizkih do ekstremno visokih, se bomo tukaj osredotočili samo na 4 najbolj uporabljane. V tem poglavju jih bomo podrobneje definirali, pogledali, kje in kako se uporabljajo, ter opredelili njihove prednosti in slabosti. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 29

52 Slika 12: Frekvenčni pas Vir:"Frequencies" [rfidea.com], b.d. nizka frekvenca (angl. Low Frequency, kratica LF) - nizkofrekvenčni - v nadaljevanju LF - RFID sistemi običajno operirajo v območju 120 do 140 KHz. Bralni rang se razlikuje glede na to, ali rabimo pasivne ali aktivne nalepke. Pri pasivnih nalepkah bo bralni rang 10 do 20 centimetrov (Weis, b.d, str.11), medtem ko bodo aktivne nalepke lahko delovale v rangu od 0,5 do 1 metra, vendar je zato hitrost branja podatkov počasnejša kot pri visokih frekvencah. LF sistemi imajo sicer prednost pri branju RFID nalepk ali značk, pritrjenih na predmete s pretežno kovinsko vsebino, ali vsebino z velikim deležem vode, hkrati so tudi manj občutljivi na interference kot visokofrekvenčni sistemi ("RFID_Frequencies" [scansource.eu], b.d.). LF sistemi se običajno uporabljajo pri nadzoru dostopa prostorov, sledenju živali, avtomobilskih lisicah, v zdravstvu, avtentifikaciji izdelkov, in različnih prodajnih aplikacijah - eden izmed bolj znanih primerov je sistem SpeedPass podjetja Exxon Mobil. LF spekter ni globalno razširjen predvsem zaradi razlik v frekvencah in dovoljenih močeh polj (elektrike) po svetu ("RFID_Frequencies" [scansource.eu], b.d.). LF nalepke imajo običajno najmanj spomina v primerjavi z visoko in ultravisoko frekvenčnimi sorodnicami. Tudi branje poteka relativno počasi - LF nalepka se prebere v manj kot 1 kilobitu na sekundo, medtem ko je visokofrekvenčna nalepka prebrana s hitrostjo 25 kilobitov na sekundo. Čeprav je branje počasno, se nizka frekvenca 'oddolži', ko je treba prebrati nalepke na posodah, ki vsebujejo vodo ali vodi podobne tekočine, česar pa ne moremo reči za ultravisokofrekvenčne in mikrovalovne frekvence. Deloma lahko to počne tudi visokofrekvenčna nalepka, kar jo postavlja za tekmico njeni nizkofrekvenčni sorodnici. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 30

53 visoka frekvenca (angl. High Frequency, kratica HF) - visokofrekvečni RFID sistemi - v nadaljevanju HF sistemi - operirajo na frekvenci MHz, in imajo večji bralni rang in višjo hitrost branja kot LF sistemi. Tudi cena nalepk je ena izmed najugodnejših na trgu RFID opreme, saj so leta 2006 nalepke te vrste stale samo 50 ameriških centov. Bralni rang HF sistemov za pasivne nalepke je 10 do 20 centimetrov (Weis, b.d., str. 11), medtem ko za aktivne nalepke zajema nekaj manj kot 1 meter ("RFID_Frequencies" [scansource.eu], b.d.). Slabost HF sistemov pa je, da ne morejo brati značk ali nalepk pritrjenih na predmete ki vsebujejo kovino ali velik delež vode. HF sisteme uporabljajo predvsem za pametne kartice in police, so pa tudi popularna izbira knjižnic za identifikacijo in sledenje knjig, CD-jev, DVD-jev in podobno (RFID Frequencies, b.d.). Problematična je tudi uporaba HF v okoljih z občutljivo elektroniko, kot na primer v bolnišnicah, ker lahko prihaja do interference med RFID HF signalom in signali bolnišničnih aparatur. ultravisoka frekvenca (angl. Ultra-High Frequency, kratica UHF) - ultravisoko frekvenčni RFID sistemi - v nadaljevanju UHF sistemi - uporabljajo frekvenčno širino od 860 do 930 MHz - najbolj tipični sta 868 MHz za evropski in 915 MHz za severnoameriški prostor. Bralni rang za pasivne nalepke sega do 3 metrov, oziroma do 9,5 čevljev, enako kot za aktivne nalepke. Transfer podatkov je hitrejši kot pri HF sistemih, čeprav še vedno počasnejši kot pri mikrovalovnih RFID sistemih. Slabost UHF sistemov je enaka, kot jo ima že HF sistem - ne more korektno brati nalepk ali značk, ki se nahajajo blizu kovinskih predmetov, ali predmetov, ki vsebujejo vodo. Sicer se UHF nalepke uporabljajo pri sledenju stvari in v aplikacijah oskrbovalne verige - na tem področju prednjačijo zato, ker imajo daljši bralni rang, hkrati pa so proizvodno cenejše kot če bi nabavili LF ali HF nalepke v večjih količinah. Problem se pojavi pri čitalcih, ker je UHF tehnologija na trgu dela še relativno nova, je cena za UHF čitalce posledično tudi višja kot pri LF čitalcih. Za primerjavo: leta 2006 je pasivna UHF nalepka stala 0.15 ameriških centov, medtem ko je enaka pasivna, le da je bila LF nalepka, stala 1 ameriški dolar (Weis, b.d. str. 13). mikrovalovna frekvenca (Microwave Frequency, MV) - mikrovalovna frekvenca - v nadaljevanju MV - deluje na območju mikrovalov - to je na 2,45 GHz ali 5,8 GHz. MV RFID sistemi imajo največji odstotek uspehov pri branju RFID značk in nalepk, Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 31

54 čeprav imajo nalepke bralni rang samo 1 meter in čitalci ne morejo brati nalepk, ki se nahajajo blizu kovinskih predmetov, ali predmetov, ki vsebujejo velik delež vode. Zato se MV uporablja predvsem v letalskem prevozništvu za sledenje prtljagi in elektronskem cestninjenju. Čeprav se lahko uporablja v oskrbni verigi, predvsem zaradi zmožnosti procesiranja velikih količin podatkov, nezmožnost operabilnosti pri predmetih iz kovine in predmetih, ki vsebujejo vodo, zmanjšuje njihovo praktično vrednost ("RFID_Frequencies" [scansource.eu], b.d.). 1.7 TEHNOLOGIJA Če bi vprašali uporabnike RFID tehnologije, v našem primeru stranke, ki si prek RFID sistema izposojajo knjige, kaj vse štejejo med RFID tehnologijo, bi verjetno odgovorili, da so to RFID nalepke, bralne enote ter računalnik z ustreznim programom, ki beleži izposojo in vračanje knjižničnega gradiva. Kar bi bil tudi pravilen odgovor, vendar bi mu nekaj manjkalo. RFID tehnologija se je od svojih skromnih začetkov razvila do take mere, da se je temu osnovnemu naboru strojev pridružila še kopica novih, ki so vsak po svoje specializirani za opravljanje določenih delovnih nalog. V tem poglavju smo opisali predvsem strojno opremo RFID tehnologije ki se uporablja v knjižnici, dodali smo pa tudi programsko komponento in opisali delovanje t.i vmesnih (angl. middleware) RFID programov Nalepke Nalepke so tisti del strojne opreme, ki RFID tehnologijo loči od tehnologijo za črtne kode. Čeprav lahko obe tehnologiji združimo v obliki pametne nalepke (angl. smart tag), v knjižnicah še vedno raje uporabljajo obe tehnologiji ločeno, ker je tako zagotovljena večja preglednost in varnost gradiva. Sestavljena je iz antene, čipa in papirnate ali plastificirane površine, na katero sta pritrjena antena in čip. Oblika nalepk se lahko prilagaja glede na uporabnikove potrebe, edina ovira je le frekvenčni pas, v katerem se bo nalepka uporabljala, saj ta določa dolžino antene, pri kateri bo zajetje podatkov s pomočjo čitalca optimalno. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 32

55 Slika 13: Notranjost RFID nalepke Vir: "Printed wireless power chips could be the kick start that NFC needs" [extremetech.com], 2012 Poznamo 3 vrste nalepk, ki se uporabljajo glede na okoliščine, v katerem določen RFID sistem deluje. pasivne - kot že samo ime pove, te ne oddajajo RF signala, temveč ga le odbijajo. Sestavljene so iz čipa, antene in plastificirane površine, na kateri sta pritrjena antena in čip; ta plastificirana površina se dodatno pritrdi na predmet, ki ga hočemo označiti. Te nalepke so najcenejše in se uporabljajo knjižnicah in za inventar gradiva ali tovora. Imajo sorazmerno kratek domet, vendar so občutljive na statično elektriko in mehanske poškodbe. Pasivne nalepke lahko uporabimo pri vseh frerkvencah - od nizkih do mikrovalovnih. Spodnja slika prikazuje primer pasivne nalepke v industriji - vidimo lahko anteno na zadnji strani nalepke, spredaj pa sta natisnjena logotip podjetja in črtna koda. Slika 14: Pasivna RFID nalepka Vir:"RFID Tagging Technology",[harlandsimon.com], b.d. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 33

56 semi-pasivne (ali semi-aktivne) - zgrajene so podobno kot pasivne, s to razliko, da imajo baterijo. S pomočjo energije v bateriji so nalepke sposobne opravljati dodatne funkcije, na primer spremljanje pogojev okolja - temperature, šoka in podobno. Čeprav ima baterijo, taka nalepka še ni sposobna samostojno oddati signala čitalcu - v tem je proces pridobivanja podatkov podoben kot pri pasivni nalepki. Največ se uporabljajo pri sledenju zamrznjene hrane ter za kontrolo temperature med transportom in skladiščenjem, v časovno občutljivih aplikacijah in podobno ("RFID Tag Considerations", [cisco.com] b.d.). Slika 15: Semi-pasivna RFID nalepka Vir: "RFID Tag Semi-Passive", [mundorfid.org] 2012 aktivne - v zgradbi so aktivne nalepke podobne semi-pasivnim. Čeprav tako semipasivne kot aktivne uporabljajo baterijo, je razlika v načinu uporabe. Pri semipasivnih nalepkah se energija baterije uporablja za spremljanje pogojev okolja in nič več - podatke, shranjene v njihovih čipih oddajo šele, ko so zahtevani s strani čitalca. Aktivne nalepke svoj signal in s tem svoje podatke, oddajajo ves čas. Dobra lastnost teh nalepk je, da imajo dolg domet (100 metrov,) slaba pa, da so drage in potrebujejo redno vzdrževanje. Uporabljajo se predvsem pri varovanju in sledenju vrednejših predmetov, brezgotovinskem cestninjenju, sledenju premikov avtomobilov na železniški ranžirni postaji, natovarjanju zabojnikov za čezoceansko plovbo in podobno. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 34

57 Slika 16: Aktivna RFID nalepka Vir:"RFID Applications in Cyber-Physical System", [intechopemn.com], b.d Preden pa nalepko uporabimo, moramo nanjo zapisati podatke. Tudi tukaj ločimo 3 vrste nalepk, ločimo pa jih glede na način branja, oziroma zapisovanja potrebnih podatkov: bralne (angl. read) - te nalepke je možno samo brati - s tem je mišljeno, da že proizvajalec sam programira v čip ustrezne podatke, kot je na primer edinstvena identifikacijska številka. (Haley, Jacobsen, Lynne, & Robkin, 2007, str.45) bralno-pisalne (angl. read/write) - bralno-pisalne nalepke imajo v nasprotju z bralnimi še dodaten spominski prostor za zapis informacij. Take nalepke so ponavadi deloma izpisane v tovarni, preostali del podatkov pa nanje zapiše naročnik s pomočjo čitalca, ki je vgrajen v RFID tiskalnik, ali s samostojnim čitalnikom RFID. (Haley et al., 2007, str 45) Ta vrsta nalepk se uporablja predvsem v industriji, kjer se uporablja pri identifikaciji in sledenju izdelkov, zabojev, pakirnih enot in palet v oskrbnih verigah; primer take nalepke je EPC Gen 2. Čeprav je primarna raba bralno-pisalnih nalepk v industriji in logistiki, pa jih uporabljajo tudi v knjižnicah. enkratno zapisljive/bralne (angl. WORM/write-once-read-many) - pri tej vrsti nalepk lahko uporabnik zapiše serijsko številko, ki se potem programira na več čipov hkrati, vendar potem zapisanih informacij ne more več spremeniti. WORM nalepke nimajo EAS varnostnega bita, kar pomeni, da niso zaščitene pred krajo. (Haley et al., 2007, str 45) Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 35

58 1.7.2 Čitalniki Čitalniki ali readers so naprave za zajemanje podatkov ne glede na to, ali so zmožni samo branja podatkov ali lahko poleg branja podatke tudi pišejo. Drugače se čitalnik v RFID literaturi pojavlja tudi pod imenom transceiver ali, če je ločen od antene, sprežnik (angl. coupler). V procesu branja podatkov z nalepke ali pametne kartice čitalnik upravlja radijsko komunikacijo z nalepko skozi uporabo RFID programske opreme. Čitalnike lahko nadalje razdelimo glede na funkcije, ki jih lahko upravljajo. Večina čitalnikov v uporabi je sposobnih samo zajetja in pošiljanja podatkov k centralni procesni enoti, ki filtrira in pripravi dobljene podatke za analizo. Vendar obstajajo tudi t.i 'pametni čitalniki'; le-ti opravljajo enake funkcije kot navadni čitalniki, vendar pa imajo dodatno opcijo spreminjanja podatkov, ki so zapisani na čipih. Če čitalnike gledamo kot zaključene celote, jih lahko klasificiramo tudi glede na način uporabe. Tako poznamo 2 vrsti čitalnikov: ročni čitalniki - so majhni, in kot že njihovo ime pove, prenosni. Običajno se ročne čitalnike uporablja za inventar gradiva, redkeje za samo izposojo. Prednost ročnih čitalnikov je v njihovi prenosljivosti in neodvisnosti od dolžine električnega kabla. Ročni čitalniki imajo lastno napajanje preko baterije, ki se, ko se izpraznijo, lahko ali zamenjajo ali napolnijo preko ustrezne polnilne postaje. Slaba stran ročnih čitalnikov je omejen čas uporabe - kako dolgo taki čitalniki delajo, je odvisno od števila in zahtevnosti funkcij, ki jih opravljajo, ter od same baterije - brez ponovnega polnjenja lahko večina čitalnikov deluje 3-5 ur. Podatki se zapisujejo na na spominsko kartico, povezavo pa podpira Bluetooth ali WLAN (Rozman Salobir, osebna komunikacija, 27.julij 2013). Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 36

59 Slika 17: Ročni RFID čitalnik Vir. "Handheld RFID Reader" [Made-in-China.com], b.d.. stacionarni čitalniki - so enote, ki so neprenosljive in imajo v skladišču ali knjižnici določeno delovno mesto. Običajno so sestavljeni iz antene v obliki podlage (angl. pad-type)., ki je povezana s sprežnikom. 'Možgani' operacije so v tem primeru vodeni skozi firmware - to je program, ki je že nameščen v napravo. Ta tip čitalnikov simulira zgodnje generacije skernirnih sistemov črtnih kod, večina od njih je dandanes še vedno v uporabi. Stacionarni čitalniki so nadalje lahko direktno povezani s sistemom ali pa delujejo samostojno, in se v sistem avtomatsko vnaša samo izposoja ali vrnitev gradiva. Njihova dobra lastnost je, da lahko obdelajo več kosov gradiva hkrati - koliko, je odvisno od parametrov posamezne naprave. Slaba lastnost pa je, da so stacionarni čitalniki odvisni od električnega toka, tako da morajo biti na stalni povezavi z električnim omrežjem, zato je lahko njihova implementacija v starejših knjižnicah problem. (Rozman Salobir, osebna komunikacija, 12.julij 2013). Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 37

60 Slika 18: Stacionaren RFID čitalnik v obliki podlage poleg prenosnega računalnika Vir:" Trimble Associates with Tagmaster to Offer ThingMagic Powered RFID Systems", [wireless-weblog.com], 2011) Tabela 2: Prednosti in pomanjkljivosti čitalnikov Vrsta čitalnika Prednosti Slabosti Ročni čitalniki Stacionarni čitalniki Prenosljivi Neodvisni od električnega omrežja Večfunkcijski Stalno na voljo Preprosti za uporabo Obdelava več enot gradiva hkrati Večfunkcijski Odvisni od baterij Obdelava največ ene enote gradiva hkrati Odvisni od električnega omrežja Neprenosljivi Konverzijske postaje Pri prehodu s črtne kode na RFID se morajo opraviti tudi potrebne prilagoditve oziroma konverzije že obstoječih podatkov v novo obliko To običajno pomeni programiranje identifikacijskih številk ali črtne kode in ostalih podatkov v RFID nalepke, in zato je potrebno tudi orodje, ki ga na kratko imenujemo konverzijska Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 38

61 postaja. Ta postaja pravzaprav ni samo en stroj - sestavljena je iz več delov. Običajna konverzijska postaja je sestavljena iz računalnika, skenerja za branje črtnih kod in programskega razdelilnika (angl. program dispenser), ki zapiše podatke na čip nalepke. (Haley et al, 2007 str. 65) Postopek konverzije podatkov poteka na sledeč način: Skener prebere črtno kodo, ki se potem preko omrežne povezave pošlje v konverzijski program na računalniku, kjer se preverijo in se dodajo dodatne informacije - lokacija knjige, leto pridobitve knjige in ostali podatki, vključno z EAS varnostnim bitom, če ga program ponuja, in če imamo zanj ustrezne nalepke (Rozman Salobir, osebna komunikacija, 11. oktober 2011). Konverzijske postaje so lahko premične ali nepremične. Nepremične so običajno na enem mestu, uporabljajo se pri podjetjih, ki konvergirajo podatke s črne kode v RFID v daljšem časovnem obdobju. Premične konverzijske postaje so podobne nepremičnim, le da je računalnik običajno prenosnik, skener se polni na baterije in podatki se pošiljajo k tiskalniku, v kolikor ta ni prisoten na konverzijski postaji. Premična konverzijska postaja se uporablja za konverzijo velike količine gradiva, ker ni potrebno prenašanje gradiva s polic do konverzijske postaje in nazaj, temveč premikamo le konverzijsko postajo od police do police, čeprav lahko po potrebi premične postaje delujejo kot nepremične, na enem mestu. Druga pozitivna stran premičnih konverzijskih postaj je, da jih lahko v primeru, če nimamo dovolj konverzijskih postaj, začasno najamemo dodatne in tako nimamo dodatnih stroškov, ki bi jih sicer prinesla namestitev nepremične konverzijske enote(rozman Salobir, osebna komunikacija 11.oktober 2011). Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 39

62 Slika 19: Premična RFID konverzijska postaja Vir:"Bibliomobile RFID conversion station", [betax.si], b.d.) Tiskalniki Tiskalniki so pri RFID sistemu pomembni za tiskanje RFID nalepk. Ponavadi je praksa, da knjižnice od trgovcev ob nakupu RFID opreme istočasno kupijo RFID nalepke, ki že imajo anteno in vezje, tako da RFID tiskalnika običajno ne rabijo. Tiskalnike običajno kupujejo podjetja, ki imajo specifične potrebe glede RFID nalepk - nalepke morajo vzdržati v ekstremnih pogojih - zelo nizke ali visoke temperature, eksperimenti za izboljšavo anten in podobno. Od navadnih tiskalnikov se RFID tiskalniki razlikujejo po materialu, s katerim tiskajo - če navaden tiskalnik tiska na papir ali plastiko z barvami ali laserjem, RFID tiskalnik počne isto, vendar z razliko - v že narejeno polimerno podlago z anteno vtisne čip in istočasno na drugi strani natisne podatke nalepke. Običajno se ta način uporablja za izdelavo pametnih nalepk. Ker so RFID tiskalniki postali prenosni, se večinoma uporabljajo v industriji in logistiki. Delavec mora biti pozoren na to, da so vpisani pravilni podatki, in da ne uporabi nalepk z napako, ki jih tiskalnik posebej označi, da prepreči njihovo uporabo. Zdaj so v razvoju tiskalniki, ki bodo tiskali RFID nalepke direktno na proizvod - način,kako izvesti postopek, so že iznašli, vendar morajo odpraviti tehnične napake pri sami izdelavi nalepk ("Printed RFID - The Future of RFID Technology" [frost.com], 2011). Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 40

63 Slika 20: RFID tiskalnik Vir:"SL5000r Thermal Bar Code Printers",[printronix.com], b.d Izposojni/vračilni pult RFID tehnologija je dovolj preprosta, da jo lahko uporabljajo tudi laiki. Tako je eden izmed primerov, ko se z RFID tehnologijo v vsakdanjem življenju nezavedno srečamo, izposojni ali vračilni pult, kjer si ljudje knjige in ostalo knjižnično gradivo izposodijo ali ga vrnejo. Čeprav v osnovi obstajata dve različici RFID pulta, je glavna razlika med njima v vrsti uporabnikov. V knjižnici bomo tako našli najmanj dva pulta - enega, za katerim je knjižničar, ki izposoja, in če knjižnica nima avtomatiziranega vračilnega sistema, pri drugem pultu sprejema vrnjene knjige in jih vpisuje nazaj v računalniško evidenco. Tak pult je lahko nadgrajen s potrebnim orodjem, v našem primeru s skenerjem črtne kode in RFID čitalniki, ki so priključeni na računalnik z ustreznimi programi, lahko pa se knjižnica odloči tudi za kompleksnejšo rešitev in namesti pult, ki že vsebuje RFID tehnologijo. Knjižničarski pult je tudi sicer bolj kompleksen in prilagojen potrebam zaposlenih, ker knjižničarji ne opravljajo samo evidence gradiva, ampak rezervirajo gradivo, pobirajo članarino, zamudnino in podobno. Pult, v katerega so že vgrajeni RFID elementi, vendar brez dodatnih programov, ki so na voljo knjižničarjem, je pult za uporabnike, ki si želijo samostojno izposoditi gradivo, brez nepotrebnega čakanja v vrsti. Tak pult je interaktiven - uporabniku pove oziroma mu da navodila, kaj mora storiti, da si samostojno izposodi knjige. V primeru težav uporabnika napoti h knjižničarju, ki preveri, kaj je narobe. Za upravljanje s takim pultom ni potrebno kakšno posebno računalniško predznanje, kar je tudi Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 41

64 njegova prednost, ker že sam program vodi uporabnika skozi ves potreben postopek, da si izposodi knjigo. Nekateri avtorji posebej ločujejo izposojne in vračilne pulte; čeprav so njihove osnovne funkcije enake, razlikuje se samo postopek, skozi katerega gre predmet pri izposoji in vračilu. Zaradi lažjega razumevanja smo obe različici pultov predstavili kot eno samo, in sicer izposojno/vračilni pult. Čeprav obstaja praksa, da so nekateri pulti namenjeni samo vračanju oziroma izposoji, se zaradi stroškov in praktičnega vidika običajno tak pult uporablja tako za izposojo kot vračanje. Izjema je samo pult, ki je namenjen samo uporabnikom knjižnice - ta pult ima samo funkcije izposoje, ne pa tudi vračanja. Funkcijo za vračanje ima avtomatizirani vračilni sistem, ki je opisan v naslednjem odstavku Avtomatizirani vračilni sistem Pred uporabo črtne kode in pozneje RFID, so bili knjižničarji tisti, ki so bili zadolženi tako za izposojo kot vračilo gradiva. Problem izposoje je bil rešen z izposojnimi pulti, namenjenim uporabnikom, tako da je ostal samo še problem vračila. Na začetku poglavja smo zapisali, da vračanje knjig postane problematično takrat, kadar je premalo osebja, ki bi v določenem času sprejelo in sortiralo knjige na njihova mesta, kar se največkrat dogaja pred začetkom in po koncu počitnic ali dopustov. Takrat so knjižničarji preobremenjeni, zato so se morali poslužiti drugačnih načinov, kako rešiti presežek vrnjenega materiala. Haley omeni, da je eden izmed poskusov vračanje knjig po sistemu nabiralnika - na določenih točkah se namesti nabiralnike za knjige, opremljene z RFID senzorjem in sistemom, ki pove, kdaj je določen nabiralnik poln. Prednost teh nabiralnikov je, da se jih lahko postavi kjerkoli v mestu, ne glede na to, kje je knjižnica; knjige, vrnjene na ta način, pa pride iskat knjižničar ob koncu ali začetku delovnega dne. Uporabnik, ki na ta način vrne knjige, dobi ob vračilu knjig potrdilo, da jih je vrnil. (Haley et al, 2007, str. 79) Pri avtomatiziranih vračilnih sistemih obstajata dva sistema - sistem kiosk deluje po prej opisanem sistemu nabiralnika, vendar je razlika v tem, da je nabiralnik povezan s knjižnico v obliki tekočega traku, ki vrnjene knjige transportira v sortirni sistem. Če se zgodi, da uporabnik po pomoti vrne knjigo, ki je brez RFID nalepke, ga RFID Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 42

65 sistem na to opozori, tekoči trak pa se obrne in mu vrne knjigo (Rozman Salobir, osebna komunikacija, 11.oktober 2011). Avtomatiziran vračilni sistem kot takšen je nadgradnja sistema kiosk. Razlika med njima je v tem, da avtomatiziran vračilni sistem knjige odlaga v označene škatle, glede na klasifikacijo knjige. (Haley et al, 2007, str.83). Če uporabnik po pomoti vrne knjigo brez nalepke, se taka knjiga ne vrne, temveč se sortira v škatlo, ki je namenjena posebej za take nesortirane primerke. Popolnoma avtomatiziran način je primeren za knjižnice z zelo veliko enotami gradiva, kjer se tudi investicija v tak sistem zelo hitro povrne. Srednje in majhne knjižnice se največkrat odločijo za klasičen način vračanja knjig, če pa se že odločijo za avtomatiziranega, se odločajo za sistem kiosk. Slika 21: Avtomatizirani vračilni sistem Vir: "Mountain View Public Library s Automated System Actually Works! "[pcsweeny.com], Senzorna vrata Senzorna vrata so pravzaprav povečane različice RFID čitalcev. Običajno so postavljena pri vhodih/izhodih knjižnice in predstavljajo dodatno zaščito pred krajo knjižničnega gradiva. RFID vrata delujejo po principu EAS tehnologije - kot smo opisali pri podpoglavju o nalepkah, imajo pasivne bralne in pasivne bralno-pisalne nalepke možnost programiranja EAS varnostnega bita. Ko si uporabnik izposodi gradivo, se EAS varnostni bit izključi, tako da senzorna vrata, ko gre uporabnik skoznje, ne sprožijo alarma. Če uporabnik 'pozabi' prijaviti gradivo kot izposojeno, je EAS varnostni bit aktiven, tako da se pri prehodu skozi senzorna vrata sproži alarm, ki knjižnično osebje opozori na morebitno krajo gradiva. Ker so senzorna vrata povezana Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 43

66 s centralnim računalniškim sistemom, lahko knjižničarji ugotovijo, pri katerih vratih se je dogodek zgodil, če jih je več, in katero gradivo ni bilo izposojeno.(haley et al, 2007, str.34) Slika 22: RFID senzorna vrata Vir: "Track and trace awareness,", [dsssecure.com], b.d RFID vmesnik RFID tehnologija je sestavljena iz strojne in programske opreme. Pod strojno opremo smo opisali čitalnike, konverzijske postaje, tiskalnike, izposojno/vračilne pulte, avtomatizirane vračilne sisteme ter senzorna vrata, tukaj pa je predstavljena programska komponenta sistema. Programski del se nanaša predvsem na programe, ki zbirajo in obdelujejo podatke, pridobljene preko strojne opreme. Čeprav lahko programi delujejo neposredno z opremo, to ni vedno mogoče, zato se pojavi t.i. vmesnik (angl. middleware,) - program, ki nadzira enega ali več RFID čitalcev ter omogoča zajetje poodatkov, ki jih naprave preberejo, ter jih po sortiranju usmeri na drug sistem. Vmesnik je potreben, ker identificira od kod prihajajo podatki, ter jih spremeni v ustrezno obliko, da jih lahko ostali računalniški programi prepoznajo in vedo, kaj z njimi narediti. Običajno je vmesnik že vključen med programsko opremo za RFID konverzijo, se pa lahko zgodi, da se mora zaradi posebnih specifikacij opreme namestiti pozneje in od drugega proizvajalca. Vmesnik tako deluje na dveh ravneh: sortiranje podatkov (angl. Data volume) - lahko bi rekli, da je vmesnik v tem primeru prva obrambna vrsta v navalu podatkov. Vmesnik pri tem deluje kot filter, ki Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 44

67 dobljene podatke razvršča, pregleda, izloči duplikatne ali napačne podatke in podobno. Večina nalepk hrani malo podatkov o stvari, na kateri so nalepljene ali kako drugače pritrjene. Če želimo dobiti dodatne podatke, moramo informacije 'potegniti' iz ločene podatkovne baze. Tukaj pa vskoči vmesnik, ki to stori, in grobe podatke spremeni v sistematično urejen sistem, ki ga razumeta tako računalnik kot posledično tudi uporabnik; upravljanje strojne opreme (angl. Device management) - ker je RFID vmesnik vezni člen med upravljanjem strojne opreme in njihovo konfiguracijo, je pomemben predvsem pri nadgradnji RFID opreme. Dober vmesnik je tako sposoben prepoznati in integrirati različne tipe strojne opreme z minimalno pomočjo uporabnika in tako poskrbeti, da sistem nemoteno deluje naprej ("RFID Guardian software" [erpsoftwarebusiness.com], b.d.) Slika 23: RFID vmesnik Vir:"RFID Guardian software"[erpsoftwarebusiness.com],b.d. 1.8 VARNOST Mediji so glede RFID pri vidiku varnosti deljeni - zagovorniki pravijo, da je prednost RFID tehnologije v tem, da učinkovito preprečuje različne zlorabe sistema - od kraje knjižničnega gradiva in v industriji ilegalne preprodaje že rezerviranega materiala ali strojev drugemu ponudniku za višjo ceno (Radio-frequency technology, b.d.). Zaradi naveze nalepka-čitalec-računalnik z ustreznim operacijskim sistemom in posredno internetom, je postala oskrbovalna veriga transparentna. Ve se, kam je namenjena katera pošiljka, in komu - ali v primeru knjižnice, katere gradivo je bilo izposojeno, Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 45

68 ter kje in kdaj; vključno s predvidenim časom vrnitve. Toda noben sistem ni popolnoma varen, in tako je tudi z RFID. Zakaj? Kot primer si poglejmo SpeedPass, ki je RFID naprava v obliki obeska za ključe. SpeedPass se uporablja za brezkontaktno plačevanje goriva na bencinskih postajah in je hkrati uporabljan za varovanje avtomobilov pred krajo. SpeedPass je podjetje Mobil Oil prvič predstavili tržišču leta 1997 in oglaševalo, da je sistem popolnoma nezlomljiv. Ko je bil Mobil Oil leta 2001 priključen podjetju Exxon Mobil, so sistem razširili še na Exxonove poslovalnice. Od takrat je v ZDA v obtoku in aktivno uporabljanih približno 6 milijonov RFID obeskov, kar postavlja SpeedPass sistem za enega najbolj razširjenih in uporabljanih sistemov (Speedpass, b.d.). Stranke so verjele, da je sistem varen pred hekerji, vendar so razni strokovnjaki in računalniški navdušenci vedeli, da ima vsak, še tako dober sistem skrite napake, in SpeedPass ni bil izjema. SpeedPass je baziran na implementaciji Texas Instruments Radio Identification Systems, ali na kratko TIRIS. TIRIS je 134,2 khz DST (angl. Digital System Transpoder,) označevalni sistem. Obesek za ključe vsebuje 23-milimetrski hermetično zaprt steklen oddajnik, ki zgleda kot majhna steklena kapsula zavarovana s plastičnim ohišjem. Ker je oddajnik zelo majhen, ga je lahko prenašati. Oddajnik sam je pravzaprav pasivna 'nalepka', kar pomeni, da se za prenos signalov uporabljajo RF valovi čitalca, ki je implementiran na bencinski postaji. Čeprav se bodo oddajniki sčasoma izrabili, so relativno poceni in se jih da hitro nadomestiti (Sanghera & Thornton, 2007, str. 244). Ko so v uporabi, se navadne RFID nalepke preprosto odzovejo na signal čitalca. DST oddajniki so drugačni - vsak oddajnik ima unikaten ključ, ki je vgrajen v tovarni in ni nikoli posredovan. Ko čitalnik inicializira obesek, oddajnik odgovori s tem unikatnim ključem obeska. Istočasno čitalec preračuna, kakšen naj bi bil odgovor za dobljeno ID številko, in če se oba dobljena rezultata medsebojno ujemata. Ker lahko čitalec samostojno preveri ključ, je potreben nivo varnosti že dodan, da se sistem sploh lahko uporabi v finančni transakciji. Druga prednost je odsotnost interakcije z uporabnikom. Ko je oddajnik v dosegu čitalca, ta pošlje 40-biten vrednostni izziv, ki ga potem oddajnik sprejme in enkriptira z njemu lastnim 40-bitnim ključem. Tako enkriptiran odgovor je poslan nazaj k čitalcu v 24- bitni vrednosti in unikatnim 24-bitnim identifikatorjem oddajnika. Ta identifikator je ključ, ki je bil programiran v tovarni, in ga uporablja izhodna baza podatkov za povezavo uporabnika do njegovega bančnega računa - v bistvu je torej številka Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 46

69 računa. Čitalec tako uporabi podobno enkripcijsko metodo za preverjanje 24-bitnega 'odgovora' in če je pravilen za določen obesek (Sanghera et al., 2007, str. 244). TIRIS DST oddajnik se uporablja tudi v varnostnih imobilizacijskih sistemih avtomobillov. Vozila imajo vgrajene čitalce v volanskem drogu - ko je avto zagnan, ti čitalci pošljejo poizvedbo oddajniku, in če odgovor ni pravilen, ne bodo dovolili, da gorivo steče do injektorjev, razen če ni oddajnik potrjen kot tisti, ki ima dostop do avtomobilovega računalnika. Na prvi pogled takšna zaščita deluje brezhibno. RFID čip je fizično relativno majhen, kar pomeni da pri enkodiranju podatkov ni potrebe po zapletenih računalniških operacijah. Vendar je ravno ta največja prednost hkrati tudi največja slabost - RFID oddajniki namreč nimajo dovolj računalniške moči za samostojno enkripcijo. Majhen čip ne porabi veliko energije, medtem ko moramo za bolj zapleteno enkripcijo imeti čim bolj zmogljiv čip, kar pa pomeni več uporabljene energije. Kar pa je v nasprotju z zahtevo, da naj bi bil oddajnik dovolj poceni, da bi bil dostopen veliki množici ljudi, ker ima glede na stroške izdelave in enostavnosti uporabe najboljše možnosti pasivna nalepka. Najboljša možnost za izgradnjo varnega sistema je uporaba poznanega algoritma, ki je bil čim večkrat preizkušen. Toda taki algoritmi rabijo zelo močne procesorje. TIRIS sistem je bil zato zgrajen na lastnem enkripcijskem algoritmu in ni bil dostopen javnosti, kar se je pozneje izkazalo za napako. TIRIS sistem je bil v podjetju Texas Instruments obravnavan kot poslovna skrivnost - če je kdo hotel vpogled v delovanje algoritma, je moral podpisati dokument, ki ga je zavezoval k poslovni molčečnosti.texas Instruments so tako želeli ohraniti prednost na tržišču, ker dejstvo je, da so bile možnosti dekriptiranja TIRIS, če dotični dokumenti niso bili dostopni javnosti, skorajda nične. Ko so se pojavili dvomi o varnosti TIRIS sistema, so predstavniki podjetja Exxon Mobil zaskrbljene posameznike pomirili z izjavo, da pač ni mogoče, da bi bil sistem lahko kdajkoli zlorabljen (Sanghera et al. 2007, str. 244). Javnost je bila pomirjena, določeni posamezniki pa ne. Že leta 2003 je bil zbran tim z namenom zlomitve TIRIS sistema. Izbrali so si metodo reverznega inženirstva - njihov namen je bil ugotoviti, kako enkripcijski algoritem deluje, in potem uporabiti grobo silo v iskanju ključa ki bi podal odgovor. Bistvo je bilo v principu poznavanja vhodnih vrednosti in izhodnega rezultata. S poskušanjem bi potem sčasoma pridobili delujoči algoritem. Januarja 2005 pa je javnost doživela šok. Študenti univerze Johns Hopkins so uspeli zlomiti doslej domnevno nezlomljiv sistem ("RFID Chips in Car Keys and Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 47

70 Gas Pump Pay Tags Carry Security Risks" [jhu.edu], 2005). Kako jim je to uspelo, če so imeli tako malo, skorajda nič podatkov? Frank Sanghera poroča (Sanghera et al. 2007, str. 246), da so študentje najprej pridobili evaluacijski paket (angl. evaluation kit) in komplet DST oddajnikov od podjetja Exxon Mobil. Drugi ključni kos sestavljanke je bilo odkritje kopije predstavitvenih diapozitivov, ki so jim podali grobo oceno poteka procesov enkripcije znotraj samih oddajnikov. Študentje so se odločili za metodo t.i. 'črne skrinjice' - v nadzorovanem okolju, skupaj z uporabo posebnega vhoda so konstruirali proces, ki je simuliral dogajanje v 'črni skrinjici' - študentje so nato opazovali vhodne in izhodne spremenljivke in na podlagi opazovanj sklepali, kaj se dogaja v skrinjici. Ko so imeli dovolj podatkov, so s pomočjo reverznega inženirstva lahko zapisali del programa, ki je natančno simuliral enkripcijo DST oddajnikov. S tem postopkom so lahko pridobili ključ oddajnika. Preizkus v praksi je bil uspešen - študentje so lahko s pomočjo pridobljenega ključa plačali bencin na benciski postaji, in celo odklenili avto, ki je imel TIRIS varnostni sistem (Sanghera et al., 2007, str. 247). TIRIS sistem je v osnovi dobro deloval dobrih 7 let preden so ga zlomili. 'Zasluge' za zlom imata predvsem praktična velikost oddajnika, in s tem povezana količina podatkov, ki je lahko enkriptirana v čip. In prav tu je problem. Če hočemo enkriptirati podatke tako, da bo sistem varen, se priporoča čim daljša enkripcija. Omenili pa smo že, da to ni vedno priročno - dolge enkripcije zahtevajo veliko moč procesorja, da se algoritem sploh dekriptira, kar pa pomeni večje stroške pri RFID oddajnikih oziroma nalepkah, da ne omenjamo časa, ki ga rabi proces, da se odvije od začetka do konca (Sanghera et al (2007), str.248). V knjižnicah to običajno ni problem, čeprav so nasprotniki uporabe RFID v knjižnici izrazili bojazen, da bi lahko primerno usposobljen heker s prilagojeno napravo uspešno kradel podatke s knjižničnih kartic. Knjižnične kartice običajno vsebujejo podatke o lastniku, od knjižnice je pa odvisno, katere vsebuje. Običajno sta to ime in priimek lastnika, vključno s stalnim prebivališčem in letnico rojstva. Problem se lahko pojavi pri karticah, ki imajo dodatne podatke - EMŠO in podobno. Knjižnice problem rešijo z omejenim dostopom do podatkov- samo knjižničarji vidijo celoten izpis za osebo, ki si izposoja material na svojih delovnih postajah - če si oseba izposoja preko knjigomata so izpisani podatki običajno le ime in priimek osebe - in še to le, če se izposoja preko kartice. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 48

71 Drugi varnostni problem je sama RFID nalepka. Nalepka je ahilova peta celotne RFID tehnologije. Da se sploh uporablja, morata biti njena izdelava in programiranje preprosta, cena pa nizka, kolikor se le da, z ozirom na potrebe naročnika. Če naročnik potrebuje aktivne RFID nalepke, bo tudi cena višja, kot bi bila za pasivne nalepke. Toda osnovni problem nalepke je, da se jo lahko uniči, in ko je nalepka uničena, ni več uporabna za označevanje ali varovanje knjižničnega inventarja. V strahu, da bo uporaba RFID sistema sčasoma pripeljala do izgube zasebnosti, so ljudje začeli iskati rešitev, kako uničiti ali vsaj onemogočiti RFID nalepke. Prva rešitev je zelo preprosta in poceni. Za uničenje nalepke je dovolj, da 'skurimo' čip in anteno nalepke. Nalepko preprosto postavimo za 5 sekund v prižgano mikrovalovno pečico, kar naj bi bilo dovolj časa, da toplota stopi anteno in čip. Žal ima ta metoda pomanjkljivost - zaradi visokih temperatur v mikrovalovni pečici za predmete z RFID nalepko ni varno, da bi jih dajali v pečico le zato, da bi uničili RFID nalepko. Če bi bila to knjiga iz knjižnice, bi prej imeli sežgano knjigo kot pa uničeno RFID nalepko. Druga metoda zajema lociranje in prebadanje RFID čipa z nožem ali kakšnim drugim ostrim predmetom. ("How to block/kill RFID chips" [instructables], b.d.). Metoda deluje, vendar le, če poznamo lokacijo čipa v nalepki, poleg tega so po opravljenem postopku vidne zunanje poškodbe, zato ta metoda ni priporočljiva za uporabo pri potnih listih, označenih z RFID. Slika 24:'Spražen' RFID čip Vir: "How to block/kill RFID chips" [instructables], b.d. Tretja metoda je podobna drugi - namesto da z nožem uničimo čip, ga raje uporabimo za prekinitev antene blizu čipa. Čip tako ne bo mogel sprejeti elektrike za prenos signala k čitalcu. Čeprav je zanesljiva, še vedno povzroči poškodbe na nalepki. V skrajni sili se lahko poslužimo tudi kladiva. S kladivom naj bi torej nekajkrat udarili po čipu ter ga tako uničili ("How to block/kill RFID chips" [instructables], b.d.). Ta Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 49

72 metoda je primerna za uničevanje čipov v potnih listih, ker ne pušča sledi o kakršnemkoli (ne)namernem uničenju nalepke. Vendar je ta metoda glede na današnje materiale dvomljiva, ker je plastificirano ohišje takih kartic zelo trdno. Med bolj 'prefinjene' načine onemogočanja delovanja RFID nalepke spada t.i. RFID zaper (angl. zapper). Na internetu ga lahko najdemo tudi pod imenom rfiddler. RFID zaper je naprava ki permanentno deaktivira pasivne RFID nalepke ali kartice. Prvi RFID zaperji so bili zgrajeni iz fotoaparatov za enkratno uporabo z bliskavico. Bliskavico so odstranili in povezali kapacitator fotoaparata z navitjem. Ko je kapacitator napolnjen in krogotok zaprt s stikalom, navitje odda močan elektromagnetni pulz, tako nastalo polje inducira tok v čipu - ker pa je tok premočan, se RFID čip tako dobesedno 'spraži', tako da postane neuporaben. Čeprav zadeva deluje, se ne sme uporabljati v bližini občutljive tehnologije, kot so srčni spodbujevalniki, ali na lokacijah, kjer se taka ali podobno občutljiva tehnologija uporablja - se pravi letališčih, bencinskih črpalkah in drugod ("RFID-Zapper Shoots to Kill", [rfidjournal.com] 2006). Toda zaper deluje samo, če so kartice nezaščitene pred prenapetim elektromagnetnim poljem. V nasprotnem primeru ta metoda odpade. Kot alternativa RFID zaperju se pojavljajo tudi tazerji (angl. tasers). Med elektrode dveh tazerjev se vstavi RFID nalepka ali kartica, nato vključimo tazerje za nekaj trenutkov. Tok, ki steče med tazerjema deluje podobno kot elektromagnetni pulz in uniči elektroniko v RFID nalepki ali kartici. Na zunaj je sicer tako 'obdelana' nalepka ali kartica v redu, toda ker je vezje v čipu 'spraženo', ne deluje ("How to block/kill RFID chips" [instructables], b.d.).. Zaenkrat ni podatkov, kako bi se na tako ravnanje odzvale stvari, na katere je prilepljena RFID nalepka. Elegantno rešitev problema, nasproti grobemu načinu predstavlja kriptografija. S kriptografijo smo se že srečali pri primeru SpeedPass obeska za ključe. S pomočjo metode 'črne skrinjice' so študentje univerze Johns Hopkins leta 2005 razbili kriptografsko zaščito uporabljenega algoritma dovolj, da so lahko pridobili ključ oddajnika, ki je bil skrit v obesku za ključe. Priznan kriptografer, Adi Shamir je šel še dlje - leta 2006 je na konferenci RSA v San Joseju v Kaliforniji oznanil, da ima že sam mobilni telefon ves potreben potencial za detekcijo gesel v RFID nalepkah. Če gremo še dlje, bi lahko pogledali EPC nalepke prvega razreda (angl. class 1). Te nalepke so opremljene s t.i. ukazom za 'ubijanje' nalepke. To pomeni, da če računalnik ali čitalec pošlje RFID nalepki 'kill Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 50

73 command', kar ukaže permanentno utišanje nalepke. Taka nalepka potem v nadaljnjem procesu ni več uporabna (Bolan, 2006, str. 3). Slika 25: Lazarjev efekt Vir: Bolan, 2006, str.6 Toda ali je to res? Teorija Lazarjevega efekta pravi drugače. Christhoper Bolan je v praksi preizkusil delovanje EPC nalepk - najprej jih je 'ubil', nato pa jih je s prilagojenim programom 'oživil' - če poenostavimo, nalepkam je dal novo 'identiteto', in te so bile znova uporabne. Prejšnja identiteta nalepk je bila popolnoma izbrisana, brez kakšne možnosti pridobitve prvotnih podatkov, tako da če bi že morali, bi Lazarjev efekt tukaj preimenovali v zombi efekt - ko nalepko usposobimo, dobimo nazaj samo podatek, da je funkcionalna, in nič drugega. Kot smo videli, je varnost pri uporabi RFID sistema zelo kompleksen pojem. Zaenkrat so knjižnice še varne, ker večina opisanih postopkov ni uporabna v praksi. Izjema bi morda bil RFID zaper, če bi ga hekerji uspeli prirediti v prenosno različico, vendar do zdaj na tem področju še ni bilo uspešnih prototipov - poleg tega je treba računati še na dodatne varnostne ukrepe v samih knjižnicah. Če bi se že komu podvig kraje gradiva posrečil, bi ga pri delu ujela varnostna kamera ali pa knjižničar. Še vedno je največja nevarnost v knjižnici če oseba izgubi kartico in je ne prekliče. V tem primeru se pojavi možnost zlorabe kartice in posledično oškodovanje same osebe, ki ji kartica pripada. Problem bi bil lahko rešen z vnašanjem varnostne kode identične za vsako posamezno kartico, ko bi uporabnik uporabil kartico na knjigomatu - s tem bi bile zmanjšane tudi možnosti zlorabe. Splošno gledano je treba prilagoditi kartice za večjo varnost čipov, tako da grobe metode uničevanja nalepk ali kartic ne bodo delovale ali pa bodo vsaj močno otežene. Pri programiranju je pomembno, da so uporabljeni enkriptirani algoritimi dovolj močni, da zdržijo napad, in po možnosti opozorijo na poskus vdora v algoritem. Ker pa se proizvajalci nagibajo k čim cenejšim nabavnim cenam RFID nalepk, gre to na škodo varnosti z namenom poenostaviti delo ne samo samih sistemov, ki naj bi varovali naročnika ali potrošnika, temveč predvsem ljudi, ki te sisteme uporabljajo. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 51

74 1.9 ZDRAVJE Tehnologija RFID naj bi kot naslednica tehnologije črtne kode pospešila različne tokove - od informacijskih do materialnih, predvsem pa človeške. Vendar preden se katerakoli vrsta tehnologije uporabi v delovnih procesih, mora biti najprej preverjena, če ne povzroča stranskih učinkov na zdravju uporabnikov. Glede na hitrost uvedbe in uporabe na tržišču ima RFID tehnologija presenetljivo malo učinkov - ker v določenih principih deluje podobno kot črtna koda, študije o škodljivosti direktne uporabe samih RFID nalepk zaenkrat ne obstajajo; vendar pa obstajajo študije o vplivu delovanja RFID čitalnikov na pacemakerje in srčne spodbujevalnike, ter o neposredni povezanosti RFID implantov in nastankom raka v telesih poskusnih živali. Ker je bil RFID za civilno rabo v osnovi zgrajen z namenom poenostaviti delo z veliko količino zapakiranih produktov z različnimi nameni, je človeški člen v informacijski verigi prisoten le, kadar gre za uporabo ročnih čitalcev in preverjanja podatkov, ter v skrajnih primerih popravljanje in zamenjavo sistema. RFID teži k robotizaciji - predvsem na letališčih in v zbirnih poštnih centrih, kjer je čas denar, ima RFID tehnologija očitno prednost pred črtno kodo, ker je ob koncu delovnega časa 'prebrana' in sortirana skoraj vsa prtljaga ali pošiljke, z izjemo tistih redkih, kjer čipi ne delujejo ali nalepke niso ustrezne. Zasebni svetovalni komite za tehnologijo knjižnice San Francisca (angl. San Francisco Public Library Technology and Privacy Advisory Committee) je leta 2005 v svojem poročilu podal naslednje zaključke: ''[...] Trenutno dostopne raziskave in študije naprav izpostavljenim radio frekvencam v frekvenčnem območju 10 MHz do 300 GHz ne predstavljajo zdravstvenega tveganja zaradi izpostavljenosti RF pod priporočenimi merili. Biološki dokazi ne podpirajo povezave med izpostavitvijo RF območjem in tveganjem raka... Nadaljnje raziskave so potrebne za izpostavitev negotovosti v sedanjem znanju o RFID - proizvajalci medicinske opreme in varnostnih sistemov naj bi zagotovili dovolj informacij o obstoječih in novih izdelkih da se minimizira tveganje interference varnostnih sistemov z električno napajanimi zdravstvenimi pripomočki, kot so srčni spodbujevalniki.'' (Haley et al. 2007, str. 41). Zanimivo pa je dejstvo, da je v medijih zelo malo opozoril ali diskusij na to temo. Mary Catherine O'Connor je v skladu s tem komentirala članek o medicinski Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 52

75 raziskavi, kjer so srčne spodbujevalce in intrakardiovertne defibrilatorje različnih proizvajalcev izpostavili čitalcem pasivnih RFID nalepk. (O'Connor, 2008). Raziskava vpliva RFID čitalnikov na pacemakerje in srčne spodbujevalce je bila izvedena s strani ameriške agencije za zdravila in Centra za naprave in radiološko zdravje, v sodelovanju z Združenjem za promocijo medicinskih pripomočkov. V študiji so uporabili 15 spodbujevalcev in 15 defibrilatorjev na zasliševalno področje. Testna oprema je bila sestavljena iz 13 RFID čitalcev, pridobljenih od 6 različnih proizvajalcev in 3 različnih frekvenčnih območij nizkofrekvenčnega s 134 khz, visokofrekvenčnega s khz ter ultravisokofrekvenčnega z 915 MHz območja. Med čitalci so imeli 5 nizkofrekvenčnih, 6 visokofrekvenčnih in 2 ultravisokofrekvenčna (O'Connor, 2008). Testne reakcije so bile razdeljene v 3 razrede, pri čemer je bil razred III razred z najnižjo stopnjo tveganja, razred II kot razred s srednjo stopnjo in razred I razred z najvišjo stopnjo tveganja. Razred I je vseboval reakcije ki so nevarne uporabnikom srčnih spodbujevalcev - ena izmed pomembnejših je zaviranje prekatnih prehodov za 3 sekunde ali več ali kakršnekoli dolgotrajne poškodbe v programiranih nastavitvah. Reakcije razreda II so bile klinično pogojno pomembne in vsebujejo reakcije naprav, kot je zaviranje prekatnih prehodov za več kot 2, vendar manj kot 3 sekunde. Reakcije razreda III so bile opredeljene kot najverjetneje klinično nepomembne - v ta razred so bile tako razvrščene neprimerne hitrosti (angl. pacing), atrialna inhibicija, ventrikularna inhibicija in podobno. Ker je bila klasifikacija prilagojena samo za srčne spodbujevalce, so reakcije, ki so se pojavile pri defibratorjih za zagotavljanje zdravljenja tahikardije uvrstili pod razred I. (Seidman et al, 2008, str. 103). Testi so bili izvajani na razdaljah od 1 metra do 2,5 centimetrov, pri čemer so za dokončne pokazatelje določili rezultate, ki so se v serijah testov pojavili največkrat. Pri nizkofrekvenčnih - v nadaljevanju LF - čitalnikih je 67 % srčnih spodbujevalnikov pokazalo negativne rezultate. Reakcije razreda I so se pojavile v 39 % od 67 %, in reakcije razreda III v 28 %. Ostalih 33 % poskusov z LF čitalniki ni izzvalo reakcije subjektov. (O'Connor, 2008). Visokofrekvečni čitalci so izzvali reakcije v 6 % testov. Reakcije razreda I so se pojavile v 4 % primerov, razred III je izzval reakcije v 2 % primerov, ostalih 94 % testov ni izzvalo reakcij subjektov. Ultravisokofrekvenčni čitalci pa so poskrbeli za presenečenje. Ko so testirali testne subjekte, ni bilo nobenih negativnih reakcij (Seidman et al., 2008, str. 103). Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 53

76 Končni sklep po revidiranju rezultatov testiranj je bil, da so medicinsko najnevarnejše nizke frekvence, katerim sledijo visoke, pri ultravisokofrekvenčnih pa ni tveganja. Raziskovalci so v poročilu zapisali, da ne verjamejo, da bi dana situacija predstavljala nujno tveganje za javno zdravje. Kar pomeni, da so ljudje, ki imajo vsajene srčne spodbujevalnike ali defibrilatorje relativno varni pri izposoji knjig preko samostojnih izposojnih enot v knjižnici, čeprav bi bilo take stranke nujno opozoriti na stranske učinke naprave, ali pa vsaj poskrbeti, da imajo knjižničarji v primeru komplikacij ustrezno medicinsko znanje da lahko oškodovancu pomagajo do prihoda rešilca. Slika 26: Graf rezultatov testiranj vpliva RFID na pacemakerje in srčne spodbujevalce Vir: Seidman et al (2008), str.103 Bolj zaskrbljujoča pa so poročila o implantiranih RFID čipih. Kot smo komentirali že v prejšnjih poglavjih, se oblika RFID oddajnika ne omejuje samo na kartice, nalepke in podobno. Tehnologija je napredovala v tolikšni meri, da so lahko RFID čip in anteno spravili v majhno ampulo, ki so jo potem vsadili v podkožno gubo živali. Ko so bila preliminarna testiranja na živalih opravljena, so delovanje RFID čipa preizkusili tudi na človeku. Ker je RFID čip majhen, in bo glede na današnji trend razvoja računalniške tehnologije v prihodnosti relativno poceni in še bolj zmogljiv kot danes, se predstavlja kot idealna alternativa raznim bančnim karticam, potnim listom, zdravstvenim karticam in vozniškim dovoljenjem. Na prvi pogled je predlagana rešitev idealna - nič več izgubljanja ali pozabljanja posameznih dokumentov, in kamorkoli bi oseba šla, bi s sabo že nosila dokument, ki bi dokazoval njeno istovetnost in poklicne kvalifikacije, kar bi zmanjšalo možnost človeške napake in omogočilo hitrejše procesiranje podatkov, kar bi pomenilo poenostavitev birokratskih procesov in omogočanje vpogleda v dejansko stanje posameznika in družbe. Da pa bi Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 54

77 do tega prišlo tudi v realnosti, so bili potrebni eksperimenti na človeških poskusnih zajčkih. Prvi eksperiment tega tipa so opravili leta Britanski znanstvenik Kevin Warwick je sodeloval v projektu Cyborg kot poskusni zajček. V njegovo roko so pod kožo vsadili RFID oddajnik, s pomočjo katerega je Warwick odpiral in zapiral vrata, prižigal in ugašal luči, reguliral grelce in podobne računalniško vodene sisteme. Glavni namen eksperimenta je bil preizkusiti meje telesa, oziroma v kolikšni meri telo sprejme tuj vsadek, ki ni organski, in kako poteka komunikacija na taki ravni. Warwickov eksperiment je bil uspešen, in v obdobju 6 mesecev, v kolikor je imel implant, ni kazal kakšnih negativnih posledic, tako psihičnih kot fizičnih. Po koncu projekta je bil čip shranjen v britanskem muzeju znanosti v Londonu. (Kevin Warwick, b.d.). Podoben primer je Amal Gaarfstral, RFID entuziast, ki si je dal vsaditi RFID čip v roke - v levo roko mu je čip vsadil kozmetični kirurg s z operacijskim posegom, v desno pa družinski zdravnik s pomočjo veterinarske opreme za čipiranje živali z RFID čipom. ("The Next Step Toward True Cyborgs?" [kevinwarvick.com], b.d.). Širšo prepoznavnost na področju opremljanja ljudi z RFID čipi je poželo podjetje VeriChip, ko je leta 2004 registriralo dovoljenje za uporabo čipa pri FDA (angl. kratica za Food Department of America). Podjetje je promoviralo implantacijo in uporabo čipa v medicinske namene, rekoč, da bi čip olajšal identifikacijo in tretiranje pacienta. Klasičen primer bi bili bolniki z Alzheimerjevo boleznijo in umsko prizadete osebe, ki so se prisiljene zanašati na svoje skrbnike za urejanje zadev v vsakdanjem življenju. Ker pa skrbniki niso vedno dosegljivi, se v primeru, da je taka oseba poškodovana ali bolna, pojavi problem, kako dobiti medicinsko kartoteko dotične osebe. RFID čip reši ta problem, pod pogojem, da ima bolnišnica ustrezen čitalec, povezavo in dostop do pacientovih podatkov (Stokes, 2004). Kljub dosedanjim uspehom na področju uporabe RFID tehnologije, pa se publika z omenjenim načrtom ni strinjala. Čeprav je čipiranje že pokazalo svoje dobre strani, so ga doslej uporabljali le na živalih. Ko pa je prišlo do uporabe na ljudeh, so takšno prakso, ko je začetna fasciniranost s projektom Cyborg minila, označili za nečloveško, dehumanizacijsko in podobno - krščanske spletne strani so začele RFID enačiti s slovitim žigom Zveri ("The Technology for the Mark of the Beast is Here Now - Smart Skin" [tldm.org], 2012), kar je še dodatno spodbudilo razprave in polemike - še posebej zato, ker je bila na trgu RFID nasproti čipu prisotna alternativa v obliki zapestnice podjetja Digital Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 55

78 Angel. Ker pa je bilo podjetje s tovrstnim izdelkom konkurenčno, ga je VeriChip asimiliral in preoblikoval njegovo podjetniško strukturo in vizijo ("Digital Angel sells stake in VeriChip" [secureidnews.com], 2008). Vendar pa to ni utišalo nasprotnikov. Še več - podali so obsežno analizo, zakaj naj bi VeriChip s svojim RFID implantom povzročil več problemov, kot se jih je namenil rešiti ("Q and A about Chips" [antichips.com], b.d.). Da bi videli, kje je problem, bomo najprej pogledali, kako implant podjetja VeriChip sploh deluje. Implant velikosti riževega zrna se vsadi pod kožo roke s pomočjo za to prirejene igle. Sistem deluje s pomočjo 16-mestne številke, ki je identifikacijska koda, ki povezuje posameznika z računalniškim sistemom ("Microchip implant", b.d.). Podatki se lahko preberejo s pomočjo čitalnika, ravno tako se lahko tudi spreminjajo. V osnovi celotna zasnova spominja na SpeedPass ampulo, le da je tukaj čip še manjši in zmogljivejši. Problem je tukaj predstavljala ravno majhnost čipa. V poglavju o varnosti smo na kratko prediskutirali SpeedPass in zlomitev njegove enkripcije. Enkripcija pomeni, da so podatki zaščiteni pred kopiranjem in krajo s pomočjo posebnega sistema kodiranja podatkov. Ker je bil SpeedPass obesek majhen ter je imel zaradi majhnosti lastnosti pasivne nalepke, je tudi enkripcija morala biti razmeroma preprosta, da je zavarovala osebne podatke pred hekerji. Toda implant sam pa kakšne posebne enkripcije ni imel. Kar pomeni, da je za nekoga, ki se spozna na tehnologijo in ima ustrezno opremo, četudi domače izdelave, izjemno lahko pridobiti podatke o osebi in njenem zdravju - če je alergična na arašide ali ima AIDS, številko zdravstvenega zavarovanja...to pa odpre vrata pandorine skrinjice v obliki kraje in manipulacije osebnih podatkov, sledenja uporabnikov vsajenih implantov in podobno. Če pa se omejimo samo na zdravje, je zaskrbljujoče dejstvo, da so v poskusih z implantom bile čipirane miši podvržene malignemu raku, ki se je hitro širil. Glede na serijo preizkusov je poginilo od 1 do 10 % miši; primer z 10 % je bil netipičen, ker so bile miši v tej poskusni seriji okužene z boleznijo, podobni Li-Fraumenovem sindromu - bolezni, ki se nanaša na nagnjenost k rakavim obolenjem (Microchip implant, b.d.). Katherine Albrecht (2007), v povzetku raziskave "Microchip-Induced Tumors in Laboratory Rodents and Dogs: A Review of the Literature " na kratko opiše nevarnosti RFID implanta v človeškem telesu s sledečim komentarjem: "Dejstvo, da so glodalci in psi po vsaditvi RFID implanta bili diagnosticirani z rakavimi obolenji ne pomeni nujno, da bo tako tudi pri ljudeh. V majhnem številu primerov so se visoko Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 56

79 agresivni sarkomi in karcinomi v ljudeh razvili okrog pacemakerjev in drugih implantov." Nadaljuje z opisom, da je večina rakavih tumorjev, nastalih v bližini mikročipa, bilo klasificiranih kot sarkome - rak mehkih tkiv. Dodatno Albrechtova opozori, da čeprav je rak mehkih tkiv pri ljudeh redek pojav, je odgovoren za več smrti kot rak mod, Hodkingsova bolezen, in rak ščitnice skupaj (Albrecht, 2007, str.36). Znani so po ponavljanju in metastazah, pogosto z uničujočimi rezultati. Albrechtova zaključi s sledečim komentarjem: "Ker je bilo implantiranje mikročipa opravljeno samo od leta 2001 na majhnem številu posameznikov - in ker ni v večini primerov nobene sledeče procedure - je o dolgotrajnem učinku implantov na paciente znanega zelo malo" (Albrecht 2007, str. 43). Bolj mrazeč pa je komentar doktorja Roberta Benezre, predsednika programa za genetiko biologije raka ob memorialu Sloan-Ketteringovega centra za rakava obolenja v New Yorku - Robert Benezra je dejal, da ko je prebral sledeče informacije, ne bi implantiral enega od teh čipov v svojo kožo ali kožo enega članov svoje družine za nič na svetu. George Demetri, tudi sam doktor in direktor centra za onkologijo kosti in sakromov Inštituta za rak Dana- Faber v Bostonu se je strinjal, da je raziskava podčrtala zelo resna tveganja pri RFID implantih in dodal, da so tovrstni tumorji resnično agresivni in lahko ubijejo ljudi v treh do šestih mesecih (Albrecht 2007, str. 46 ). Vendar to ni edini problem. Četudi bi bili implanti dokazani kot neškodljivi, pa je tukaj še vedno problem kompatibilnosti z MRI. MRI je Magnetic Resonance Imaging, v slovenščini na kratko magnetna resonanca. MRI naprava deluje na principu močnega magnetnega polja skupaj s pulzirajočimi radiofrekvenčnimi polji. FDA je v raziskavi interakcij zdravstvenih naprav z MRI sistemi opozorila, da so lahko električni tokovi induktivni v konduktivnih kovinskih implantih, in lahko posledično povzročijo hude opekline. Kar v jeziku laikov pomeni, da če ima pacient vsajen RFID implant, ki ni kompatibilen z MRI, se ga ne bo smelo slikati z magnetno resonanco; v primeru, če bo to res potrebno, oziroma pacienta se ne bo smelo slikati, če bo le-ta nezavesten, ker tako ne bo mogel povedati, če čip kakorkoli reagira na MRI slikanje. Na to temo so po internetu krožile tudi zgodbe, da RFID čip v komori MRI eksplodira, kar so preizkusili člani ekipe Discovery Chanel Mythbusters. Poskus so izvedli s svinjskim mesom, v katerega so vstavili RFID implant in ga dali v MRI. Implant je ostal cel in nepoškodovan, tako da so prešli na človeškega poskusnega zajčka. Kari, njihova članica, si je dala vsaditi RFID čip v roko, in bila izpostavljena delujoči MRI napravi. Tudi v tem primeru se ni zgodilo nič,vendar to še ne pomeni, da so vsi RFID implanti Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 57

80 varni, ker je bilo na voljo premalo vzorcev, da bi lahko situacijo realno ocenili ("Mythbusters - the RFID chip implant" [Youtube], b.d.).verichip je zato preventivno kombiniral implantirane čipe z Medic Alert RFID zapestnicami, ki se uporabijo v primerih, ko je treba pacienta izpostaviti MRI; če je res nujno, se mora implant odstraniti z operacijo, in šele potem lahko pacienta pregledamo z MRI napravo. Dobro? V teoriji, da. Toda kdo se bo spomnil vsakodnevno nadeti zapestnico, če se bo zanašal, da v primeru nesreče ne bo potreboval nič drugega kot RFID implant za identifikacijo? Slika 27: Medicinska RFID zapestnica podjetja MedicAlert Vir:"MedicAlert Bar Bracelet"[medicalert.org], b.d. Pa se spotaknimo še ob površinske zadevščine. Če spregledamo dejstvo, da telo lahko zavrne vsadek do te mere, da nastane rak, postane naslednji problem migracija vsadka. Če torej povzamemo hipotetično situacijo, da je bila huda nesreča, in v bolnišnici iščejo mesto, kjer je RFID implant, tam ga pa ni, ker je migriral, ali še huje, človek je bil ranjen na mestu, kjer je bil migrirani implant, ki je nato izpadel iz rane, kaj potem? Tovrstni črni scenarij je zelo redek, če pa se že zgodi, zagotovo zmanjša zaupanje v RFID tehnologijo. Bolj resno pa je, da ker RFID implant migrira, lahko povzroči raka tudi drugod po telesu. V poskusih na miših so ugotovili, da je bilo 19,3 % rakavih tkiv bilo formiranih okoli t.i. migriranih čipov. Pri tem upoštevajmo dejstvo, da so raziskovalci prvotno namestili implante v hrbte miši, našli pa so jih v njihovih okončinah, glavah in trebuhih skupno z rakavimi lezijami (Albrecht, 2007, str.6). Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 58

81 Slika 28: Povezava med RFID implantom in tumorjem Vir: Albrecht, 2007, str. 7 Zdaj pa k sami vstavitvi. Kdorkoli ima tripanofobijo - strah pred injekcijami - bo ob vstavljanju RFID implanta zagotovo doživel dnevno moro najhujše vrste. Igla za vstavljanje RFID implanta nikakor ni majhna, in da jo uporabijo, morajo lokalno omrtviti mesto, kjer bo vstavljen implant. Odrasli ljudje lahko preživijo proces brez hujših posledic, kaj pa starejši in otroci? Starejši ljudje imajo že tako bolj občutljiva tkiva, medtem ko se otroci šele razvijajo in njihove roke niso primerne za tako invaziven poseg, ki je poleg tega tudi zelo neprijeten, ko anestetiki popustijo, da ne omenimo, da se rana celi še nekaj časa. Ko se implantiranje opravlja, se lahko zgodi, da se implant vstavi na napačno mesto, ali pa da implant ob preverjanju delovanja ne deluje. Kar pomeni operacijo in ponovitev postopka. Sicer je bolj verjetno, da se implant vstavi na napačno mesto, ker se pred vstavitvijo preveri delovanje implanta. Če pa čitalec ne deluje, potem to predstavlja tudi dodaten problem, ki je še en protiargument za implantacijo RFID čipa v človeško telo. VeriChip je dodatno dvignil prah s sporazumom, ki ga pacient podpiše ob prejemu implanta. Na kratko rečeno, s podpisom dotične pogodbe se pacient strinja da je VeriChip popolnoma oproščen škode ne glede na vzrok, tudi če so te poškodbe posledica kršitve družbene pogodbe ali malomarnosti. Dodatno so se morali bolniki odpovedati vsem zahtevkom v zvezi s prodajo in pripravljenostjo proizvodov. Tukaj je del spornega sporazuma, pridobljen s spletne strani AntiChip.com.: Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 59

82 Slika 29: Sporni del pogodbe, ki ga stranka podpiše ob nakupu in vsaditvi VeriChip RFID čipa Implantable RFID Chips: Human Branding" [AntiChips], b.d. Vir: "AntiChips" [antichips], (b,d.) Pošteno? Ne. S strani potrošnikov katerikoli izdelek s takšno deklaracijo sploh ne bi smel biti na tržišču, vendar je VeriChip zmogel storiti marketinški čudež in kjub vsemu dostavil svoj RFID implant na police. Potrošniki niso bili ravno navdušeni, še zlasti, ko so v javnost leta 2007 pricurljale novice, da VeriChip namerava testirati RFID implante na bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo. Projekt so morebitnim interesantom naredili zanimivega s pocenitvijo procesa - normalno bi pacient moral plačati 200 dolarjev za implant in vsaditev, sodelujočim v raziskavi ni bilo potrebno plačati.("verichip to Implant Alzheimer s Patients" [meritummedia.com], b.d.) Ni znano, če so morali bolniki plačati za obdržanje mediciskih podatkov v relevantni bazi, ravno tako niso znani izsledki raziskav, ker nismo zasledili dotične študije. Glede na današnje stanje na tržišču lahko rečemo, da VeriChip ni bil ravno uspešen pri propagandi RFID implanta, zato pa imajo toliko večjo možnost RFID zapestnice. Naša končna ocena o RFID in zdravju? Kot smo videli, je RFID tehnologija nakazala velik potencial pri zmanjšanju človeških napak v oskrbni verigi. Nekaj zaskrbljenosti je povzročilo poročilo o srčnih spodbujevalcih in pacemakerjih, toda doker ni nizkih in visokih frekvenc, so srčni bolniki relativno varni - relativno pravimo, ker se morajo tudi sami zavedati obstoječe nevarnosti in primerno ravnati. Pri RFID implantih smo se srečali z velikim odporom javnosti, tako z verskega kot medicinskega stališča, da ne omenimo varnosti ter morale in etike. Zaenkrat so RFID implanti na izgubi, predvsem pa na slabem glasu, ko gre za implantiranje čipov v človeška telesa. Morda Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 60

83 bodo v prihodnosti, ko se bodo rešile naštete težave, ponovno v uporabi, do takrat pa bodo bolniki s sabo še vedno prenašali RFID kartice in zapestnice. Za knjižnice je pomembno predvsem to, da se zavedajo morebitne nevarnosti RFID čitalcev pri osebah s srčnimi spodbujevalci in pacemakerji, ter da temu primerno poučijo in izobrazijo osebje, da vedo, kako delati v primeru, če RFID frekvenca pokvari ali ustavi ritem pacemakerja ali srčnega spodbujevalca. Drugače pa se smatra, da je RFID v knjižnici neškodljiv za uporabnika. RFID vsadki še niso tako zelo pogosti, da bi se morali smatrati za pomembne za izposojo v knjižnici, tukaj smo jih omenili zgolj zato, ker se v bližnji prihodnosti zna zgoditi, da bomo nosili knjižno kartico s sabo v obliki RFID implanta - seveda, če bodo opisane težave odpravljene v zadostni meri, da bodo implanti neškodljivi uporabnikom. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 61

84 2 OBSTOJEČE STANJE 2.1 POSNETEK STANJA Kot večina drugih knjižnic v Sloveniji ima tudi Osrednja knjižnica Celje bogato zgodovino. Prvi začetki se pišejo že daljnega leta 1846, ko so duhovniki celjske fare s pomočjo faranov ustanovili slovensko knjižnico z začetnim fondom 440 knjig. Skozi čas je Osrednja knjižnica Celje imela različna imena - bila je poznana kot čitalnica, narodna čitalnica, društvena knjižnica in podobno, današnje ime pa je dobila leta 1974, ko se je Mestna ljudska knjižnica združila s Študijsko knjižnico v takrat novo Osrednjo knjižnico Celje, za tiste čase eno največjih knjižnic v Sloveniji. Knjižnični fond je obsegal enot, od tega je bilo kar enot gradiva Študijske knjižnice. Študijska knjižnica se je sčasoma preimenovala v študijski oddelek. Skozi leta so se priključevali in nastajali tudi drugi današnji oddelki, leta 1976 sta tako nastala marksistična knjižnica in domoznanski oddelek ("Celjsko knjižničarstvo skozi čas" [ce.sik.si], b.d.). Leta 1979 se je knjižnica v čast Edvarda Kardelja, ideologa socialističnega upravljanja, preimenovala v Knjižnico Edvarda Kardelja, že leta 1990 pa se je preimenovala nazaj v Osrednjo knjižnico Celje. Istega leta je poplavilo oddelek Gamerje, vendar pa otroški in marksistični oddelek nista bila huje poškodovana ("Celjsko knjižničarstvo skozi čas" [ce.sik.si], b.d.). 15 let pozneje, leta 1994, se je OKC vključila v slovenski bibliografski sistem COBISS preko inventarizacije in obdelave gradiva v študijskem oddelku; pozneje so se vključili še drugi oddelki, tako da so bili leta 1994 pripravljeni na avtomatizirano izposojo knjig s pomočjo črtne kode. Dokončno pa so bili vsi oddelki avtomatizirani šele leta Izposoja knjig je medtem rasla, in že leta 2001 so ugotovili, da so izposojne transakcije vseh oddelkov presegle magično mejo miiljona enot - skupno so našteli izposoj, s trendom dodatne rasti v naslednjih letih (Rozman Salobir, osebna komunikacija, 9.julij 2013). Vendar pa so sčasoma naleteli na dva problema. Število knjižničnega inventarja je raslo, in prostori so začeli postajati premajhni, da bi hranili tolikšno količino enot gradiv. Hkrati je zraslo tudi število obiskovalcev, in knjižničarji so začeli čutiti pritisk v delovnem tempu. Zato so se odločili, da je potreben večji prostor v obliki stavbe, ki bi združeval vse mestne oddelke knjižnice, kar bi Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 62

85 poenostavilo tako medknjižnično izposojo kot hranjenje, inventarizacijo in varstvo gradiva. Zato so leta 2004 izpisali projektni natečaj za arhitekturno rešitev. Ocenjevalna skupina je izmed desetih prijavljenih izbrala predlog načrta skupine študentov z njihovimi mentorji in se soglasno odločila, da preoblikujejo stavbo dotakratnega Študijskega oddelka v skupno poslopje Osrednje knjižnice Celje. Leta 2006 so tako stekla prva gradbena dela, medtem pa sta se študijski in domoznanski oddelek začasno preselila na novo lokacijo v stavbo Fakultete za logistiko Celje. ("Celjsko knjižničarstvo skozi čas" [ce.sik.si], b.d.). Čeprav je nova stavba rešila problem prostora in s tem deloma problem inventarizacije gradiva, pa so se zdaj knjižničarji srečali z novim izzivom; zastarelim sistemom in posledično potrebo po njeni posodobitvi. Toda dani razlog je predvsem vsota problemov z različnih področjih, ki smo jih zaradi preglednosti predstavili v fishbone diagramu, dodatno pa smo jih zapisali in razložili tudi tukaj. Ko smo zbirali podatke, nam je pri intervjuju ga. Martina Rozman Salobir, pomočnica direktorja knjižnice in odgovorna oseba za projekt implementacije in zagona knjigomatov v OKC povedala, da niso toliko gledali na same možne probleme, temveč predvsem na to, kako lahko RFID tehnologija - in posledično knjigomati - izboljšajo že obstoječe stanje in procese v knjižnici (Rozman Salobir, osebna komunikacija, 11.november 2011). Fishbone diagram smo vseeno uporabili, predvsem zato, da smo dobili pregled nad stanjem v knjižnici pred implementacijo, tako da smo potem lažje ocenili učinke RFID tehnologije na delovanje knjižnice. Področja smo razdelili na 6 skupin, ki jih bomo v nadaljevanju podrobneje obravnavali. Te so ljudje, procesi, material, varnost, okolje in orodje. ljudje - ta skupina je zajemala človeško komponento, torej tako obiskovalce kot knjižničarje. Zaradi združitve vseh oddelkov knjižnice se je posledično povečal tudi pretok ljudi. Povečan pretok obiskovalcev pa je pomenil premalo osebja, oziroma preobremenjeno osebje pri izposojnih pultih, zlasti pred počitnicami in prazniki, ko so bile izposoje na višku. Takrat se je v sistemu ustvarilo ozko grlo - knjižničar je lahko obdeloval izposojeno gradivo le ene osebe naenkrat, medtem ko so morali drugi počakati, kar je včasih zahtevalo precej časa. procesi - v osnovi imamo tukaj 5 procesov - ti so iskanje gradiva, izposoja, vrnitev, resortiranje, in reklasifikacija. Iskanje gradiva je sicer lahko uporabil član knjižnice sam, vendar niso vsi seznanjeni s sistemom klasifikacije gradiva, še posebej, Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 63

86 kadar gre za strokovno ali starejše leposlovno delo. Tukaj vstopijo knjižničarji, ki pomagajo članu najti gradivo - samo po sebi to niti ni problem, vendar se zlahka pojavi faktor človeške napake, ko je knjižničar že dalj časa na nogah in utrujen, kar vpliva na koncentracijo in komunikacijo. Pri izposoji smo že pri ljudeh omenili, da se težave pojavijo pri viških števila obiskovalcev, torej pred prazniki in počitnicami, izjema pa niso niti delovni dnevi. Vsak dan se v določenem času pojavi porast števila obiskovalcev, ponavadi popoldne za šolarje in študente, ter proti večeru za večino drugih obiskovalcev, kar pomeni preobremenjenost knjižničarjev v tistem času. Vrnitev knjig je process, ki tukaj onemogoča izposojo, ker prepolovi možno kapaciteto knjižničarjev. Če so imeli pred selitvijo v stavbo v oddelku za odrasle na Muzejskem trgu 2 knjižničarja, je tako 1 knjižničar izposojal in 1 vračal. Teoretično bi bilo hitreje, če bi se knjige v danem delovnem času samo izposojale, vendar bi to naredilo zmedo v inventarju, še posebej če upoštevamo takratno majhno kapaciteto skladiščenja vrnjenih knjig. Teh se ni dalo odložiti v namenski prostor, da bi se vrnile na knjižne police kdaj kasneje, temveč so se morale vrniti na police kmalu potem, ko so jih knjižničarji vpisali v evidenco. S tem se dodatno povezuje problem sortiranja. Četudi za primer ponovno vzamemo samo stari oddelek za odrasle, so imeli zelo raznovrsten fond knjig - od potopisov, do kriminalk, romanov, priročnikov in podobno. Knjižničarji so zato morali uporabljani sistem zelo dobro poznati, če so hoteli vrniti ali poiskati določeno knjigo, še vedno pa se je včasih zgodila napaka, ker se je knjiga kam založila in je niso mogli takoj najti. Zadnji problem je bil reklasifikacija gradiva, ki je potekala po selitvi oddelkov. V novi stavbi knjižnice se je moralo zbrano gradivo ponovno sortirati in klasificirati, preden so ga lahko dali na nove knjižne police, kar je pomenilo nove nalepke in kode. material - omenili smo že, da je pri združitvi oddelkov prišlo tudi do združitve materiala v posameznih oddelkih, kar je v prvi vrsti pomenilo predvsem povečan fond knjig. Z velikim številom knjig pa je nastopila tudi potreba po učinkoviti klasifikaciji, da bi se lažje našle, in istočasno problem, kako tako število knjig zavarovati pred krajo. Zlasti se je ta problem pojavil pri CD in DVD diskih, ki so zaradi svoje oblike še posebej težavni za permanentno oznako in varovanje. Knjižničarji so pred selitvijo problem rešili tako, da so na ogled postavili samo njihove kasete, CD in DVD diske pa so hranili posebej pod ključem. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 64

87 varnost - pri prejšnji točki o materialu smo omenili, da so se knjižničarji pred uvedbo RFID srečali tudi s problemom, kako učinkovito zavarovati CD-je in DVD-je pred odtujitvijo. Deloma so problem rešili s postavitvijo kaset CD-jev in DVD-jev na ogled, član pa je dobil aktualen disk šele, ko si je CD ali DVD izposodil, ali pa, kot so storili na otroškem oddelku pri Mišku Knjižku, kjer je bila polica s CD-ji in DVD-ji stalno pred očmi knjižničarja. Vseeno pa je bil še vedno prisoten dodaten problem v obliki mrtvih kotov - otroški oddelek ni bil nadzorovan s kamerami, in odtujitev gradiva bi se zlahka zgodila. Sam osebni pregled pa ni bil vedno mogoč, če se oseba ni obnašala sumljivo ali je knjižničar menil, da je treba pregledati morebitnega kršilca - to je bila knjižnica za otroke in deloma mladostnike, tako da niso imeli veliko vzrokov za sum, da bi se kraja res zgodila. V novi stavbe knjižnice so mrtvi koti še bolj poudarjeni, čeprav je zaradi velikosti in svetlosti prostora na pol razumljivo pričakovati, da si storilec ne bo drznil ukrasti gradiva, še posebej zaradi stalnega obtoka ljudi skozi prostore knjižnice. Vendar samo ta domneva še ni dovolj, da bi lahko opustili nadzor - kamere varujejo predvsem kote knjižnice, ne pa tudi med samimi knjižnimi policami, kar je šibka točka knjižnice. okolje - čeprav je bila sama sprememba okolja večinoma dobrodošla, še posebej zato, ker je bilo gradivo lažje dostopno in na varnem v primeru poplav, je združitev oddelkov prinesla popolnoma nov način postavitve in hkrati povečan inventar - v tem primeru povečan fond knjig, zbirko CD-jev ter DVD-jev, kar je pomenilo, da je bilo potrebno najti način, kako gradivo hitro najti. orodje - knjižničarji OKC se niso spopadali samo s prostorsko stisko, urejanjem gradiva ter optimizacijo izposoje in vračanja gradiva. Pomemben faktor je predstavljalo tudi orodje, s katerim so delali. Čeprav je bila črtna koda učinkovit način zaščite, se je s knjig dala zlahka odlepiti. Magnetni trak v hrbtiščih knjig je predstavljal problem, ker se ni vedno odzival, kot bi se moral, predvsem ko je bil zelo izrabljen. Hkrati so bili računalniki v posameznih oddelkih zastareli, tako glede programske kot tudi strojne opreme. Sevenda bi dana oprema zdržala še nekaj časa, vendar so pričakovali, da bo glede na potenicalen obisk članov knjižnice tudi bolj obremenjena - bolj obremenjena oprema pa je pomenila večjo možnost okvare in posledično zastoja v ciklusu izposoje in vračanja knjižničnega gradiva. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 65

88 Slika 30: Fishbone diagram Tako smo prišli do 'glave' problema - celotno gledano je sistem zastarel, zato se je pojavila potreba po njegovi posodobitvi. Vprašanje je bilo le, kako? V poglavju o primeru uspešnih praks implementacije RFID v knjižnicah doma in po svetu smo videli, da je RFID zgledal kot idealna rešitev z več področij. Primarno je RFID sistem, ki skrbi predvsem za varnost in pregled nad gradivom. Čeprav se je sprva uporabljal v industrijske namene, je ravno zaradi teh dveh lastnosti postal idealen tudi za knjižnice. Knjige se označi z nalepko, na kateri so napisani podatki, računalnike ter ostalo programsko in strojno opremo se poveže v varnostni sistem, in osebje se izuri za delo z RFID sistemom relativno hitro. Črtna koda je sicer v redu, vendar ima RFID prednost predvsem zaradi izposoje več kosov gradiva v 1 enoti časa, kot čitalcu črtne kode vzame, da prebere nalepko 1 gradiva, ki si ga oseba namerava izposoditi. Torej imamo veliko pozitivnih, in razen cene takega sistema, malo negativnih razlogov. OKC se je za implementacijo RFID odločila, ker je bil načrtnovan v sklopu celovite IKT (informacijsko-komunikacijske tehnološke) podpore - sicer so imeli na voljo magnetne trakove in RFID; vendar so se odločili za RFID, ker bil tehnično naprednejša rešitev, ki je tudi pospešila delovne procese v knjižnici. Preden so se odločili za implementacijo RFID, so si ogledali uspešne primere prakse pri nas - knjižnico Mirana Jarca v Novem mestu, Mestno knjižnico Kranj, in knjižnico Josipa Vošnjaka v Slovenski Bistrici, ter pregledali pisno gradivo, med njimi tudi knjigo Connie K.Haley et al, z naslovom 'Radio frequency identification handbook for Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 66

89 librarians' (2007), ki je bila tudi osnova za uporabo standardov in matrika za vzpostavitev delujočega sistema - navezo vračilnega in izposojnih knjigomatov, vključno s senzornimi vrati. Ko so se odločili za implementacijo sistema, je sledilo sestavljanje zahtev, ki naj bi jih sistem izpolnjeval, da bi sploh lahko prišel v poštev za uporabo, in sam pregled gradiva ter izločanje zastarelih ter preveč poškodovanih kosov ven iz obtoka. Ko so bile zahteve sestavljene, so jih objavili kot javni razpis, vendar je razpis sam dejansko bil objavljen šele mesec dni kasneje, kar pomeni, da so namesto prvotnih 5 tednov časa za konverzijo imeli na voljo le 2 tedna. Še preden so izbrali ponudnika, je v ozadju že teklo zbiranje, pregled in sortiranje gradiva. Poleti in jeseni leta 2009 so knjižničarji v vseh celjskih oddelkih načrtno pregledali gradivo, ki je bilo v skladišču, in iz njega izločili stare, poškodovane ali nerabne kose, nato pa so prešli na aktualni knjižni fond ter naredili enako. Dodatno je potekala konverzija podatkovne baze COBISS, s katero so bile v podatkovno bazo vpisane nove lokacije gradiva. Čeprav so prvotno načrtovali, da bo opremljanje z novimi postavitvenimi nalepkami in nalepkami RFID potekalo sočasno, so morali RFID nalepke zaradi zamude razpisa in posledično konverzijske opreme opraviti naknadno. Na razpis za RFID opremo so se odzvali 3 ponudniki - Businessman's Club, Bibliotheka in 3M. Businessman's Club je bil izločen, ker ni izpolnjeval vseh pogojev, Bibliotheka pa je bila finančno prevelik zalogaj, tako da se je OKC slednjič odločila za 3M (Rozman Salobir, osebna komunikacija, 9.julij 2013). Konverzija gradiva je pojem, s katerim je mišljen prehod s črtne kode na RFID nalepke, kar zajema lepljenje nalepk in programiranje čipov v njih. V Osrednji knjižnici Celje je potekala na 4 mobilnih postajah. Pri vsaki postaji sta delala po 2 knjižničarja, časovno pa je delo potekalo od 6 zjutraj do 7 zvečer, pri čemer so z 1 izmene prešli na 2 izmeni, ker so bili tako knjižničarji manj obremenjeni. Sam postopek konverzije v RFID se je razlikoval od izdelave nalepk s črtno kodo predvsem v tem, da se je nalepka s črtno kodo izpisala na osnovi podatkov v podatkovni bazi COBISS - torej v kateri knjižnici je gradivo, vrsta gradiva, ime in priimek avtorja, naslov knjige ter COBISS-ova identifikacijska številka. RFID konverzija je tekla tako, da se je s čitalnikom črtnih kod prebrala identifikacijska številka gradiva, ki se je nato s pomočjo konverzijske programske opreme zapisala na čip RFID nalepke. Ga. Rozman Salobir je povedala, da preden so začeli s konverzijo, so bili knjižničarji deležni kratkega uvajanja - kako postopek teče in opozorila, na kaj Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 67

90 morajo biti pozorni, po 1 uri ali 2 pa so že optimizirali gibe, tako da je delo hitro teklo (Rozman Salobir, osebna komunikacija, 27.julij 2013). V samem procesu konverzacije gradiva pa so se srečali tudi z nekaterimi težavami - probleme so imeli predvsem z miniaturnimi knjigami, kjer je bil format manjši od RFID nalepke, tako da so morali uporabiti nalepke, ki so jih sicer uporabljali za CD/DVD medije. Dodatno so imeli nekateri CD/DVD mediji na območju, kjer so prilepljali RFID nalepko, kovinski zapis, ki je oviral branje podatkov na čipu. V tem primeru so morali knjižničarji nalepko nalepiti na zaščitno škatlo. Dodatno so postavile problem kasete za CD/DVD medije, pri katerih sta se vložena CD-ja ali DVD-ja prekrivala; tudi tam čitalnik ni mogel razbrati signala, ker je prihajalo do interference. Zato so morali naročiti posebne kasete, ki so imele centre dovolj razmaknjene, da je lahko čitalnik neovirano prebral obe nalepki. Kot strojno opremo so dobili 4 izposojno-vračilne enote za delo knjižničarjev, in 4 izposojne knjigomate za samostojno izposojo uporabnikov. Dodatno so vgradili 1 vračilni knjigomat pri vhodu v knjižnico, kar je uporabnikom po njegovi vključitvi v sistem omogočilo 24-urno vračanje knjig, tako da niso bili omejeni na delovni čas knjižnice. Vračilni knjigomat je zaradi specifičnih potreb knjižnice moral biti posebej načrtovan, tako da je bil primeren tudi za invalide in predvsem, da ljudje, ki so ga uporabljali, niso ovirali prehoda drugih obiskovalcev v knjižnico. Za njegovo vgradnjo so morali prebiti tla knjižnice, da je lahko vertikalni vračilni trak prišel v klet, kjer so ga povezali z horizontalnim, ki je vrnjeno nadalje razdelil v 6 zbirnih posod. Cena sistema, z vso strojno in programsko opremo je bila evrov, pri čemer je večini cene botrovala izdelava in vgradnja vračilnega knjigomata (Rozman Salobir, osebna komunikacija, 27.julij 2013) so knjižnico slovesno odprli za meščane in obiskovalce ter jim predstavili tako prostore kot novo pridobitev knjižnice - knjigomate. Ko so predstavljali knjigomate, so se omejili predvsem na njihovo funkcijo - kako knjigomati delujejo, pripravili pa so tudi videonavodila, ki so jih postavili na lastno spletno stran. Ga. Rozman Salobir je komentirala, da so bili odzivi takrat še bodočih uporabnikov mešani - nekateri so bili navdušeni, drugi skeptični, nekateri pa so še vedno raje izposojali prek knjižničarja. Če so izposojni knjigomat uporabniki sprejeli bolj počasi, Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 68

91 je pa bil zato vračilni knjigomat sprejet hitreje in z večjim odobravanjem - ker ni bilo treba uporabljati knjižnične izkaznice, je bila uporaba vračilnega knjigomata razmeroma preprosta v primerjavi z izposojnim. Uporaba vračilnega knjigomate je narasla predvsem v juliju in avgustu, ko knjižnica ni bila odprta od jutra do večera. Na knjigomatih je bilo v letu 2010 izvedenih povprečno med 40 in 50 % transakcij, samo zaključno poročilo za leto 2012 pa kaže, da se je njihova uporaba v skupnem merilu povzpela na 71 %, kar je pomenilo, da sta namesto 4 knjižničarjev za izposojnim pultom delala takrat samo 2. Iz danih podatkov je torej razvidno, da so bili knjigomati dobro sprejeti, kar smo še dodatno potrdili v anketi. (Rozman Salobir, osebna komunikacija, 9. december 2012). 2.2 KRITIČNA ANALIZA (ANALIZA REZULTATOV ANKETE) Namen ankete je bil dokazati, da je bil nakup in implementacija RFID tehnologije v obliki knjigomatov ter nalepk smiselna investicija, ki se bo dolgoročno obrestovala, ker je razbremenila knjižničarje, poskrbela da ne bo ozkih grl v pretoku gradiva, pa naj bo to v izposoji ali vračanju in predvsem zavarovala gradivo, pa naj bo v obliki knjig, CD-jev, DVD-jev ali kakšni drugačni. Zato smo postavili 1 glavno hipotezo in 5 dodatnih, ki bodo pomagale glavno hipotezo ali podpreti ali ovreči. Anketna vprašanja tako niso razkrila samo navad obiskovalcev knjižnice, temveč tudi njihovo poznavanje RFID tehnologije, poznavanje in uporabo knjigomatov v OKC in njihovo uporabo v prihodnosti. Glavna hipoteza je tako predpostavila, da je RFID tehnologija smiselna investicija, zanimalo pa nas je, zakaj. Zato smo dodali 5 dodatnih hipotez, ki bodo poskusile najti odgovor na to vprašanje. Te pa so: izobraženi ljudje, ki vedo, kaj je RFID, so posledično bolj pripravljeni uporabljati knjigomate; knjigomate uporabljajo predvsem mlajše in odrasle osebe, ker so računalniško bolj opismenjene; ljudje knjigomate uporabljajo, ker so preprosti za uporabo; ljudje knjigomate uporabljajo, ker so enako hitro ali hitrejši od knjižničarja; Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 69

92 ljudje so zadovoljni s storitvijo in jo bodo uporabljali še naprej; Hipoteze bodo dokazane ali ovržene s pomočjo odgovorov na anketna vprašanja, pri čemer smo 2 vprašanji dokazovali ločeno, ker smo predstavili podatke tako za izposojni kot za vračilni knjigomat. Anketa je sestavljena iz 22 vprašanj, ki se delijo na 4 sklope. 21 vprašanj smo postavili v obliki izbirnega tipa, kjer so morali anketiranci obkožiti samo 1 odgovor med podanimi, kar nam je olajšalo pregled podatkov. Vprašanje številka 7 je izjema, ker je mešanica izbirnega tipa in prostega odgovora - to vprašanje je zajemalo njihovo poznavanje RFID tehnologije in njihovo definicijo - ker smo želeli avtentične odgovore, smo dopustili, da anketiranci zapišejo lastno definicijo, kar nam je posledično podalo realno sliko, koliko anketiranci v resnici vedo o RFID. Sklopi vprašanj se delijo na 4 področja - obravnavajo osnovne podatke anketirance in njihove navade obiskovanja knjižnice (vprašanja 1-6), poznavanje RFID tehnologije (vprašanja 7-8), uporabo knjigomatov (vprašanja 9-12), splošno mnenje o knjigomatih ter njihovo uporabo v prihodnosti (vprašanja 13-22). Sklopi sami v anketi niso posebej označeni, ker smo želeli imeti realne podatke, ki pa jih z označevanjem sklopov ne bi pridobili. Sama anketa se je izvajala v dveh serijah - prva serija je bila izvedena januarja, druga pa avgusta Anketo smo izvedli dvakrat, ker nam je prva serija dala premajhen vzorec, da bi lahko pridobili konkretne podatke. Tako smo skupno razdelili 195 anketnih listov, od tega je bilo 30 neuporabnih za nadaljno obdelavo. Za neuporabne ankete smo šteli tiste, pri katerih ni bilo zapisane starosti, poleg tistih, kjer 4 ali več zaporednih vprašanj ni imelo odgovora Spol Po spolu imamo anketo deljeno na moški in ženski del, kjer po pričakovanjih prevladujejo ženske. Tako smo od 165 anketirancev imeli 117 anketirancev ženskega spola, kar predstavlja 71 % vseh anketirancev, ostalih 48 anketirancev je bilo moškega spola, in predstavljajo 29 % manjšine. Prevlado žensk smo pričakovali, ker večinoma knjižnico obiskujejo ženske, vendar pa to pomeni, da bomo lahko zbrane rezultate posploševali predvsem pri ženskem delu, Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 70

93 ne pa tudi pri moškem, kar se je že izrazilo, ko smo podrobneje razdelali rezultate moškega dela anketirancev. Slika 31: Spol Moški Ženski Starost V želji pridobiti čimbolj konkretne rezultate smo vključili vse starostne skupine - od mladih, starih pod 20 do let, odraslih od in let ter starejših od let ter 60 let in več. Iz grafa je že na prvi pogled razvidno, da močno prednjačijo mladi, čeprav se to pri moškem delu odraža manj silovito kot pri ženskah. Skupno gledano tako mladi predstavljajo kar 54 % vseh anketirancev, od tega je 41 % žensk in ostalih 13 % moških. Nadalje je pri ženskem delu mladih 39 oseb starih pod 20 let, kar predstavlja 24 % od celote, v starostni kategoriji od let pa smo imeli 28 (17 %) anketirancev ženskega spola. Moški del v starostni kategoriji pod 20 let obsega le 7 anketirancev, kar da 4 % od celote, medtem ko imamo v starostni kategoriji od let 15 anketirancev (9 %). Odrasli so druga največja skupina z 29,6 % anketirancev, kjer imajo ženske še vedno veliko prednost. Tako ima skupina pod 20 let starosti 17 anketirancev (10,3 %), skupina od let pa je rahlo večja z 19 anketiranci (11,5 %). Pri moškem delu (7,9 %) se razmerje prevesi v korist odraslih, starih od let s 7 anketiranci (4,2 %), medtem ko imamo v starostni skupini od let 4 anketirance (2,4 %). Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 71

94 Starejši so po pričakovanjih najmanjša starostna skupina z 17,6 % anketirancev, pri čemer rahlo prevladuje moški del. Tako imamo pri moških skupno 11 (6,7 %) oseb, od tega jih je 9 (5,4 %) starih od let, 6 (3,6 %) pa jih je starih 60 let in več. Ženski del (8,5 %) se nagiba v prid starostni skupini od let z 9 anketiranci (5,45 %), ima pa še 5 anketirancev starih 60 let in več (3 %). Glede na to, da imamo velik delež žensk, lahko na splošno trdimo, da graf dobro odseva dejansko stanje, česar za moški del anketirancev ne moremo popolnoma potrditi. Vseeno pa še vedno velja, da največ obiskujejo knjižnico mladi in odrasli, kar je spodbudno, ker to pomeni, da se bodo knjigomati uspešno uporabljali. Slika 32: Starost anketirancev 40 < Moški Ženske in > Regija Anketirance smo razdelili tudi glede na regijo. Čeprav smo predpostavili, da bo večina obiskovalcev knjižnice iz celjske regije, nismo želeli zanemariti možnosti, da bi imeli tudi obiskovalce od drugod, ki bi prihajali v celjsko regijo na delo ali izobraževanje. Možni odgovori na vprašanje so bili celjska regija, druga regija ali ostalo, če bi imeli le naključnega/enkratnega obiskovalca knjižnice. Dobljeni rezultati so pokazali, da je večina anketirancev iz celjske regije, kar pomeni, da bodo nadaljni pridobljeni rezultati lahko posplošeni na celotno populacijo. Pri moškem delu je vseh 48 (29 %) anketirancev izjavilo, da so iz celjske regije, medtem ko je pri ženskem delu podobno izjavilo 112 (68 %) oseb, 5 (3 %) pa, da prihajajo iz druge regije. Med temi 5 sta v starostni skupini manj kot 20 let 2 anketiranca morebitna enkratna obiskovalca knjižnice, 1 pa je iz druge regije. V starostni skupini Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 72

95 od let pa je 1 anketiranec morebitni enkratni obiskovalec knjižnice, 1 pa prihaja v Celje iz druge regije. Dobljena odstopanja so bila pričakovana, vendar to pomeni, da če bi hoteli resnično točne rezultate, bi morali imeti podobne rezultate tudi pri moškem delu ankete, te pa bi pridobili le, če bi anketo ponovili v večjem obsegu. Slika 33:Regija Moški Ženske Drugo Celjska Izobrazba Tehnologija je tesno povezana z izobrazbo, in obratno. Lahko trdimo, da je izobrazba ključni dejavnik, ko pride do razumevanja, obvladovanja in uporabe nove tehnologije. Če so torej ljudje dovolj izobraženi oziroma imajo dovolj znanja o določeni tehnologiji, to pomeni, da je posledično večja možnost, da bodo dano tehnologijo tudi uporabljali. Tako smo predpostavili, da velja, da izobraženi ljudje, ki vedo, kaj je RFID tehnologija, bolj uporabljajo knjigomate kot tisti, ki ne vedo, kaj RFID sploh je. Vendar pa smo, da bi to dokazali, rabili podatke o izobrazbi, ki jih bomo potem povezali z njihovimi odgovori o RFID tehnologiji. Tukaj se nismo toliko opirali na starost kot kriterij, ker se večinoma stopnja izobrazbe pokriva s starostjo. Pričakovali smo, da bomo pri anketirancih dobili veliko ljudi, ki so izobraženi - so torej gimnazijci, imajo tehniško šolo ali obiskujejo univerzo. Naša pričakovanja so se deloma potrdila v smislu, da če gledamo samo gimnazijce, univerzitetne študente in magistre, le-ti skupno predstavljajo 43 % vseh anketirancev. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 73

96 Načeloma imajo najvišji delež anketirancev srednješolci, ki zajemajo kar 29 % vseh anket - od tega je 13 (8 %) moških in 35 (21 %) žensk. Skupina z drugim največjim deležem so gimnazijci, ki z 41 anketami predstavljajo 25 % danih anket. Med gimnazijci prevladujejo ženske z 27 (16 %) anketiranci, sledijo jim moški s 14 (9 %) anketiranci. Tretjo največjo skupino tvorijo višješolci s 23 (14 %) anketami, od tega je 14 (8 %) ženskih in 8 (6 %) moških. Četrta skupina so univerzitetni študentje z 22 anketiranci (13 %), od tega 14 (8 %) žensk in 8 (5 %) moških. Na petem mestu so osnovnošolci, kjer imamo 15 anketirancev ženskega spola (9 %) in 1 anketiranca moškega spola (0,6 %). Šesto mesto pripada magistrom z 8 (5 %) anketami, od tega jih je 7 (4 %) žensk in 1 (0,6 %) moški. Na zadnjem mestu so visokošolci z 7 anketiranci (4 %), od tega sta bila 2 moškega (1 %) in preostalih 5 ženskega spola (3 %). Če gledamo samo graf, se hitro vidi, da so ženske na splošno bolje izobražene kot moški, in bi lahko torej pričakovali, da bodo tudi odgovori temu primerni. Slika 34: Izobrazba anketirancev Moški Ženske OŠ SŠ GIM VŠ VSŠ UNI MAG Pogostnost obiskovanja knjižnice Da so na tekočem z novostmi v knjižnici je nujno, da jih ljudje obiskujejo. Naše naslednje vprašanje je zato bilo, kako pogosto anketiranci obiskujejo knjižnico. Na voljo smo podali 4 možne odgovore, med katerimi so potem anketiranci izbrali glede na njihove navade - da knjižnice nikoli ne obiščejo (naključni obiskovalci), da jo obiščejo vsaj enkrat tedensko, ali vsaj enkrat mesečno ali vsaj enkrat letno. Po pričakovanjih ljudje najbolj pogosto obiščejo knjižnico vsaj enkrat tedensko - takih odgovorov smo imeli kar 76, kar pomeni 46 % vseh anketirancev. Od tega imamo 61 Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 74

97 (37 %) žensk in 15 (9 %) moških. Naslednja največja skupina s 74 anketiranci (45 %) obiskuje knjižnico vsaj enkrat mesečno, od tega je 54 (33 %) žensk in 20 (12 %) moških. Tretja skupina obišče knjižnico samo enkrat letno - zajema 14 (8 %) anketirancev, in v njej v nasprotju s prvima dvema prevladujejo moški s 13 (7,8 %) anketiranci, medtem ko imamo med ženskami samo 1 (0,60 %) anketiranca. V glavnem velja trend, da ljudje raje obiščejo knjižnico vsaj enkrat tedensko, kar se še posebej kaže pri ženskem delu anketirancev. Moški del anketirancev ostaja pri izposoji vsaj enkrat mesečno, zanimivo pa je, da imamo pri njih večino obiskov knjižnice vsaj enkrat letno, in to v kategoriji mladih od let, kar pomeni da so ti anketiranci morebiti študentje, ki študirajo drugod, in zato nimajo redne izposoje gradiva v OKC. Pri odraslih in starejših se trend nagiba v korist izposoje enkrat mesečno, čeprav smo tukaj pričakovali več izposoje enkrat letno, pa se to ni zgodilo. V glavnem torej velja, da anketiranci v knjižnico prihajajo dovolj pogosto, da se seznanjajo z morebitnimi novostmi, na njih pa je, da se z njimi tudi res seznanijo. Slika 35:Pogostnost obiskovanja knjižnice Moški Ženske Nikoli Enkrat tedensko Enkrat mesečno Enkrat letno Vzrok obiska knjižnice Naslednje, kar nas je zanimalo je bilo, zakaj anketiranci obiščejo knjižnico. Dandanes so knjižnice več kot le samo prostor, kjer se izposoja in vrača gradivo - knjižnice vse bolj postajajo multimedijski centri, v katerih se stekajo informacije o najrazličnejših področjih - od tehnologije do politike, zabavne vsebine in še več. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 75

98 Zato smo anketirance vprašali, zakaj najpogosteje obiščejo knjižnico, in jim dali na voljo 4 odgovore, med katerimi so obkrožili tistega, ki jim je glede na potrebe najbolj ustrezal. V knjižnico so tako največkrat prišli zato, ker so rabili literaturo za izobraževanje ali delo, zaradi izposoje knjig, CD-jev in DVD-jev z zabavno vsebino, zaradi dostopa do interneta in uporabe računalnika, ali pa zaradi česa drugega, kar so lahko zapisali pod rubriko ostalo. Še vedno prevladujeta predvsem izobraževanje in zabava, presenetljivo pa jih zelo malo v knjižnico prihaja izključno zaradi uporabe računalnika. Pod rubriko 'drugo' so anketiranci večinoma zapisovali, da prihajajo zaradi kombinacije zabave, izobraževanja ali interneta, zato jih tukaj nismo posebej navajali. Kot je razvidno že iz grafa, prevladuje predvsem izobraževanje, ki vodi s skupno 83 anketiranci, kar je 50,3 % vseh anket, ki se nadalje delijo na 63 (38,2 %) ženskih in 20 (12,1 %) moških. Drugo mesto zaseda zabavna literatura in filmi s 60 (36 %) anketami. Še vedno prevladujejo ženske z 48 (29 %) anketiranci, medtem ko je moških anketirancev 12 (7 %). Na tretjem mestu so mešani odgovori, s 17 (10,3 %) anketami, kjer prevladujejo moški z 12 (7,3 %) anketami, ženske pa jim sledijo s 5 (3,03 %). Presenetljivo je na zadnjem mestu internet in uporaba računalnika s 5 (3 %) anketami, od tega 4 (2 %) moškimi in 1 (0,60 %) žensko. Težnja po izobraževanju se kaže predvsem med mladimi - med ženskami je tako največ oseb, ki prihajajo v knjižnico zaradi poučne literature v starostnih skupinah pod 20 let in let, vendar pa s starostjo težnja po izobraževanju upada, narašča pa obisk knjižnice za zabavno literaturo ali prireditve. Med moškimi izobraževanje prevladuje samo v starostni skupini let, je pa res, da smo dobili precej mešanih odgovorov v kategoriji 'drugo' za starostno skupino pod 20 let. Izobraževanje tukaj ni tako konstantno prisotno kot pri ženskah, vendar pa se med odraslimi obdrži v večji meri. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 76

99 Slika 36: Vzrok za obisk knjižnice Moški Ženske Zabava Izobraževanje internet Drugo Poznavanje pojma RFID - zapis in komentar Ker je ena izmed naših tez, da ljudje, ki vedo, kaj je RFID, tudi knjigomate bolj uporabljajo, ker razumejo delovanje RFID tehnologije v ozadju, smo anketirancem zastavili vprašanje, če poznajo RFID, in če so na to vprašanje odgovorili pritrdilno, so zraven zapisali še, kako oni definirajo RFID. Tukaj bi sicer lahko dali izbirni tip vprašanj, z različnimi odgovori, vendar bi to pomenilo, da rezultati ne bi odsevali dejanskega stanja. Zato smo izbrali kombinirani tip v upanju, da bo dokončno dokazali ali ovrgel našo tezo. Pri moškem delu ankete je bilo od 48 anket za RFID pozitivnih 12, med temi 12 pa je 5 anketirancev napisalo definicijo, 1 anketiranec z manj kot 20 leti je RFID opisal kot identifikacijo na daljavo, medtem ko je 1 anketiranec v starostni skupini let RFID pravilno povezal s knjigomati, ko je rekel, da RFID zajema varovanje in izposojo gradiva. 2 anketiranca od let sta dodatno razložila, eden, da je RFID potrditev gradiva prek COBISS, drugi pa, da RFID zazna izposojeno ali vračano gradivo prek radiofrekvence, torej zadolži in razdolži gradivo. Zadnji anketiranec v starostni skupini 60 let in več, pa je pripisal, da RFID pozna samo približno, ni pa podal definicije. Ženski del je obsegal 117 anket, od tega jih je bilo za RFID 22 pozitivnih, 7 pa jih je podalo definicije. Medtem ko so njihovi moški kolegi deloma opisali splošno funkcijo RFID, so ženski anketiranci podali definicijo, ki je združila tako RFID kot knjigomate. Tako imamo med mladimi v starostni skupini pod 20 leti 1 anketiranca, ki je dejal, da je RFID sistem za izposojo gradiva s pomočjo naprave, v starostni skupini Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 77

100 20-29 let pa smo imeli 2 anketiranca ki sta komentirala, da je RFID zaščita, da si lahko gradivo izposojata na knjigomatu. Med odraslimi imamo 1 anketiranca v starostni skupini od let, ki je dejal, da je RFID radiomagnetno valovanje s pomočjo katerega sistem zazna neko stvar (knjigo, revijo, CD). Nadalje smo imeli v starostni kategoriji let 3 anketirance, ki so definirali RFID. Prvi ga je definiral kot nalepko za izposojo knjig preko knjigomatov, medtem ko je drugi na kratko zapisal, da so to radijsko vodeni valovi. Zadnji je povedal, da je to identifikacija objektov s pomočjo elektronike. Med starejšimi smo imeli še 1 anketiranca v starostni skupini 60 let in več, ki je zapisal, da je bral o sistemu v logistiki in transportu po cestah. Ko smo sestavljali anketo, smo pričakovali, da bodo anketiranci RFID opisali kot sistem - torej dele, iz katerih sestoji - in tudi kot proces. Dobljeni odgovori pa so RFID opisal samo kot proces, in le 1 kot sistem, pa še tam je anketiranec omenil samo RFID nalepko. Ker smo želeli vedeti, koliko izobrazba vpliva na poznavanje RFID, smo podatke o izobraževanju iz vprašanja številka 4 primerjali z dobljenimi rezultati. Pri moškem delu anketirancev, ki so vedeli, kaj pomeni RFID, smo pričakovali visoko stopnjo izobrazbe in v skladu s tem predvidevali, da bo večina pozitivnih odgovorov dobljenih od gimnazijcev, dijakov tehniških šol ali univerzitetnih študentov. Vendar so rezultati pokazali, da klasična izobrazba ne vpliva veliko na poznavanje RFID. Tako imamo v danem vzorcu 3 gimnazijce, ki predstavljajo 25 % vzorca iz skupine ki je definirala RFID, 2 srednješolca (17 %) in 3 višješolce (25 %), ki RFID, medtem ko pri je pri višjih stopnjah izobrazbe poznavanje RFID dokaj majhno - 1 visokošolec (8 %), 2 študenta (17 %) iz univerzitetnih programov, in kot izjemo, 1 magistra (8 %). Visoka izobrazba torej še ni zagotovilo, da bodo anketiranci resnično poznali RFID, kar se dodatno dokaže tudi v majhnem številu definicij. Za ženski del anketirancev smo imeli podobna pričakovanja, ki so bila še malo podkrepljena, ker so imeli tam večji delež univerzitetnih študentov ter gimnazijcev. Hipoteza se je tukaj deloma potrdila, ker RFID poznajo 4 (18 %) anketiranci z univerzitetno in 4 (18 %) z magistrsko izobrazbo. Tretjo največjo skupino je predstavljalo 6 srednješolcev (27 %), kar preseneča, ker smo pričakovali, da bodo gimnazijci imeli prevlado, tako pa imamo tukaj le 3 njihove predstavnike.višješolci so Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 78

101 tudi bili presenečenje, ker so kar 4 odgovorili pozitivno, dodatno presenečenje pa je 1 (4,5 %) osnovnošolec, ker pri sestavljanju ankete nismo ravno pričakovali, da bo oseba z osnovnošolskim znanjem vedela, kaj je RFID, čeprav smo dopustili tudi to možnost. Ali se nam hipoteza, da je izobrazba eden izmed ključnih dejavnikov za poznavanje, in kar je še bolj pomembno, uporabo RFID, potrdi? Glede na to, da smo od vseh anket dobili samo 20,6% pozitivnih odgovorov, in je definicije nadalje zapisalo samo 7,3 % anketiranih, se hipoteza ne more potrditi. Če bi gledali samo pozitivne odgovore, ki bi jih potem navezali na uporabo knjigomatov, bi se hipoteza zagotovo potrdila, vendar imamo takih odgovorov odločno premalo - da bi bila dana hipoteza sploh možna, bi morali imeti vsaj 50 % vseh anket RFID-pozitivnih, glede na rezultate v dani anketi pa omenjenega kriterija nismo dosegli. Spoznali pa smo, da klasična izobrazba ne pokriva RFID tehnologije - če se že pojavi kakšna nova tehnologija, ne samo RFID - jo ljudje spoznajo in se jo naučijo uporabljati prek drugih virov. Zato smo v naslednjem vprašanju pogledali, od kod so se anketiranci, ki so za RFID pozitivno odgovorili, seznanili s tehnologijo Seznanjenje s pojmom RFID Kot smo videli, RFID še ni razširjen v tolikšni meri, da bi lahko znanje o njem šteli med klasično izobrazbo. Anketiranci so se zato niso seznanili z RFID prek šolskih institucij, temveč prek drugih virov, ki jih bomo obravnavali v tem poglavju. Ko smo anketirance vprašali, kako so se seznanili s pojmom RFID, smo jim dali na voljo 5 možnih odgovorov - revije, časopise, TV, internet, in seznanjenje prek tretje osebe. Ker so anketiranci dopisovali več različnih virov, smo ustvarili še eno kategorijo - 'drugo', ki zajema več virov hkrati, večinoma je to kombinacija tiskanih in elektronskih. Pri moškem delu anketirancev jih je največ odgovorilo, da so se z RFID seznanili prek revij, kar so potrdili 4 (2 %) anketiranci. Naslednja največja kategorija je bila 'drugo', kjer smo dobili 3 (1,8 %) odgovore. Časopis in TV si delita enako število anketirancev, oba imata po 2 (1%) osebi, le 1 (0,60 %) anketiranec pa se je seznanil prek TV. Mladi se največkrat seznanijo prek interneta in revij, medtem ko pri odraslih Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 79

102 prevladuje mešanica revij, časopisa, TV in interneta, vseeno pa še vedno prevladujejo tiskani mediji. Starejši se običajno seznanijo prek TV ali kako drugače. Pri ženskem delu pa nasprotno največji delež zaseda internet z 10 (6 %) anketiranci, drugo največjo kategorijo pa zasedajo tretje osebe s 5 (3 %) anketami. Nadalje si časopis in TV delita enako število anket; vsak ima po 2 (1,21 %) anketiranca. Tukaj se mladi seznanijo predvsem prek tretje osebe in le v manjši meri prek TV in interneta. Seznanjanje prek tretje osebe se obdrži tudi med odraslimi, čeprav tukaj poskoči spoznavanje RFID prek interneta, medtem ko so starejši deljeni med časopisom in deloma internetom. Tukaj smo pričakovali, da bo moški del bil tisti, ki se bo z RFID tehnologijo seznanil prek interneta, vendar so na naše presenečenje prevladale revije. Ker gre tukaj predvsem za revije s tehnično vsebino, je razumljivo, da tega odgovora med ženskami nismo našli. Moški so se v glavnem opirali na tiskane vire, medtem ko se ženske seznanile z RFID prek elektronskih virov ali tretje osebe, zelo redko pa prek časopisa. Zanimiv je bil tudi porast uporabe interneta med odraslimi ženskimi anketiranci nasproti moškim, ker bi prej pričakovali obratno. Glede na to, da smo delali z relativno majhnim vzorcem, vseh rezultatov ne moremo nujno posplošiti na populacijo, nekaj stvari pa vendarle lahko. Mladi in odrasli se seznanijo z RFID prek interneta, dodatni primarni viri so pri moških tehnične revije in pri ženskah tretja oseba, ki jim RFID predstavi. Pri starejših se ljudje seznanijo prek časopisa, tretje osebe, ali interneta, verjetno tudi prek TV, vendar je za to majhna možnost, ker televizije ne predvajajo veliko oddaj o RFID in njegovemu delovanju, tako da če že imamo kakega takega posameznika, bi ga lahko šteli bolj za izjemo kot pravilo. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 80

103 Slika 37: Seznanjenje s pojmom RFID Časopis Revije TV Internet 2 Drugo 0 Moški Ženske Tretja oseba Uporaba knjigomatov v OKC Kot smo videli, sta klasična izobrazba in poznavanje RFID le šibko povezana, zato lahko trdimo, da ni nujno, da morajo anketiranci poznati RFID sistem, če bi hoteli uporabljati knjigomate. Sicer je dobro, da poznajo osnove, ker jim to olajša razumevanje, in posledično uporabo knjigomatov, vseeno pa je dovolj že, da imajo ustrezno knjižno kartico in sledijo navodilom, ki jih jim podaja knjigomat. Če naši anketiranci v veliki meri ne poznajo RFID, pa poznajo vsaj knjigomate, oziroma so se z njimi seznanili. Zato smo anketirancem postavili vprašanje, ali so seznanjeni z uporabo knjigomatov v OKC. 147 anketirancev je dejalo, da so z uporabo seznanjeni, kar predstavlja 89 % vseh anketirancev. Od tega je bilo 113 (68 %) anketirancev žensk, preostalih 34 (20 %) pa moških. Ostalih 18 (11 %) anketirancev je odgovorilo negativno, med temi so prevladovali moški s 14 (8,5 %) anketiranci, ženske pa so bile v manjšini s 4 (2,4 %) anketiranci. Ženski del anketirancev je na splošno dobro seznanjen, in razen nekaterih posameznikov ne kaže večjih problemov. Nasprotno pa moški del kaže neseznanjenost med mladimi, in deloma med starejšimi. Mladi so bili neprijetno presenečenje, vendar po eni strani pričakovano, ker gre predvsem za starostni skupini pod 20 in let, ki ne pozna RFID - starostna skupina pod 20 let ima 3 take anketirance, in starostna skupina od let 4 - medtem ko je starostna skupina od let z RFID je negativna v celoti (2 anketiranca), vendar bi lahko rekli da gre glede na to, da imamo Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 81

104 majhen vzorec, tukaj prej za izjemo kot za pravilo. Pri starejših je še najbolj negativna starostna skupina let brez RFID s 4 anketiranci, vendar smo tukaj to tudi pričakovali, ker se starejši bolj počasi privajajo na tehnologijo. Na splošno so rezultati, vsaj pri ženskem delu blizu populaciji, medtem ko bi si pri moškem delu želeli več anketirancev, ker rezultatov ne moremo v celoti posplošiti na celoto. Slika 38: Uporaba knjigomatov v OKC Moški Ženske Ne Da Način seznanjenja z uporabo knjigomatov v OKC Kot smo videli v prejšnjem poglavju so anketiranci razmeroma dobro seznanjeni z uporabo knjigomatov v OKC, zato nas je kot naslednji korak zanimalo, kako so se s knjigomati v OKC sploh seznanili. Predpostavili smo, da so se s knjgomati seznanili predvsem prek knjižničarjev ali tretje osebe, redkeje pa, da se bodo seznanili sami. Med možnimi odgovori smo anketirancem ponudili 4 možnosti - ali so se s knjgomati seznanili sami, prek knjižničarja, tretje osebe, ali kako drugače - ker nekateri niso odgovorili na vprašanje smo dodali še kategorijo 'ni seznanjen'. Še vedno velja, da se v največji meri ljudje seznanijo s knjigomati prek knjižničarjev, kar se pokaže tudi pri rezultatih ankete, ker je ta odgovor obkrožilo kar 85 (51,5 %) anketirancev, od tega je bilo 68 (41,2 %) žensk in 17 (10,3 %) moških. Naslednja največja kategorija je bila samostojno seznanjenje, kjer smo dobili 42 (25 %) anketirancev, pri čemer so prevladovale ženske s 34 (20 %) anketiranci, moški pa so bili v manjšini z 8 (5 %) anketiranci. Tretja največja skupina ni bila seznanjena z uporabo knjigomatov, kar je obsegalo 15 (9,1 %) anketirancev, ker so bili ponovno v prevladi moški z 12 (7,3 %) anketami, ženske pa so imele samo 3 (1,8 %) ankete. Prek Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 82

105 tretje osebe se je seznanilo 12 (7,3 %) ljudi, od tega je bilo 6 (3,6 %) moških in 6 (3,6 %) žensk. Seznanjanje pri mladih poteka predvsem prek knjižničarjev, vendar smo opazili, da je pri ženskem delu anketirancev samoinciativa za seznanjanje s knjigomati večja. Dodatno ženske raje poiščejo pomoč knjižničarjev pri knjigomatih, medtem ko gre pri moških pri seznanjanju za splet dejavnikov - seveda še vedno prevladuje seznanjanje prek knjižničarjev, toda ne v tolikšni meri kot pri ženskem delu anketirancev. Pri moških smo pričakovali tudi večjo samoinciativo, vendar se še vedno poleg knjižničarjev raje s knjigomati seznanijo prek tretje osebe ali kako drugače, imajo pa tudi večje število oseb, ki niso seznanjene s knjigomati kot ženske. Slika 39: Način seznanjenja s knjigomati v OKC Moški Ženske Sam Knjižničar Tretja oseba Drugo Ni seznanjen Prvi stik s knjigomati Ni vedno nujno, da je bil stik s knjigomati v OKC za anketirance njihov prvi takšen stik. Dopustili smo možnost, da so se anketiranci morda s knjigomati srečali že kdaj prek, in zato postavili vprašanje, če je to za anketirance to njihov prvi stik s knjigomati. Anketiranci so lahko na vprašanje odgovorili z da ali ne, ker pa jih nekaj ni napisalo odgovorov, smo zaradi lažjega sledenja podatkov dodali še kategorijo 'ni napisal'. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 83

106 Večina anketirancev je potrdila, da je to njihov prvi stik s knjigomati; takšnih anketirancev je bilo skupno 100 (61 %), prevladovale so predvsem ženske z 72 (44 %) anketami, moški pa so bili v manjšini z 28 (17 %) anketami. Druga največja skupina je odgovorila, da to ni njihov prvi stik s knjigomati; kar je bilo skupno 57 (34 %) anketirancev, od tega smo imeli 42 (25 %) žensk in 15 (9 %) moških. Dobili pa smo tudi nekaj neodogovorjenih vprašanj - 8 (5 %), večino so predstavljali moški anketiranci s 5 (3 %) anketami, ženski del pa je imel take ankete samo 3 (2 %). Pri ženskem delu ankete se vseskozi kaže, da je vsaj majhen del anketirancev že prišel v stik s knjigomati, še preden so se začeli uporabljati v OKC, medtem ko je pri moškem delu podobna konsistenca z nekaj izjemami, zanimivo pa je, da imamo tam, če primerjamo kategorijo starejših, v primerjavi z ženskami več anketirancev, ki so že prišli s stik s knjigomati, kot pri moških. Slika 40: Prvi stik s knjigomati Da Ne Ni napisal 0 Moški Ženske Način izposoje knjig Način izposoje knjig nas je zanimal predvsem zato, ker če si anketiranci raje izposojajo knjige sami, je tudi večja verjetnost, da bodo uporabljali knjigomate, kot pa da bi izposojali prek knjižničarja. Glede na rezultate velja, da si večina anketirancev raje knjižnično gradivo izposoja sama - skupno imamo tako 107 (65 %) anketirance, od teh je 77 (47 %) žensk in 30 (18 %) moških. S pomočjo knjižničarja pa si gradivo raje izposoja 58 (35 %) anketirancev, od tega 18 (11 %) moških in 40 (24 %) žensk. Pri obojih velja, da si mladi raje izposojajo sami, medtem ko so odrasli še deljenega Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 84

107 mnenja, med starejšimi pa si moški del anketirancev raje izposoja gradivo sam, ženske pa se obrnejo na knjižničarje. Za mlade in odrasle lahko tako rečemo, da bodo pri njih knjigomati priljubljeni, ker jim omogoča samostojnost ter izposojo gradiva brez da bi bili vezani na čakanje na knjižničarja. Pri starejših je sicer splošno mnenje, da si raje izposojajo sami, čeprav se pri ženskem delu kaže težnja k izposoji s pomočjo knjižničarja. Slika 41: Način izposoje knjig Sam S pomočjo knjižničarja 0 Moški Ženske Uporaba knjigomatov - trenutno V prejšnjem vprašanju smo izvedeli, da se anketiranci, in posledično člani knjižnice nagibajo k samostojni izposoji. Pa vendar to še ni dovolj, da bi lahko z gotovostjo trdili, da si bodo res izposojali prek knjigomatov, ter tako upravičili smiselnost naložbe v RFID sistem. Zato smo oblikovali vprašanje, ki je pokazalo trenutno stanje uporabe knjigomatov v knjižnici. Anketirance smo vprašali, ali knjigomate v OKC že uporabljajo oziroma ali jih imajo v prihodnosti namen uporabljati. Na vprašanje so lahko odgovorili da že uporabljajo, da bodo uporabljajo knjigomate, in ne, jih ne uporabljajo. Ker smo imeli nekaj neizpolnjenih anket, smo dodatno ustvarili kategorijo 'ni odgovora'. 80 (48 %) anketirancev že aktivno uporablja knjigomate, od teh je bilo 65 (39 %) žensk in 15 (9 %) moških. 59 (36 %) anketirancev je imelo namen uporabljati knjigomat, med njimi bilo 15 (9 %) anketirancev moških in 44 (27 %) žensk. Med manjšino pa so spadala negativni odgovori z 18 (12,1 %) anketami, od tega smo dobili 10 (6 %) moških in 8 (5 %) žensk. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 85

108 Mladi so pretežno deljeni med uporabo knjigomatov in samim namenom uporabe, pri čemer sama namera rahlo prevladuje pri moških, pri ženskah pa se krepko prevesi v korist same uporabe. Odrasli so deljeni med namero in neuporabo knjigomatov z manjšim deležem anket brez odgovora pri moških, pri ženskah je uporaba knjigomatov konsistentna, vključno z namero uporabe knjigomatov, v manjši meri pa imamo nekaj anketirancev ki ne uporabljajo knjigomatov. Starejši moški praviloma ne uporabljajo knjigomatov, kar je pri ženskah redko, ker pri njih rahlo prevladuje izposoja prek knjigomatov. Če gledamo sam graf, je dobro viden tranzit med posameznimi vrstami izposoje, večina uporabnikov že izposoja prek knjigomatov, del jih ima namero, nekaj jih ne izposoja - to je predvsem generacija starejših - del pa se še ni opredelil. Ker smo delali na relativno majhnem vzorcu ne moremo reči, da je stanje takšno tudi dejansko, vsaj za moški del ankete ne, ker nam tam manjkajo podatki iz posameznih starostnih skupin, vendar lahko za ženski del potrdimo, da je slika relativno podobna dogajanju v realnosti. Slika 42: Trenutna uporaba knjigomatov Moški Ženske Ni odgovora Ne Da, bom Da, že Uporaba knjigomatov - vrsta Prejšnje vprašanje je izpostavilo, da večina anketirancev že uporablja knjigomat. Ker pa ima OKC vgrajeni dve različni vrsti knjigomatov - vračilnega in izposojne - nas je kot naslednje zanimalo, katere bolj uporabljajo. Pred začetkom ankete smo na podlagi osebnih opazovanj predpostavili, da bodo člani knjižnice več uporabljali vračilnega, ker je v osnovi preprostejši, deloma pa tudi izposojnega. Ker pa gre tukaj za subjektiven pogled s stališča uporabnika knjigomata, se lahko rezultati razlikujejo od dejanskih. To anketno vprašanje je problematično, ker pri moškem delu ankete 19 Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 86

109 listov od skupno 48 ni imelo odgovora, zato pri moškem delu ne bomo mogli pravilno predstaviti realne situacije. Postavljeno vprašanje se je glasilo, če anketiranci knjigomate uporabljajo, za kaj jih uporabljajo pogosteje - za izposojo (izposojni knjigomat), vračilo (vračilni knjigomat), ali oboje približno enako. Zaradi velike količine neodgovorjenih anketi pri moških smo dodali še kolumno 'ni odgovora'. Naša pričakovanja so se le deloma izkazala za pravilna. Ker so knjgomati instalirani šele relativno kratek čas, smo menili, da bodo ljudje v večji meri uporabljali vračilne knjigomate, vendar se je izkazalo, da jih večina že uporablja oba tipa knjigomatov - kar je 86 (52,1 %) anketirancev od 165, od tega je 71 (43 %) žensk in 15 (9,1 %) moških. Druga največja skupina s 40 (24,2 %) anketiranci je uporabljala samo vračilni knjigomat,od tega smo imeli 31 (18,8 %) žensk in 9 (5,4 %) moških. Samo izposojo pa je prek knjigomatov opravljalo 14 (8,5 %) anketirancev, od tega je bilo 8 (4,8 %) žensk in 6 (3,6 %) moških. Imeli smo tudi 25 (15,1 %) anket brez odgovora, od tega jih je bilo 18 (10,9 %) moških in 7 (4,24 %) ženskih anketirancev. Pri moškem delu anket oba knjigomata anketiranci uporabljajo v enaki meri, tesno za petami pa mu sledi vračilni avtomat. Izposojne knjigomate, če se že uporabljajo, uporabljajo predvsem mladi in deloma odrasli. Pri ženskem delu večina anketirancev uporablja oba tipa knjigomatov, še vedno pa več oseb uporablja samo vračilni knjigomat kot izposojni. Če gledamo rezultate v celoti, so ti spodbudni, ker vse več ljudi uporablja oba tipa knjigomatov, kar je zanimivo, ker se je naša teorija, da bodo ljudje raje uporabljali vračilni knjigomat deloma potrdila - seveda če k 'izposojni' kategoriji prištejemo še 'enakovredno', kar se pa pri 'čistih' rezultatih ne pokaže jasno. Ker je malo ljudi, ki bi uporabljali samo izposojne knjigomate, to pomeni, da bi OKC morebiti morala ta tip knjgomatov svojim članom bolje predstaviti. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 87

110 Slika 43: Uporaba vrste knjigomatov Ni odgovora Enako Vračilni Izposojni 0 Moški Ženske Težavnost uporabe pri izposoji Da se knjgomati uporabljajo morajo biti predvsem preprosti za uporabo, kar pomeni, da morajo biti navodila za rokovanje z njimi dovolj jasna, da bo tudi računalniški laik, ki nima nikakršnega predznanja ne o RFID, niti o računalnikih, z lahkoto izposodil željeno gradivo. Če je ta pogoj izpolnjen, ga bodo člani knjižnice z veseljem uporabljali, in investicija vanj se bo hitro povrnila. V tem primeru imamo tukaj izposojni knjigomat, za katerega smo predpostavili, da je za uporabo dovolj enostaven, da jih člani OKC uporabljajo brez kakšnih daljših inštrukcij, kar pomeni, da samo sledijo navodilom, ki se izpišejo na ekranu. Ker pa je to vprašanje precej subjektivne narave - nekdo, ki ima veliko opravka s tehniko, bo komentiral uporabo knjigomata kot enostavno, medtem ko bo kdo drug menil, da je izposoja prek knjigomata težka - se lahko zgodi, da bodo rezultati deloma popačeni. Zastavljeno vprašanje je bilo, kako bi uporabniki ocenili težavnost izposoje prek knjigomata. Anketiranec je izbiral med 2 odgovoroma - bodisi je odgovoril enostavno, bodisi zahtevno, ker del anket ni imel odgovorov smo jih dali v posebno kategorijo. Za večino uporabnikov je izposojni knjigomat enostaven - takšnih anketirancev je skupno 143 (87 %), od tega 109 (66 %) žensk in 34 (21 %) moških. Zanimovo je, da je samo pri moških 7 (4 %) anketirancev tovrstno izposojo označilo kot zahtevno, Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 88

111 medtem ko pri ženskah nismo imeli takih primerov. Brez odgovora je ostalo 15 (9 %) anketirancev, od tega smo imeli 8 (5 %) žensk in 7 (4 %) moških. Moški del ankete je večinoma smatral izposojo prek knjigomata kot enostavno, izjeme se pojavljajo predvsem pri odraslih in starejših, kar smo deloma tudi pričakovali, med mladimi pa se pojavi v starostni kategoriji let, ker je tudi del anket brez odgovorov. Večina anket brez odgovora se nahaja predvsem med starejšimi, mladi in odrasli praviloma nimajo težav. Pri ženskem delu je večina anketirancev odgovorila da je tovrstna izpsoja enostavna, in v nasprotju z moškim delom tukaj nimamo 'težavnih' anket, čeprav se namesto tega pojavijo ankete brez odgovora. Ali je torej enostavnost izposoje pomemben faktor pri rokovanju s knjigomati? Brez dvoma. Ker je večina uporabnikov potrdila, da je izposojni knjigomat enostaven za uporabo, lahko trdimo, da ga bodo uporabljali, in s tem deloma potrdili hipotezo, da je RFID smiselna naložba. Slika 44: Težavnost uporabe knjigomatov za izposojo Enostavno Zahtevno Ni odgovora 20 0 Moški Ženske Hitrost uporabe pri izposoji Drugi pomemben faktor, ki odloča, če bodo ljudje uporabljali knjigomate, je sama hitrost knjigomatov. Knjigomat se ne bo uporabljal, če je enostaven, pa je še vedno počasnejši od knjižničarja. Hitrost knjigomata mora biti tako enaka, ali v idealnem primeru, hitrejša od hitrosti knjižničarja. Zato je bila naša naslednja hipoteza, da ljudje raje uporabljajo izposojne knjigomate, ker so hitrejši ali vsaj enako hitri kot knjižničarji. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 89

112 Anketirance smo tako prosili, da ocenijo hitrost delovanja izposojnega knjigomata na lestvici od 1 do 3; 1 je pomenilo, da je knjigomat počasnejši od knjižničarja, 2 da je hitrost obeh enaka, in 3, da je knjigomat hitrejši od knjižničarja. Ker nekateri anketiranci na vprašanje niso odgovorili, smo dodali še dodatno kategorijo ni odgovora. Naše pričakovanje je bilo, da bo večina anketirancev odgovorila, da je knjigomat hitrejši od knjižničarja. Vendar pa se je zgodilo nasprotno - 85 (51 %) anketirancev je menilo, da je knjigomat enako hiter kot knjižničar, od tega je bilo 20 (12 %) moških in 65 (39 %) žensk. Kategorija hitreje od knjižničarja je bila druga in je vsebovala 48 (29 %) anketirancev, med njimi 38 (23 %) žensk in 10 (6 %) moških. Zadnji dve kategoriji sta bili počasneje od knjižničarja in kategorija brez odgovorov. Obe sta imeli enako število anketirancev, 16 (10 %) - od tega 9 (5,4 %) moških in 7 (4,2 %) žensk. Čeprav smo pričakovali, da bo več moških anketirancev obkrožilo, da je knjigomat hitrejši od knjižničarja, je vseeno dobro, da jih je večina obkrožila, da je hitrost enaka, kar pa pomeni, da knjigomati uspešno konkurirajo knjižničarjem. Zanimivo je, da je večina mladih označila, da je hitrost enaka, ker smo pričakovali, da bodo ravno oni gonilna sila trditve, da so pri hitrost knjigomati boljši od knjižničarjev. Za presenečenje je poskrbela tudi kategorija starejših, kjer smo pričakovali, da jih bo večina menila, da so knjigomati počasnejši, vendar so anketiranci obkroževali, da je hitrost knjigomatov enaka, ali celo hitrejša od knjižničarjev. Pri ženskem delu so se naša predvidevanja deloma uresničila, ker je tam med mladimi največji delež oseb, ki menijo, da so knjigomati hitrejši, vseeno pa je tam še vedno največja večina, ki meni, da je hitrost obeh enaka. Starejši menijo, da je hitrost enaka, malo pa jih je mnenja, da so knjigomati hitrejši. Ali se je naša hipoteza, da so knjigomati - v tem primeru izposojni - enako hitro ali hitrejši od knjižničarjev - potrdila? Da. Skupno gledano, je pozitivnih 81 % odgovorov, kar več kot potrdi, da je hitrost na zadovoljivem nivoju, da lahko knijgomati uspešno konkurirajo knjižničarjem, kar pa še ostane, je pa osebna izbira anketiranca, kam bo zavil naslednjič, ko si bo želel izposoditi gradivo - h knjigomatu ali knjižničarju. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 90

113 Slika 45: Hitrost uporabe knjigomata pri izposoji Moški Ženske 1 - počasneje 2 - enako 3 - hitreje Ni odgovora Težavnost uporabe pri vrnitvi Ko smo obravnavali težavnost uporabe knjigomatov pri izposoji, smo uspešno dokazali, da so knjigomati za izposojo dovolj enostavni za uporabo, da se jih obiskovalci knjižnice v primeru morebitne potrebe lahko poslužijo, ne da bi za to rabili kaj več kot izkaznico knjižnice in sprotno sledenje navodilom na ekranu. Toda to je bil samo prvi del. Da bi lahko hipotezo, da so knjigomati dovolj enostavni za uporabo, v celoti dokazali, moramo zdaj preveriti še težavnost uporabe vračilnih knjigomatov. Anketirance smo zato vprašali, kako bi ocenili težavnost vračanja gradiva prek knjigomata, in jim dalina izbiro, da označijo vračanje za ali za enostavno ali zahtevno. Ker del anket ni imel odgovora, smo dodali še dodatno kategorijo za te anketirance. Zgodba se ponovi podobno kot pri izposojnem knjigomatu - večina anketirancev je označila izposojni knjigomat za enostavnega, in ravno tako tudi tukaj večina anketirancev izbrala, da je vračanje gradiva prek vračilnega knjigomata enostavno. Tako imamo 148 (90 %) anketirancev tega mnenja, od teh so v prevladi ženske s 113 (68,5 %), ki jim sledijo moški s 35 (21,2 %) anketami. Sledi kategorija anket brez odgovorov - takih smo dobili 11 (6, %), od teh je bilo 9 (5,45 %) od moških anketirancev in 2 (1,2 %) od ženskega. Najmanjša kategorija je bila za anketirance, ki so označili da je vrnitev prek knjigomata zahtevna - takih je bilo 5 (3,03 %) - in od teh smo imeli 4 (2,42 %). moške in 2 (1,2 %) ženski. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 91

114 Zanimivo je bilo, da so uporabniki, ki so vračanje prek knjigomatov označili za zahtevno, iz kategorij mladih in starejših. 1 anketiranec v starostni skupini pod 20 let s poznavanjem RFID je vračanje označil za zahtevno, čeprav bi zaradi njegovega znanja zanj pričakovali, da bo sam postopek vračila prek knjigomata lahek, tako da ga bomo vzeli prej za izjemo kot pravilo. Med mladimi imamo podobno 1 anketiranca v starostni skupini od let, le da ne pozna RFID. Pri starejših imamo 2 anketiranca z enakim problemom - 1 je v starostni kategoriji let in 1 v starostni kategoriji 60 let in več. Dodatno so starejši relativno neseznanjeni z vračilnimi avtomati, glede na to, da smo dobili pri njih nazaj neizpolnjene kar 4 ankete, in so zato verjetno šibka točka pri uporabi vračilnih knjigomatov. Pri ženskem delu ankete nimamo toliko drastičnih sprememb kot pri moškem - če že kaj, imamo samo 1 anketiranca v starostni kategorijo od let, ki je označil vračanje kot težavno, in 3 neodgovorjene ankete med mladimi. Bi lahko torej našo hipotezo, da je vračilni knjigomat dovolj enostaven, da ga obiskovalci knjižnice uporabljajo, in tako posredno potrdimo hipotezo, da se je investicija v RFID splačala? Za enostavno je označilo postopek vrnitve gradiva skupno 90 % uporabnikov, kar potrdi, da je knjigomat dovolj enostaven za uporabo, in posledično dokončno potrdi hipotezo, da investcija knjižnice v izposojne knjigomate in posledično RFID sistem, bila smiselna poslovna odločitev. Slika 46: Težavnost uporabe knjigomata pri vračanju Moški Ženske Enostavno Zahtevno Ni odgovora Hitrost uporabe knjigomata pri vrnitvi Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 92

115 Pri vprašanju številka 16 smo dokazali, da je za knjigomate eden izmed ključnih faktorjev pri uporabi hitrost delovanja v primerjavi s knjižničarji. Tako smo deloma dokazali hipotezo, da ljudje radi uporabljajo knjigomate in posredno RFID, ker so enako hitri ali hitrejši od knjižničarja, vendar pa nam za to, da bi omenjeno hipotezo dokazali v celot, manjka še, da jo dokažemo na primeru vračilnega knjigomata. Anketirance smo zaprosili, naj ocenijo hitrost delovanja vračilnega knjigomata s pomočjo lestvice - 1 je pomenila počasneje od knjižničarja, 2 enako, in 3 hitreje od knjižničarja. 71 (43 %) anketirancev je obkrožilo, da je hitrost enaka, od teh smo imeli 13 (8 %) moških in 58 (35 %) žensk. Druga največja kategorija je bila, da je knjigomat hitrejši od knjižničarja s 56 (34 %) anketiranimi, od tega smo dobili 12 (7 %) moških in 44 (27 %) žensk. Na tretjem mestu je 27 (16 %) anketirancev, ki so menili, da je vračanje prek knjigomata počasnejše, 15 (9 %) je bilo žensk in 12 (7 %) moških. V kategoriji brez odgovorov pa smo imeli 11 (7 %) moških anketirancev. Mladi obeh spolov večinoma menijo, da so knjigomati hitrejši od knjižničarja, ravno tako tudi odrasli, le da je pri moškem delu ankete zaradi njegove majhnosti bolj izrazita skupina, ki trdi, da je knjigomat počasnejši od knjižničarja. Dodatno imamo pri moškem delu 7 anketirancev med starejšimi, ki niso navedli odgovora, tako da se pokaže potreba, da se starejše še malo seznani s knjigomati. Glede na to, da imamo v celoti 77 % odgovorov, ki uvrščajo hitrost vračilnega knjigomata ob bok knjižničarjem ali celo hitreje, smo dokazali, da če se uporabnik odloči za izposojo prek knjigomata, ne bo zaradi tega izposoja nič počasnejša kot bi bila, če bi si gradivo izposodil prek knjižničarja, in v določenih okolišlinah je lahko izposoja celo hitrejša. Tako zdaj preostane uporabniku samo še odločitev, kje si bo izposojal gradivo, mi pa smo uspešno dokazali, da se obe vrsti knjigomatov - tako izposojni kot vračilni - lahko uspešno kosajo s knjižničarji. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 93

116 Slika 47: Hitrost uporabe knjigomata pri vračanju Moški Ženske 1 - počasneje 2 - enako 3 - hitreje Ni odgovora Zadovoljstvo s seznanjenostjo knjigomatov prek knjižnice Kot smo videli pri vprašanju številka 10, se je večina anketirancev z uporabo knjigomatov seznanila prek knjižničarjev. Zato je bilo naslednje, kar nas je zanimalo, ali so anketiranci zadovoljni s podano razlago, oziroma ali se jim je zdelo, da so lahko po končani razlagi in demonstraciji brez težav samostojno uporabljali knjigomat. Tako smo anketirance vprašali, če menijo, ali jih knjižnica dovolj seznani z uporabo knjigomatov, na vprašanje pa so lahko odgovorili samo z da ali ne. 131 (79,4 %) anketirancev je označilo da so jih knjižničarji dovolj seznanili, med temi je bilo 101 (61,2 %) anketirancev ženskega spola, ostalih 30 (18,2 %) pa moškega. Negativno jih je odgovorilo 27 (16,4 %), od teh je bilo 14 (8,5 %) žensk in 13 (7,8 %) moških, brez odgovora pa je bilo 7 (4,2 %) anket, od teh 5 (3,03 %) moških in 2 (1,21 %) ženski. Med moškim delom anketirancev se je nezadovoljstvo pojavljalo predvsem med mladimi, in deloma tudi med starejšimi - tako imamo 5 mladih in 6 starejših, ki so bili z razlago nezadovoljni, med odraslimi pa imamo samo 2 nezadovoljna anketiranca. Vendar povečini velja, da so na splošno zadovoljni, čeprav se številsko to najbolj kaže med mladimi, pri odraslih in starejših pa ne tako očitno. Ženski del je večinoma zadovoljen, zanimivo pa je, da je največ nezadovoljnih med mladimi, kjer imamo 12 anketirancev, med odraslimi pa imamo samo 2 nezadovoljna, medem ko so starejši z razlago zadovoljni. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 94

117 Ker je večina odgovorov pozitivnih, lahko pričakujemo, da bodo zadovoljni uporabniki lažje uporabljali knjigomate, pri nezadovoljnih pa bo treba še nekaj dela, da bodo osvojili znanje, kako uporabljati knjigomate. Žal tukaj nismo postavili vprašanja, zakaj so nezadovoljni, tako da ne moremo reči kje in kaj bi se moralo popraviti. Slika 48: Zadovoljstvo uporabnikov s seznanitvijo s knjgomati v OKC Moški Ženske Da Ne Ni odgovora Morebitne težave pri izposoji prek knjigomatov Ker so knjigomati relativno nova pridobitev knjižnice nas je tudi zanimalo, s kakšnimi težavami so se srečevali anketiranci pri izposoji ali vračanju gradiva v knjižnico prek knjigomatov. Anketiranci so tako odgovarjali na vprašanje, če so imeli pri izposoji ali vračanju prek knjigomatov kdaj kakšne težave. Na voljo so imeli 6 možnosti - niso imeli težav, gradivo ni imelo RFID nalepke, ali gradivo je bilo rezervirano, vrnjeno ali izposojeno gradivo se ni prikazalo na zaslonu, četudi so si izposodili gradivo, se je pri prehodu oglasil alarm ali drugo. Uporabljene so samo 4 kategorije, ker pri manjkajočih ni bilo odgovorov. V glavnem velja, da večina anketirancev ni imela težav - tako imamo 119 (72 %) takšnih anketirancev, od teh je bilo 29 (18 %) moških in 90 (54 %) ženskih. Druga največja kategorija je 'drugo', kjer imamo 25 (15 %) anketirancev, od teh je bilo 14 (8 %) žensk in 11 (7 %) moških. Brez odgovora je bilo 13 (8 %) anket, s 7 (4 %) moškimi in 6 (3,6 %) ženskami. Kategorija rezervirano ima 8 (5 %) anket, s7 (4.2%) ženskimi in 1 (0,60 %) moškim anketirancem. Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 95

118 Opisane težave so tipične, ker RFID deluje predvsem kot inventarni in alarmni sistem, vendar ker smo anketo izvajali v času, ko je še potekala beta testirna faza, so lahko zdaj napake odvisne od povsem drugih dejavnikov. Slika 49: Težave uporabnikov pri izposoji prek knjigomatov Moški Ženske Ni težav Drugo Rezervirano Ni odgovora Zadovoljstvo s storitvijo Potrdili smo že, da je za uporabo knjigomatov in posredno RFID potrebno, da mora biti sistem za uporabnika preprost in dovolj hiter, da lahko konkurira knjižničarjem. Čeprav smo to dokazali (vprašanja 15-18), pa še vedno nismo vedeli, ali so uporabniki - v tem primeru naši anketiranci - zadovoljni, da lahko samostojno izposojajo in vračajo gradivo. Zakaj nam je zadovoljstvo tako pomembno? Zato, ker je rezultat, da je sistem dobro zasnovan in prilagojen uporabnikom do te mere, da ko ga enkrat uporabijo, jim je dovolj všeč, da ga bodo uporabljali tudi v prihodnje. Anketirance smo vprašali, ali so zadovoljni s storitvijo (da lahko sami izposojajo ali vračajo gradivo prek knjigomatov). Uporabniki so nato odgovorili z da ali ne, ker pa smo imeli nekaj anket kjer ni bilo odgovora, pa smo ustvarili še kategorijo brez odgovorov. 143 (87 %) anketirancev, med njimi 37 (23 %) moških in 106 (64 %) žensk je bilo s storitvijo zadovoljnih, le 7 (4,2 %) pa ne, in od tega so bili 4 (2,4 %)moški in 3 (1,8 %) ženske. Brez odgovora pa je bilo 15 (9,1 %) anket, 8 (4,8 %) od ženskih anketirancev in 7 (4,2 %) od moških. Če že prihaja do nezadovoljstva, je le-to pričakovano, in ker je nezadovoljnih samo 4,2% anketirancev, to pomeni, da so Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 96

119 knjigomati dobra pridobitev, čeprav bo trajalo še nekaj časa, da jih bodo obiskovalci knjižnice imeli za samoumeven in uporaben del inventarja. Slika 50: Zadovoljstvo uporabnikov s storitvijo Moški Ženske Da Ne Ni odgovora Uporaba knjigomatov v prihodnosti Čeprav smo že pri vprašanju številka 13 videli, da ima 54 % anketirancev namen uporabljati knjigomate, 48% pa jih že aktivno uporablja, to še ni dovolj, da bi lahko z gotovostjo napovedali, kako se bo izposojalo v prihodnosti. Eden izmed kazalcev, da je implementacija in uporaba RFID v obliki knjigomatov v OKC res uspela, je tudi razmerje, koliko bodo anketiranci uporabljali knjigomate nasproti izposoji in vračanju prek knjižničarjev. Zato smo anketirance vprašali, kako nameravajo vračati/izposojati v prihodnosti, in jim ponudili 3 možnosti. Ali bodo večinoma opravljali transakcije gradiva prek knjigomatov, prek knjižničarjev ali pa bodo uporabljali oboje - tako knjigomate kot knjižničarje. 118 (71 %) anketirancev je odgovorilo, da bo uporabljalo izključno knjigomate, od teh smo imeli 34 (20, %) moških in 84 (51 %) žensk, 31 anketirancev (19 %) pa je dejalo, da bodo še vedno šli h knjižničarju; takih je 22 (13,3 %) žensk in 10 (6,06 %) moških. Na oba načina pa bodo izposojo in vračanje opravljalo 25 (15 %) anketirancev, od tega jih bo 21 (12,7 %) žensk, ostali 4 (2,4 %) pa moški. Že po grafu takoj vidimo, da se izposoja nagiba v prid knjigomatom, čeprav imamo še vedno tranzicijsko periodo, ko ljudje uporabljajo bodisi samo izposojni bodisi vračilni knjigomat (glej vprašanje 14). Pričakovali smo, da bo imelo več ljudi mešan tip izposoje, kot prehod od knjižničarjev h knjigomatom, vendar pa je, oziroma bo, tovrstna tranzicijska perioda zelo kratka, kar še dodatno utrdi prepričanje, da je bil Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 97

120 nakup in implementacija RFID sistema v oblliki knjigomata dobra investicija in dobrodošla pomoč pri inventarju ter varovanju gradiva. Knjižničarje v prihodnosti čaka predvsem korenito spreminjanje delovnih nalog, še posebej s prihodom t.i. 'virtualne knjižnice' - izposoje gradiva prek interneta. Vendar je ta način izposoje še v povojih - tako da bo RFID še dolgo sopotnik članom in knjižničarjem OKC. Slika 51: Izposoja gradiva v prihodnosti Knjigomat Knjižničar Oboje 0 Moški Ženske Irena Blazinšek: Implementacija in uporaba RFID v Osrednji knjižnici Celje 98