UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA. Oddelek za prevodoslovje. Marina Korpar PREVAJANJE SLOGOVNIH ZNAČILNOSTI V ZBIRKI ZGODBIC»MEDVED PU«

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za prevodoslovje Marina Korpar PREVAJANJE SLOGOVNIH ZNAČILNOSTI V ZBIRKI ZGODBIC»MEDVED PU«TRANSLATION OF STYLISTIC ELEMENTS IN THE COLLECTION OF STORIES WINNIE-THE-POOH MAGISTRSKO DELO Maribor, junij 2017

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za prevodoslovje Marina Korpar PREVAJANJE SLOGOVNIH ZNAČILNOSTI V ZBIRKI ZGODBIC»MEDVED PU«TRANSLATION OF STYLISTIC ELEMENTS IN THE COLLECTION OF STORIES WINNIE-THE-POOH MAGISTRSKO DELO Mentorica: izr. prof. ddr. Natalia Kaloh Vid Maribor, junij 2017

Lektorica: Angelca Meško, predmetna učiteljica slovenščine in nemščine Prevajalka: Marina Korpar, diplomantka medjezikovnih študij angleščina (UN) in profesorica pedagogike (UN)

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici izr. prof. ddr. Natalii Kaloh Vid za pomoč, svetovanje, razumevanje in podporo pri izdelavi magistrske naloge. Zahvaljujem se tudi družini, prijateljem in vsem, ki so mi stali ob strani, me podpirali, spodbujali in kakorkoli pomagali pri izdelavi te naloge. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova. (Tone Pavček)

Priloga 6 IZJAVA O AVTORSTVU IN ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE OBLIKE ZAKLJUČNEGA DELA UNIVERZA V MARIBORU Filozofska fakulteta (ime članice UM) IZJAVA O AVTORSTVU IN ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE OBLIKE ZAKLJUČNEGA DELA Ime in priimek študent a/ ke: Marina Korpar Študijski program: Prevajanje in tolmačenje angleščina Naslov zaključnega dela: Prevajanje slogovnih značilnosti v zbirki zgodbic»medved Pu«Mentor: izr. prof. ddr. Natalia Vid Kaloh Somentor: / Podpisana študentka Marina Korpar izjavljam, da je zaključno delo rezultat mojega samostojnega dela, ki sem ga izdelal/ a ob pomoči mentor ja/ ice oz. somentor ja/ ice; izjavljam, da sem pridobil/ a vsa potrebna soglasja za uporabo podatkov in avtorskih del v zaključnem delu in jih v zaključnem delu jasno in ustrezno označil/ a; na Univerzo v Mariboru neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico ponuditi zaključno delo javnosti na svetovnem spletu preko DKUM; sem seznanjen/ a, da bodo dela deponirana/objavljena v DKUM dostopna široki javnosti pod pogoji licence Creative Commons BY NC ND, kar vključuje tudi avtomatizirano indeksiranje preko spleta in obdelavo besedil za potrebe tekstovnega in podatkovnega rudarjenja in ekstrakcije znanja iz vsebin; uporabnikom se dovoli reproduciranje brez predelave avtorskega dela, distribuiranje, dajanje v najem in priobčitev javnosti samega izvirnega avtorskega dela, in sicer pod pogojem, da navedejo avtorja in da ne gre za komercialno uporabo; dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v zaključnem delu in tej izjavi, skupaj z objavo zaključnega dela; izjavljam, da je tiskana oblika zaključnega dela istovetna elektronski obliki zaključnega dela, ki sem jo oddal/ a za objavo v DKUM. Uveljavljam permisivnejšo obliko licence Creative Commons: (navedite obliko)

Začasna nedostopnost: Zaključno delo zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti, zaščite poslovnih skrivnosti, varnosti ljudi in narave, varstva industrijske lastnine ali tajnosti podatkov naročnika: (naziv in naslov naročnika/institucije) ne sme biti javno dostopno do (datum odloga javne objave ne sme biti daljši kot 3 leta od zagovora dela). To se nanaša na tiskano in elektronsko obliko zaključnega dela. Temporary unavailability: To ensure competition priority, protection of trade secrets, safety of people and nature, protection of industrial property or secrecy of customer's information, the thesis (institution/company name and address) must not be accessible to the public till (delay date of thesis availability to the public must not exceed the period of 3 years after thesis defense). This applies to printed and electronic thesis forms. Datum in kraj: 29. 6. 2017, Maribor Podpis študent a/ ke: Podpis mentor ja/ ice: (samo v primeru, če delo ne sme biti javno dostopno) Ime in priimek ter podpis odgovorne osebe naročnika in žig: (samo v primeru, če delo ne sme biti javno dostopno)

POVZETEK Prevajanje mladinske književnosti marsikomu zveni kot lahka naloga, a je v resnici velik izziv. Še posebej ko mora prevajalec ohraniti značilen avtorjev umetniški slog, obenem pa besedilo približati specifičnemu bralcu. Delo Winne-the-Pooh je jezikovno igrivo in vsebuje številna slogovna sredstva. Med njimi sta zelo pogosti besedna igra in priložnostnica, ki v besedilu ustvarjata poseben učinek. Poustvarjanje teh slogovnih posebnosti od prevajalca zahteva veliko znanja, ustvarjalnosti in ustrezno mero drznosti. V teoretičnem delu magistrske naloge so opisane značilnosti mladinske književnosti in literarnega sloga ter z njima povezana teorija prevajanja. V zadnjem poglavju je poudarek na besedni igri in priložnostnici. Empirični del vsebuje primerjavo izvirnega besedila s sprevodoma Majde Stanovnik iz leta 1965 in 2007. Z nalogo smo želeli pokazati, da prevajanje jezikovnih posebnostih in ohranjanje njihovega učinka zahteva trud, iznajdljivost ter izkušenost prevajalca. Širše pa, da prevajanje del mladinske književnosti ni enostavno, ampak včasih tudi zahtevnejše od prevajanja literarnih del za odrasle. Ključne besede: mladinska književnost, literarni slog, besedne igre, književno prevajanje, prevajanje besednih iger, priložnostnice, prevajanje priložnostnic.

ABSTRACT Translating children's literature may sound as a simple task but it is actually a considerable challenge. In particular, when a translator has to transfer the author s style, keeping in mind the target audience. Winnie-the-Pooh contains numerous puns, wordplays and neologisms as distinctive stylistic devices. The most frequently used devices are wordplay and nonce words. Recreating this effect in the target text requires not only knowledge of the source language and culture but also a creative approach from the translator. In the theoretical part of the thesis, the main characteristics of children s literature and literary style are presented with a primary focus on translations of wordplay and nonce words. The empirical part consists of a comparison between the source text and the translations made by Majda Stanovnik in 1965 and 2007. The aim of the thesis is to prove that translating a playful language and transferring its effect demands a skilled, inventive, and experienced translator. Moreover, translating children s literature is not as easy and sometimes even more demanding than translating adult literature. Key words: children s literature, literary style, wordplay, literary translation, translating wordplay, nonce words, translating nonce words.

KAZALO 1 UVOD... 1 2 NAMEN... 3 3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE... 4 4 METODOLOGIJA... 5 4.1 RAZISKOVALNE METODE... 5 4.2 UPORABLJENI VIRI... 5 5 MLADINSKA KNJIŽEVNOST... 7 5.1 OPREDELITEV MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI... 7 5.2 RAZVOJ MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI... 8 5.3 ZNAČILNOSTI DEL MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI... 9 5.4 BRALEC MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI... 10 6 POSEBNOSTI PREVAJANJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI... 12 6.1 PREVAJALEC... 12 6.2 PREVAJANJE JEZIKOVNIH ZNAČILNOSTI... 14 6.3 PREVAJANJE ZVOČNIH ELEMENTOV... 15 6.4 PREVAJANJE KULTURNO-SPECIFIČNIH ELEMENTOV... 16 6.5 VIZUALNA PODOBA PREVODA... 17 6.6 PODOMAČITEV IN POTUJITEV... 18 6.7 PRIREDBA... 19 7 LITERARNI SLOG IN PREVAJANJE LITERARNEGA SLOGA... 22 7.1 BESEDNE IGRE... 24 7.1.1 RAZVOJ BESEDNE IGRE... 25 7.1.2 VRSTE BESEDNIH IGER... 26 7.2 PREVAJANJE BESEDNIH IGER... 27 7.3 PRILOŽNOSTNICE ALI OKAZIONALIZMI... 33 7.3.1 NOVE BESEDE V SLOVENSKEM JEZIKOSLOVJU... 34 7.3.2 BESEDOTVORNI POSTOPKI NOVIH BESED... 34 7.4 PREVAJANJE PRILOŽNOSTNIC ALI OKAZIONALIZMOV... 37 8 MEDVED PU... 40 8.1 AVTOR... 40 8.2 DELO... 41 8.3 PREVOD... 43 I

9 PRIMERJALNA ANALIZA IZVIRNIKA IN PREVODA... 45 9.1 PREVODI BESEDNIH IGER... 45 9.1.1 HOMONIMI... 45 9.1.2 HOMOFONI... 47 9.1.3 HOMOGRAFI... 48 9.1.4 PARONIMI... 48 9.1.5 BESEDNE IGRE, KI TEMELJIJO NA LEKSIKALNI STRUKTURI (POLISEMI)... 54 9.1.6 BESEDNE IGRE, KI TEMELJIJO NA LEKSIKALNI STRUKTURI (IDIOMI)... 61 9.1.7 BESEDNE IGRE, KI TEMELJIJO NA MORFOLOŠKI STRUKTURI... 65 9.1.8 BESEDNE IGRE, KI TEMELJIJO NA SKLADENJSKI STRUKTURI... 65 9.1.9 LASTNA IMENA S KONOTACIJAMI... 69 9.2 PREVODI PRILOŽNOSTNIC ALI OKAZIONALIZMOV... 73 10 SKLEP... 82 11 LITERATURA IN VIRI... 86 II

1 UVOD Mladinska književnost je pomemben del leposlovja. Pri bralcih spodbuja pismenost, bogati besedni zaklad, razvija občutek za estetiko, jim pomaga pri socializaciji, družbeni predstavi in oblikovanju lastnih družbenih vlog, jih uči in vzgaja, zabava, rešuje njihove težave. Zato je pomembno, da književna dela mlade bralce spodbudijo k poslušanju in branju knjig. Pri tem igra pomembno vlogo književni slog oziroma jezikovne značilnosti del. Otroci uživajo v jeziku, ki odstopa od normirane rabe. Mlajše otroke privabi zvočno in pragmatično zabaven in igriv jezik (onomatopoija, rima, ritem, zamenjevanje črk, uganke, nonsens, šale, besedne igre). Mladostnike privlačijo bolj sofisticirane in zahtevnejše jezikovne prvine. Prav specifičnost jezika v delih mladinske književnosti običajno predstavlja velik prevajalski izziv. Učinkovito prevajanje šal, ugank, besednih iger, neologizmov ali čarobnih rekov ni lahka naloga. Ne le to, prevajalec mora zaznati in prenesti tudi abstraktnejše ravni besedila, na primer skrito ironijo, sarkazem pripovedovalca, igrivost, humor in številne druge značilnosti te književnosti, ki jih odrasli opazimo zavestno, otroci pa začutijo (Cerar, 1998, str. 7). Ob vsem tem pa mora prevajalec pri izbiri besedišča upoštevati tudi starostni okvir ciljnih bralcev. Knjiga Medved Pu, ki jo je napisal angleški pisatelj Alan Alexander Milne, je izšla leta 1926, v času med obema vojnama. Delo je postalo zelo priljubljeno in je danes eno izmed literarnih klasik. Doživelo je številne ponatise, prevode, tudi latinskega, in adaptacije v risane filme, slikanice, revije, knjižne izdaje. Milne svojega dela otrokom ni približal le z zabavnimi zgodbami, zanimivimi knjižnimi junaki, čudovitimi ilustracijami, ki krasijo delo, temveč tudi z igrivim jezikom. V njem mrgoli humorja, besednih iger, priložnostnic, nonsensa, rim, pesmi, onomatopoije. Tudi to, da so osebe v knjigi na jezikovni ravni otrok, ki ne poznajo težkih besed in delajo pisne ter govorne napake, naredi delo otrokom še bolj privlačno. Zaradi humorja, ironije, sarkazma, tudi besednih iger, je delo ambivalentno in posledično zanimivo tudi odraslim bralcem. 1

Prvi slovenski prevod knjige je izšel leta 1957 izpod peresa Majde Stanovnik in Gregorja Strniše, ki je prevedel pesmi. Kasneje je izšlo še veliko posodobljenih izdaj, najnovejša leta 2016. V magistrski nalogi nas je zanimalo, kako uspešna je bila prevajalka pri ohranjanju značilnega pisateljevega sloga. Osredinili smo se na prevajanje besednih iger in priložnostnic, saj obe slogovni sredstvi predstavljata trd prevajalskih oreh. Čeprav se zdi prevajanje za otroke lažje od prevajanja za odrasle, od prevajalca zahteva veliko mero ustvarjalnosti, občutka za lepoto jezika, znanja, drznosti in iznajdljivosti. Prevod mora zadovoljiti potrebe zahtevnega bralca otroka, saj priljubljenost del mladinske književnosti bolj kot karkoli drugega opredeljuje bralec in ne avtorjev namen ali samo besedilo. 2

2 NAMEN V teoretičnem delu magistrske naloge bomo naprej preučili mladinsko književnost, njen razvoj in značilnosti. Nato bomo raziskali značilnosti in ovire prevajanja mladinskih književnih del. Prav tako bomo opredelili in opisali literarni slog. Znotraj literarnega sloga se bomo osredotočili na besedno igro in priložnostnico, ju podrobneje razložili in kategorizirali. Pregledali bomo posebnosti prevajanja besedne igre in priložnostnice. V empiričnem delu bomo analizirali in primerjali prevodne rešitve besednih iger in priložnostnic, ki se pojavljajo v izvirnem delu. Primerjali bomo izvirno besedilo in starejši (1965) ter novejši (2007) prevod, pri čemer bomo opazovali tudi razlike med prevodoma. Delo Winnie-the-Pooh vsebuje številne besedne igre in priložnostnice, ki prevajalcu predstavljajo velik izziv in jih je običajno nemogoče dobesedno prenesti v ciljni jezik. Namen magistrske naloge je ugotoviti, kako je k temu pristopila prevajalka. Zanima nas predvsem, katere strategije je uporabila pri prevajanju besednih iger in priložnostnic, ali se je osredotočila na ohranjanje slogovnih sredstev ali zgolj na prenos pomena. S pomočjo primerjalne analize bomo skušali ugotoviti, ali so besedne igre in priložnostnice ohranjene ali ne, s čim so nadomeščene oziroma kako so prilagojene ciljnemu bralstvu. Prav tako bomo pogledali, kako učinkoviti so prevodi teh slogovnih značilnosti v primerjavi z izvirnim besedilom. 3

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE V magistrskem delu smo si zastavili naslednje raziskovalne hipoteze: - Prevajalka se je osredotočila na ohranjanje besednih iger v ciljnem jeziku. - Izgubo besedne igre v ciljnem besedilu je prevajalka skušala nadomestiti z uporabo drugih besednih figur. - Vsi prevodi besednih iger niso enako učinkoviti kot izvirne besedne igre. - Prevajalka je v novejši izdaji poustvarila več priložnostnic. - Novejši prevod v večji meri odraža slogovne značilnosti izvirnega besedila. 4

4 METODOLOGIJA 4.1 RAZISKOVALNE METODE V teoretičnem delu magistrske naloge se bomo posluževali predvsem deskriptivne in komparativne metode, s pomočjo katerih bomo preučili vire, opisali dejstva in primerjali naše ugotovitve. Posegli bomo tudi po metodi klasifikacije, saj bomo klasificirali posamezne pojme in strategije. Prevladujoča metoda v empiričnem delu bo deskriptivna, saj delo temelji na proučevanju in opisovanju prevoda posameznih besednih iger in priložnostnic. Prav tako bomo uporabili metodi analize in klasifikacije, s pomočjo katerih bomo besedne igre razčlenili in kategorizirali. Pomembna pa je tudi metoda komparacije, saj celotni empirični del temelji na primerjavi izvirnega besedila in prevodov. 4.2 UPORABLJENI VIRI Za teoretični del magistrske naloge smo uporabili primarne vire s področja mladinske književnosti, literarnega sloga, besednih iger, priložnostnic in prevajanja teh prvin. Poglavje naloge, vezano na mladinsko književnost in prevajanje mladinske književnosti, temelji na strokovnih člankih Vasje Cerarja, Savine Zwitter in Janeza Gradišnika v prevajalskem zborniku Prevajanje otroške in mladinske književnosti (1998), monografiji avtorice Zohar Shavit Poetics of Children's Literature (1986), monografijah avtorice Marie Nikolajeve Aesthetics Approaches to Children's Literature (2005) in Children's Literature comes of Age (1996), monografiji avtorice Riitte Oittinen Translating for Children (2000), zborniku urednika Gilliana Latheyja The Translation of Children's Literature (2006). Teoretično izhodišče poglavja o literarnem slogu s poudarkom na besedni igri in priložnostnici ter aplikativno teorijo prevajanja je monografija urednikov Basila Hatima in Iana Masona Discourse and the Translator (1990), monografija 5

avtorice Jean Boase-Beier Stylistic Approaches to Translation (2006), strokovna članka Dirka Delabastite Literary style in translation: Wordplay (2004) in Wordplay as a translation problem (2004), monografija avtorice Delie Chiaro The Language of Jokes (1992), slovar neologizmov Johna Algea Fifty Years Among the New Words (1991), članek Olge Dmitrievne Kuzmine Translation of the English Neologisms into the Russian and German Languages (2016), ter sekundarni vir, diplomsko delo Ines Voršič Novotvorjenke v tiskanih in spletnih oglasih (2009). Teoretična podlaga empiričnemu delu je znanstveni članek Dirka Delabastite, v katerem opiše model strategij prevajanja besednih iger in slovar neologizmov Johna Algea, v katerem opiše model metod tvorjenja novih besed. V empiričnem delu so prav tako uporabljeni različni slovarji. Pri analizi angleških besed in besednih zvez so uporabljene razlage v spletnih slovarjih Oxford Dictionaries in Cambridge Dictionaries. Za iskanje slovenskega pomena angleških besed je uporabljen spletni angleško-slovenski slovar PONS. Pri analizi slovenskih besed in besednih zvez je uporabljena spletna različica Slovarja slovenskega knjižnega jezika. 6

5 MLADINSKA KNJIŽEVNOST Mladinska književnost je veliko mlajša od klasičnih književnih zvrsti (Cerar, 1998, str. 5). Od začetka njenega razvoja pa vse do nedavnega še ni bila enakovredna književnosti za odrasle. Tudi v akademskem svetu ni bila deležna posebne pozornosti. Strokovnjake je zanimal predvsem pedagoški oziroma izobraževalni in ne umetniški oziroma literarni vidik mladinske književnosti (Shavit, 1986, str. ix). Vendar se je tudi ta vrsta književnosti postopoma začela ločevati od zgolj pedagoških okvirjev in postajala»vse bolj književnost in vse manj golo vzgojno in izobraževalno sredstvo«(saksida, 1994, str. 27). Do danes je doživela velik razvoj»tako po obsegu in številu objavljenih del, kakor tudi po tematski in žanrski raznovrstnosti ter estetski in pedagoški vrednosti«(cerar, 1998, str. 5). Mladinska književnost je zagotovo drugačna od odrasle, vendar nikakor ni slabša ali manjvredna. Zasluži si enako strokovno, ustvarjalno in kritiško pozornost kot druge veje književnosti (Cerar, 1998, str. 6). Knjige mladinske književnosti imajo pomembno vlogo - izobražujejo, bogatijo besedni zaklad, razvijajo čut za estetsko in odnos do umetnosti (Zwitter, 1998, str. 72). Z njimi si otroci krajšajo čas, se sproščajo, razvijajo domišljijo. Otroci in mladostniki v književnosti prav tako iščejo rešitve za svoje težave in preko knjig spoznavajo družbene odnose ter dojemajo možnostih svojih prihodnih vlog (Hunt, 2005, str. 10; Zwitter, 1998, str. 74). 5.1 OPREDELITEV MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI Različni avtorji zelo različno dojemajo in opredeljujejo pojem mladinska književnost. Največja težava pri opredelitvi mladinske književnosti je njena širina in neopredeljena raba pojma (O'Connell, 2006, str. 16). Oittinen (1993; povz. po O'Connell, 2006, str. 16) mladinsko književnost opredeljuje kot literarna dela, ki jih otroci berejo ali poslušajo. Hellsing (1963; povz. po Oittinen, 2000, str. 62) po drugi strani mladinsko književnost dojema kot 7

vse, kar otrok bere ali posluša, od knjig, serij, televizijskih oddaj, radia, do poročil. Težava se pojavi tudi pri neenotnem poimenovanju pojma. Na posameznih jezikovnih območjih je termin ustaljen, ponekod pa obstajajo različna poimenovanja, ki se uporabljajo dokaj neenotno. Na slovenskem območju se najpogosteje uporabljajo izrazi mladinska književnost, otroška književnost, otroška in mladinska književnost (Kobe, 1987, str. 9). Številni avtorji (Saksida, 1994; Kobe, 1987) za to vrsto književnosti v slovenščini zagovarjajo uporabo nadpomenke mladinska književnost. Besedna zveza»otroška književnost«je po njihovem manj primerno poimenovanje. Pojem»otrok«namreč ne zajema ustrezne starostne skupine, ki jo ta književnost vključuje (Saksida, 1994, str. 45). 5.2 RAZVOJ MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI Nastanek mladinske književnosti je bil tesno povezan s konceptom otroka. Preden se je ta vrsta književnosti lahko razvila, se je moralo v družbi razviti zavedanje o otrocih in njihovi drugačnosti od odraslih (Shavit, 1986, str. 4). Aries (1962; povz. po Shavit, 1986, str. 3) opisuje, da se je v Evropi koncept otroštva oblikoval šele v 17. stoletju. Do takrat so otroci veljali za majhne odrasle osebe brez prave otroške vrednosti. Z uvedbo strojev in manjše potrebe po delavcih so se začeli uveljavljati šolstvo, kultura in družinska omika (Cerar, 1998, str. 80). Zaradi nove miselnosti se je spremenilo tudi obstoječe dojemanje otroštva. Nastajati so začela otroška oblačila in igre, otrokom so se prvič pripisovale značilnosti, kot so nedolžnost, ljubkost itd. (Shavit, 1986, str. 6). V 16. in na začetku 17. stoletja je izšlo nekaj knjig za otroke, vendar to ni bila mladinska književnost, kot jo poznamo danes. Knjige, kot je na primer Lytelle Booke of Good Manners for Chyldren (1532), so predvsem učile otroke lepega vedenja, primernega njihovemu družbenemu statusu (Shavit, 1986, str. 135). S časom je v družbi rastel pomen duševnega stanja otrok in organiziranega izobraževalnega sistema. Prvič se je pojavila zahteva in potreba po pedagoških 8

orodjih, predvsem knjigah prilagojenih otrokom in ustvarjenih posebej za njih. Nastajati so začeli orisi normativne mladinske književnosti (Shavit, 1986, str. 5 6). Mladinska književnost je postala resnično kulturno prepoznavno področje šele v 18. stoletju, celotna industrija otroških knjig pa je doživela svoj razcvet v drugi polovici 19. stoletja, ko je bilo izdanih več tisoč različnih otroških knjig, prodanih pa več milijonov njihovih izvodov (Shavit, 1986, str. 134). 5.3 ZNAČILNOSTI DEL MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI Dela mladinske književnosti se med seboj zelo razlikujejo. Še posebej velika razlika je med začetnimi in sodobnimi deli. Zato je težko splošno opisati značilnosti celotnega opusa te književnosti. Če se tradicionalna dela držijo določenih okvirjev, sodobna dela izstopajo iz teh okvirjev in kršijo pravila tradicionalnega. Izstopajoča značilnost mladinske književnosti je, da otroka nagovarja na zabaven in privlačen način, ne z didaktičnimi sporočili, ki so zgolj informativna in pusta (Lesnik-Oberstein, 1996, str. 23). Zgodba se razvija znotraj jasnega moralnega okvirja, ki ga odrasla dela pogosto izključujejo (Lesnik-Oberstein, 1996, str. 25). Dela načeloma vsebujejo nezapleteno skladnjo, krajše povedi in se izogibajo manj pogostim besedam, kar pa še ne pomeni, da so suhoparna in borna. Dobrega dela ne odlikujejo težke besede in dolge povedi, pač pa druge značilnosti (Nikolajeva, 2005, str. 197). Dela mladinske književnosti bogatijo različna slogovna sredstva: primera, metafora, simbol, vzdevek, poosebitev, pretiravanje, ironija, ponavljanje, mnogovezje, evfemizem, naštevanje, onomatopoija, priložnostnica, besedna igra, nonsens (Nikolajeva, 2005, str. 201 206). Zapleti zgodb so običajno preprostejši, da jim mladi bralec lahko sledi. Tipični zaplet zgodb mladinske književnosti temelji na vzorcu: dom odhod od doma avantura prihod domov (Nikolajeva, 2005, str. 101). Vendar ne drži, da vsa dela mladinske književnosti temeljijo na takšnem zapletu. Obstajajo številni sodobni romani za otroke in mladino z različnimi zapleti in pripovednimi ravnmi (Nikolajeva, 2005, str. 109). 9

Dela načeloma prav tako vsebujejo manjše število oseb, vendar so te običajno dobro premišljene (Nikolajeva, 1996, str. 48). Pogosti so mladi protagonisti; literarni junaki so najpogosteje otroci (Nikolajeva, 2005, str. 149). 5.4 BRALEC MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI Mladinska književnost predstavlja kategorijo knjig, katerih obstoj je odvisen od njihovega odnosa do specifičnega bralca otroka. Pojem otroška in mladinska književnost bolj kot karkoli drugega opredeljuje bralec in ne avtorjev namen ali samo besedilo (Lesnik-Oberstein, 1996, str. 17). Težava mladinske književnosti ni le pomenska širina in nekategorizirana uporaba izraza, ampak tudi starostna raznolikost bralcev. Ta književnost namreč zajema bralce od zgodnjega do poznega otroštva oziroma mlade odrasle osebe (O'Connell, 2006, str. 16). Za vsako starostno stopnjo veljajo drugačna zanimanja in pravila dobrega pisanja. Kar je zanimivo za najmlajše, ni primerno za najstarejše (Cerar, 1998, str. 81). Razumljivo je, da imajo osemnajstletnik, desetletnik in triletnik pri izbiri knjig različne želje in potrebe. Zwitter (1998, str. 69) glede na doživljanje literature in odziv nanjo mlade bralce razdeli v tri starostne skupine: najmlajši bralci (ali poslušalci) (od 2 do 8 let), bralci v osnovni šoli (od 7 do 14 let), mladostniki (14 do 18 let). Med najmlajšimi bralci so najbolj priljubljene pravljice. Ta skupina bralcev literarno delo spoznava posredno s pripovedovanjem, z branjem, z uprizoritvijo itd. (Zwitter, 1998, str. 67 69). Pomembna je interpretova sposobnost prilagajanja otroku in njuna medsebojna čustvena vez. Otrok preko literarnega dela razvija svoj besedni zaklad, odnos do umetnosti in branja, prav tako pa spoznava svoje okolje, norme in vrednote. Pomembna je izbira ustreznega, razumljivega besedišča (Zwitter, 1998, str. 71 72). Tudi osnovnošolci še radi prebirajo pravljice, zanimajo pa jih tudi drugi žanri (npr. pustolovske zgodbe, zgodbe iz 10

vsakdanjega življenja, doživetja enako starih junakov). Čeprav je ta skupina starostno najožja, je glede na interese najpestrejša. Mladostniki se med seboj prav tako zelo razlikujejo. Nekateri so bolj odprti za nova znanja in»tujost«besedila, druge zanima le okolje, v katerem živijo in se jim zdi»tujost«prezahtevna (Zwitter, 1998, str. 73). Čeprav naj bi otroške knjige privabljale predvsem mlade bralce, obstaja veliko knjig, ki so zanimive tudi za odrasle. Shavit (1986, str. 63 64) ugotavlja, da so številna besedila mladinske književnosti (npr. Alica v čudežni deželi, Medved Pu, Mali princ itd.) pogosto ambivalentna, imajo torej dvojnega naslovnika. Otroci uživajo v očitnih elementih - domišljiji, preprostih šalah in osnovni zgodbi, odrasli pa svojo zadovoljstvo najdejo v abstraktnejših elementih - skritih pomenih, ironiji, humorju in drugih plasteh dela, ki otrokom niso razumljivi. Pojavlja se vprašanje, kdo je pravzaprav pravi naslovnik otroške literature. Je to otrok, odrasel bralec, starši ali založnik? Čeprav naj bi bila otroška literatura primarno namenjena otrokom, imajo odrasli nanjo velik vpliv (Oittinen, 2000, str. 36). Pri njenem nastajanju, razpečevanju in interpretaciji sodelujejo pisatelji in pesniki, uredniki in založniki, prevajalci, učitelji in knjižničarji, raziskovalci in profesorji (Cerar, 1998, str. 79). Navsezadnje so oni tisti, ki knjige napišejo, in kar je še pomembneje, odločajo, katero knjigo bodo izdali, pohvalili ali kupili (O'Connell, 2006, str. 17). 11

6 POSEBNOSTI PREVAJANJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI Literarni prevod je prevod, v katerem prevajalec skuša ustvariti izvirno umetniško leposlovno delo tudi v ciljnem jeziku (Kocijančič-Pokorn, 2009, str. 42). Več kot polovica izdanih knjig za otroke na slovenskem trgu je prevedenih iz različnih jezikov (Cerar, 1998, str. 6). Prevajanje ima torej pomembno vlogo pri posredovanju leposlovja v našo kulturo. Morda se na prvi pogled zdi, da je prevajanje za otroke in mladino lažje od prevajanja za odrasle, vendar temu nikakor ni tako. Dobra mladinska dela imajo visoko literarno vrednost. Ni jih lahko prenesti v drug jezik, ker jih odražajo številne posebnosti jezika (Gradišnik, 1998, str. 10). Prepričanje, da je lahko berljiv izvirnik enostavno prenesti v lahkoten prevod, je zmotno (Cerar, 1998, str. 7). 6.1 PREVAJALEC Povsem razumljivo se zdi, da mora književni prevajalec zelo dobro poznati jezik in kulturo tako izvirnega kot ciljnega jezika. Nabokov (1998; povz. po Kaloh Vid, 2008, str. 219) meni, da mora prevajalec poznati tudi izvor besed, besedne tvorbe, zgodovinske dogodke, podrobnosti avtorjevega sloga in njegovih metod. Prav tako zagovarja, da mora biti kot pisec enakovreden avtorju izvirnega besedila. Prevajalec književnih besedil mora biti do neke mere tudi umetnik. Pri tehničnem prevajanju na primer slog nima tako pomembne vloge, pomembno je le, da je besedilo strokovno in formalno. Medtem ko je pri književnem prevajanju od sloga odvisno, ali je prevod dober in berljiv ali zgolj izumetničeno in togo besedilo brez umetniške vrednosti (Landres, 2001, str. 7). Prav tako je zelo pomembno, da je prevajalec dober bralec besedila, sposoben natančnega in analitičnega razmišljanja (Oittinen, 2006a, str. 34). Rosenblatt (1978; povz. po Oittinen, 2006a, str. 39) govori o dveh vrstah branja estetskem in analitičnem. Prvo branje je estetsko in je sproščeno. Pravi, da ob prvem branju običajno pozabi na svojo prevajalsko vlogo in zgolj uživa. Sledi 12

analitično branje, kjer so pomembne predvsem informacije, ki jih delo zajema. Prevajalec ne bere za sebe, ampak za namen prevoda ter potrebe otrok. Razmišlja predvsem o ciljnem jeziku, namenu zgodbe, bodočih bralcih in kulturnih razlikah. Resnična vrednost mladinskega dela se prevajalcu velikokrat odkrije šele, ko ga začne prenašati v drug jezik. Takrat ga mora poznati veliko natančneje kakor običajen bralec (Gradišnik, 1998, str. 10). Vsako delo za otroke, ne glede na to ali je izvirno ali prevod, odraža piščevo oziroma družbeno predstavo o otroštvu. Družbeno in posameznikovo dojemanje otroka je najpomembnejši dejavnik pri prevajanju za otroke (Oittinen, 2000, str. 41). Prevajalec poskuša otroka nagovoriti na način, ki je njemu blizu. V obzir mora vzeti otrokove izkušnje, sposobnosti, potrebe in pričakovanja. Kako to naredi, odraža njegovo predstavo o otroštvu, ki najpogosteje izhaja iz lastnega otroštva (Oittinen, 2006a, str. 41 42). Pomembno vlogo igra prevajalčeva domišljija in sposobnost vživljanja v otroka, dojemanje sveta, način razmišljanja (Cerar, 1998, str. 6). Pomembna je ustvarjalnost, dinamika, domišljija, interaktivnost itd. Eden največjih izzivov prevajanja za otroke je zajeti ustrezno»otroškost«besedila (Lathey, 2006, str. 9). Gradišnik (2001, str. 231) priznava, da so v preteklosti slovenski založniki mladim prevajalcem, ki so bili začetniki, rajši zaupali prevajanje mladinskih del, ker so (zmotno) mislili, da je v takšni književnosti manj prevajalskih težav in tudi manjša nevarnost, da v prevodu nastanejo napake. Kot da so še nedavno pri prevajanju za otroke veljala manj stroga pravila. Vendar se je stanje do danes izboljšalo, saj je postala mladinska književnost enakovredna odrasli. Cerar (1998, str. 8) meni, da so začetniki po eni strani plašni, okornejši in premalo izkušeni, po drugi pa se bolje spominjajo otroštva, poznajo sodobno govorico, radi kršijo jezikovne norme in poslušajo urednikove nasvete. Dober prevajalec mora poznati estetska, vzgojna in jezikovna merila, ki so primerna za določeno starostno skupino otrok (Cerar, 1998, str. 7). Kot smo že omenili, je starostni razpon med bralci mladinske književnosti velik, zato so tudi njihove potrebe zelo raznolike. Prav tako imajo zelo različne življenjske izkušnje, kompetence in bralne sposobnosti. Prevajalec mora znati prevod ustrezno 13

prilagoditi posamezni ciljni skupini. Zavedati se mora, da ne prevaja zase, ampak za svoje bralce (Cerar, 1998, str. 81). Pri mlajših bralcih mora prevajalec poskrbeti, da je besedilo nazorno, razumljivo, berljivo in dobro zveneče (rima, ritem), vsebuje poenostavljene jezikovne strukture in krajše povedi. Pri starejših bralcih lahko prevajalec uporablja že nekoliko kompleksnejše besedne in stavčne strukture. Poskrbeti mora predvsem za dinamiko, interaktivnost, da se otrok lahko vživi v zgodbo in se poistoveti z literarnimi junaki. Mladostniki so že dojemljivi za novosti in tuje elemente, ki jih v prevodih literarnih del lahko srečamo. Prevajalec mora poskrbeti za ustrezno ravnovesje med domačim in tujim. Paziti mora na ustrezno uporabo jezika, saj literarna dela v veliki meri vplivajo na komunikacijo mladostnikov (Cerar, 1998, str. 7; Zwitter, 1998, str. 71 74). 6.2 PREVAJANJE JEZIKOVNIH ZNAČILNOSTI Otroške knjige so napisane tako, da bogatijo besedni zaklad in širijo obzorja otrok. Tako pisatelji kot prevajalci skrbno izbirajo svoje besede, ker se zavedajo, da z njimi vplivajo na otrokov razvoj (Shavit, 1986, str. 128). Seveda pa mora prevajalec pri izbiri besedišča upoštevati tudi starostni okvir ciljnih bralcev. Učinkovito prevajanje šal, ugank, besednih iger ali čarobnih rekov ni lahka naloga. Ne le to, prevajalec mora zaznati in prenesti tudi skrito ironijo, sarkazem pripovedovalca, igrivost, humor in številne druge značilnosti te književnosti, ki jih odrasli opazimo zavestno, otroci pa začutijo (Cerar, 1998, str. 7). To je najbrž tudi eden izmed razlogov, zakaj je prevajanje dobrih otroških del težavno (Gradišnik, 1988, str. 10). Prevajalec mora biti prav tako pozoren na sprejemljivost različnih pojmov v različnih kulturah. Smrt je pogost pojem, ki se mu otroška literatura izogiba, čeprav je to osrednja tema folklore in pravljic avtorjev H. C. Andersena ter bratov Grimm. Shavit in Klingberg (povz. po Oittinen, 2000, str. 92) prav tako omenjata spolnost, nasilje, telesne izločke, nespodobno vedenje in druge tabu teme. 14

6.3 PREVAJANJE ZVOČNIH ELEMENTOV Dela mladinske književnosti se pogosto berejo naglas, ker je to edini način, da še nepismen otrok vstopi v literarni svet (Oittinen, 2006b, str. 93). Pri otrocih, ki zgodbe poslušajo, pride do izraza ne le vloga bralcev, temveč tudi ustreznost prevoda otroških knjig (Zabukovec, 1998, str. 35). Prevajalec mora upoštevati, da mlajši otroci besedilo poslušajo, kar pomeni, da mora biti gladko berljivo, živahno in zanimivo, ko prihaja iz ust odraslih bralcev (Oittinen, 2000, str. 34). Zvočni elementi prevoda so ključnega pomena za prijetno literarno izkušnjo otrok in od prevajalca zahtevajo dobre prevajalske sposobnosti (Lathey, 2006, str. 10). Zvočni vzorci v besednih figurah, kot so ponavljanje, rima, onomatopoija, so pogosta značilnost mladinske književnosti in predstavljajo velik prevajalski izziv (Lathey, 2006, str. 10). Prevajalec mora prenesti tudi ritem besedila (ponavljanje, strukturo povedi, premore med frazami, poudarke, ločila itd.), ki prispeva k boljši berljivosti in posledično poslušljivosti besedila. Tudi intonacija in ton bralčevega govora vplivata na otrokovo doživljanje besedila (Oittinen, 2006a, str. 39). V mladinski književnosti se prevajalec pogosto sreča tudi s poezijo in z njo povezano rimo. Dobrodošlo je, da jo skuša ohraniti tudi v ciljnem besedilu. Otroci še nimajo dovolj razvitih kognitivnih sposobnosti, da bi razumeli zapletenejše metrične oblike, kot je prosti verz. Rima prav tako pomaga pri urjenju spomina in eden od namenov mladinske književnosti je, da spodbuja otrokovo učenje. Ohranitev besedne figure oziroma adaptacija v takih primerih velikokrat prevlada nad popolnoma zvestim, a neučinkovitim prevodom (Landers, 2001, str. 107). Dobro zveneč prevod pridobiva na pomenu tudi zato, ker se pravljice ne berejo več samo v intimnosti otrok in staršev, ampak tudi javno. Zvočni posnetki pravljic se pojavljajo na televiziji, radiu, internetu. Mediji vse bolj prevzemajo vlogo bralcev pravljic, zato postaja vloga prevajalcev otroških besedil toliko pomembnejša (Zabukovec, 1998, str. 35). 15

6.4 PREVAJANJE KULTURNO-SPECIFIČNIH ELEMENTOV Književni prevod ni zgolj jezikovni prenos izvirnega besedila v drug jezik, ampak je obenem umestitev prevodnega besedila v drugačno družbeno-kulturno in literarno okolje (Grosman, 1997, str. 7). Medkulturno prenašanje besedila je prav tako trd prevajalski oreh. Če bi bila naloga prevajalca, da zgolj dobesedno prenaša»gole«besede, bi te izgubile svoj namen in funkcijo. Bralci prevoda bi lahko besedilo razumeli povsem drugače od bralcev izvirnika, ker besedilo ne bi bilo skladno z njihovo kulturo (Nikolajeva, 1996, str. 30). Bistvo prevajanja je, da se znaki izvirnega besedila zamenjajo s pomensko enakimi, ne zgolj kvalitativno enakimi znaki (Nikolajeva, 1996, str. 28). V mladinski književnosti je prenos besedila iz ene kulturo v drugo še toliko težji, saj je otrokovo znanje o svetu omejeno in povsem logično je, da otrokom tuja kultura in jezik nista poznana do takšne mere kot odraslim. Prevajalci zato besedila pogosto prilagajajo, da bi jih približali ciljnemu bralcu. Mnenja so različna, nekateri avtorji (Klingberg, 1986; povz. po Lathey, 2006, str. 7) se bolj nagibajo k prilagajanju in»domačnosti«besedila, drugi (Bell, 1985; povz. po Lathey, 2006, str. 7) se zavzemajo za večjo fleksibilnost in ohranitev tujih elementov (Lathey, 2006, str. 6-7). V mladinski književnosti velikokrat pride do razhajanj že na semiotični ravni osnovnih elementov (npr. vsakodnevni predmeti, hrana, obleka, običaji) (Nikolajeva, 1996, str. 29). Že nekaj tako preprostega, kot je to, da v zgodbi starši peljejo otoka v šolo, lahko predstavlja kulturno posebnost. V nekaterih kulturah bi takega otroka označili za lenega in razvajenega, v drugih bi bilo to povsem običajno, spet v tretjih bi se spraševali, ali se je morda pokvaril šolski avtobus (Nikolajeva, 1996, str. 30). Kulturna posebnost so tudi lastna in zemljepisna imena, mere, valute. Tudi tabu teme (spolnost, kletvice, smrt) so lahko kulturno pogojene. Seveda pa med kulturno specifične besede spadajo tudi besedne igre, idiomi, pregovori, reki, 16

pogovorne besede, onomatopoija (Gonzales Cascallana, 2006, str. 103; Nikolajeva, 1996, str. 30-32; Pascua-Febles, 2006, str. 116 117). 6.5 VIZUALNA PODOBA PREVODA Vizualna podoba knjige (platnice, naslovna stran, zadnja stran, oblika in slog črk, ilustracije) je prav tako zelo pomemben del mladinske književnosti, saj ti elementi vplivajo na čustveno dojemanje knjig pri mladih bralcih (Oittinen, 2006b, str. 94). Ilustracije na vizualni način prikažejo sceno, situacije in osebe, nakažejo, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju, krasijo zgodbo in so dodatna vrednost knjige, ki še poveča njeno berljivost in priljubljenost. Zato je zelo pomembna tudi kakovost ilustracij (Stolt, 2006, str. 78; Oittinen, 2006b, str. 94). Ilustracije morajo biti skrbno načrtovane in premišljene, ilustrator z njimi odraža pomen in slog besedila (Stolt, 2006, str. 78). Prevajalci in založniki se lahko odločijo, da izvorne ilustracije ohranijo, ali jih zamenjajo z novimi, pri čemer lahko pride do neskladja med besedilom in ilustracijami. Včasih se ilustracija vsaj v kakšni podrobnosti prilagodi prevodu, včasih pa se prevod v kakšni podrobnosti opre bolj na ilustracijo kakor na izvirnik (Stanovnik, 2000, str. 166). Pomembno je, da je prevajalec odgovoren do vseh ustvarjalcev izvirnega dela, tudi ilustratorja. Poskrbeti mora, da je besedilo skladno z vizualno podobo dela (Stolt, 2006, str. 78). Med dela s kakovostnimi ilustracijami spada tudi Medved Pu, ki ga je ilustriral Ernest Shepard. Njegove ilustracije so postale tako prepoznavne, da so bile razstavljene v Viktorijinem in Albertovem muzeju v Londonu (Stolt, 2006, str. 78). 17

6.6 PODOMAČITEV IN POTUJITEV Že iz zgodovine je razvidno, da je vprašanje ekvivalence oziroma zvestega prevoda eno izmed temeljnih vprašanj prevodoslovja. Pri prevajanju mladinske književnosti dober prevod ni vedno zvest in ekvivalenten in dober prevajalec ni vedno zvest ter neviden (Ottinen, 2000, str. 8). Mnogi avtorji (Zwitter, 1998; Oittinen, 2006; Nikolajeva, 2005) menijo, da najboljši prevod ni vedno najbolj natančen in najbližji originalu. Trdijo, da je glavna naloga prevajalca ustvariti prevod, ki bo ciljnemu bralcu nudil enako izkušnjo (občutke, misli, asociacije), kot izvirno delo nudi izvirnemu bralcu (Nikolajeva, 1996, str. 28). Tudi Cerar (1998, str. 6) zagovarja, da se vsak prevod razlikuje od izvirnika, saj dobeseden prevod ne more biti literarno delo v vsej svoji kompleksnosti. Tudi Stanovnikova (1998, str. 14) meni, da se prevod z izvirnikom ne more vedno popolnoma ujemati. Včasih proti prevajalčevim najboljšim namenom, včasih skladno z njegovim prepričanjem, da je izvirnik treba prevesti in prilagoditi bralcem, včasih tudi zaradi posega lektorja, urednika, založnika ali drugih, ki lahko vplivajo na končno različico prevoda. Prevajalci prevajalske težave rešujejo s pomočjo različnih strategij. Med drugim tudi s pomočjo podomačitve in potujitve. Ko prevajalec prilagodi besedilo, z namenom da ga približa ciljnemu jeziku in kulturi, je to podomačitev. Ko prevajalec ohrani tujost izvirnega besedila, je to potujitev (Oittinen, 2006a, str. 42). Podomačitve nastanejo zaradi različnih razlogov, kot so razhajanje norm, vrednot, političnih prepričanj, izobraževalnih sistemov, cenzure itd. Besedila se prilagajajo tudi otrokom, kulturam, manjšinam, verskim prepričanjem itd. Prevajalec lahko prilagodi oziroma podomači različne elemente, na primer imena, okolje, zgodovinske dogodke, kulturne in verske obrede itd. (Oittinen, 2006a, str. 42). 18

Obe strategiji, tako podomačitev kot potujitev, imata svoje prednostni in slabosti. Številni avtorji (Stolze, 2003; Venuti 1995; povz. po Oittinen, 2006a, str. 43; Kocijačič, 1992; Berger, 1994; povz. po Stanovnik, 1998, str. 15 16) menijo, da je podomačitev proces, s katerim literarna dela postanejo nenaravna in bolj pedagoška kot estetska. Venuti (1995; povz. po Oittinen, 2006a, str. 43) podomačitev označi celo kot dejanja rasizma in nasilja. Otroci bi morali odkrivati tuje elemente v književnosti, naučiti bi se morali sprejemati razlike in drugačnost tujega elementa. Seveda pa se ob tem pojavi možnost, da otroku prevod ne bo privlačen, ker je preveč tuj in nenavaden in ga zato ne bo želel brati. To lahko negativno vpliva na bralne navade otroka, s čimer prevajanje mladinske književnosti izgubi smisel (Oittinen, 2006a, str. 43). Prevajalec se mora odločiti, kako bo v prevodu obdržal ravnovesje med ohranjanjem tujih elementov in prilagajanjem domači kulturi. S tem vpliva na recepcijo dela in odziv, ki ga delo sproži (Zwitter, 1998, str. 73). 6.7 PRIREDBA Odkar obstaja literatura, obstajajo priredbe. Seveda se lahko literatura prireja na različne načine. Nida in de Waard (1986; pozv. po Oittinen, 2000, str. 78) opisujeta dve vrsti priredb: priredba z drugačnim medijem (npr. priredba knjige v glasbo, film, risanko, drugo literarno zvrst) in priredba z dodajanjem ali opuščanjem (npr. dodajanje pojasnil, primerov, izpuščanje besedila, popravki, olepšanje, krajšanje besedila). Omenjata pa tudi kulturno interpretacijo besedila oziroma prenašanje kulturnega okolja iz enega jezika v drugega. Čeprav prevajanje in prirejanje, na podlagi ekvivalence besedila, pogosto želimo ločiti na dva povsem različna pojma, so številni avtorji (Oittinen, 2000; Nord, 1991; povz. po Oittinen, 2000, str. 75 78) mnenja, da imata pojma, če pogledamo natančneje, veliko skupnega (Oittinen, 2000, str. 75). Tudi Grosman (1994, povz. po Stanovnik, 1998, str. 16) zagovarja, da je meja med prevodom in priredbo spremenljiva, težko določljiva, negotova. Priredba je pogosto negativno označena, ker je neizvirna, sekundarna izvirniku (Oittinen, 2000, str. 75). Vendar tudi 19

prevodi posnemajo izvirno besedilo in se morajo, da bi bili dobro sprejeti, prilagoditi ciljnim bralcem (Oittinen, 2000, str. 78). Tako priredbe kot prevodi so odvisna besedila, saj oboji obstajajo samo kot izvedenke izvirnika (Stanovnik, 1998, str. 16). Strokovnjaki na priredbe gledajo različno, nekateri jih spodbujajo, spet drugi jim nasprotujejo. Steiner (1976; povz. po Oittinen, 2000, str. 80) meni, da so priredbe edini način, da ohranimo klasična dela otroške umetnosti. Z njim se strinja tudi Hellsing (1963; povz. po Oittinen, 2000, str. 80), ki poudarja, da bi brez priredb mnoga klasična dela otroške književnosti enostavno odšla v pozabo. Zagovarjata, da priredbe nastajajo iz ljubezni do otrok. Prilagodijo se, da bi jih otroci lažje in bolje sprejeli (Oittinen, 2000, str. 80). Mnogi strokovnjaki so zaradi priredb prav tako upravičeno zaskrbljeni. Shavit (1986, str. 112) meni, da si lahko prevajalec knjig za otroke dovoli več svobode (dodajanje, opuščanje, manipulacija besedila), ker mladinska književnost nima osrednjega položaja v književnosti. Zagovarja stališče, da ima prirejanje negativen vpliv na razvoj mladinske književnosti. Tudi avtorji otroških knjig se vedno ne strinjajo s priredbami. Astrid Lindgren (1969, povz. po Oittinen, 2000, str. 81 82) je želela, da so njena dela v družbi pravilno razumljena in ni hotela, da kdo spreminja ali širi napačno predstavo o njej in njenih delih. Stanovnik (1998, str. 16) trdi, da so priredbe literarnega besedila v gledališko predstavo, slikanico, strip, film, podnapise ali sinhronizacijo očitno nujne, neizogibne, medijsko pogojene in lažje sprejemljive od tistih, ki ostajajo v enakih besedilnih okvirih. Ne strinja se s tem, da prevajalci prevode spreminjajo tudi tam, kjer to ni potrebno zaradi jezikovnih neskladij med jezikoma, pač pa zaradi razhajanja kulture, tradicije, načina življenja, estetike, upoštevanja starosti, izobrazbe bralcev pa tudi nazorske ali verske opredelitve bralcev itd. (prav tam, str. 17). Glavna razlika med prevodom in priredbo je, da prevod želi v drugem jeziku povedati isto kot izvirnik, priredba pa želi izvirnik spremeniti (prav tam). Priredbe torej spreminjajo izvirnike na različne načine, prevodi pa upoštevajo značilnosti in 20

individualnost izhodiščnih besedil. To pomeni, da sta prevod in priredba kljub nekaterim podobnostim in pogosti povezanosti različni, ločljivi besedilni vrsti (prav tam, str. 22). V slovenski mladinski književnosti obstaja veliko priredb, ki so se pridružile prevodom izvirnika (prav tam, str. 17). 21

7 LITERARNI SLOG IN PREVAJANJE LITERARNEGA SLOGA Slog je večplasten pojem in tema različnih razprav. Na kratko bi ga lahko opisali kot prepoznaven, značilen način izražanja (Boase-Beier, 2006, str. 4). Vendar je literarni slog posebna prvina, ki dela literarno delo unikatno. Janko Kos (1994, str. 120) slog literarnega dela opiše kot način, kako se že oblikovana vsebina dela realizira s pomočjo takšnega ali drugačnega izbora besed, besednih zvez in stavčnih oblik. Slogovna sredstva v literarnem delu so del avtorjeve identitete in izražajo namen, ki ga želi avtor z besedilom doseči (Hatim in Mason, 1990, str. 10; Ul, 2014, str. 37). Slog je v SSKJ (10. 5. 2017) opredeljen kot:»kar je določeno z izborom in uporabno izraznih, oblikovnih sredstev v posameznem delu ali v več delih«in»uporaba zlasti sintaktičnih jezikovnih sredstev in izrazov glede na normo«. Običajen namen uporabe jezika je predvsem sporazumevanje, medtem ko je v literarnih delih ta namen v ozadju, v ospredje pride predvsem umetniški, estetski namen. Avtor ga doseže z odstopanjem od norm standardnega jezika in uporabo različnih izraznih sredstev na fonetični ravni (rime, aliteracija itd.), slovnični ravni (elipsa, obrnjen stavek itd.) in semantični ravni (metafora, ironija itd.) (Ul, 2014, str. 38). Čeprav lahko v delih mladinske književnosti najdemo ustaljene vzorce diskurza (npr. pred davnimi časi, za devetimi gorami, živela sta srečno do konca svojih dni), ki nakazujejo na ustaljeno besedišče in sintakso, je mnenje, da so dela mladinske književnosti jezikovno in vsebinsko revna, neupravičeno. Čeprav so dela mladinske književnosti običajno krajša, vsebinsko manj zapletena in bolj nazorna, kljub temu slovijo po bogatem in pestrem umetniškem slogu (Nikolajeva, 1996, str. 48). Imajo namreč prav posebnega naslovnika otroka, ki ga morajo znati pritegniti na njim zabaven in zanimiv način (Lesnik-Oberstein, 1996, str. 23; Cerar, 1998, str. 7). 22

Pri prevajanju je vloga sloga še kompleksnejša, saj mora prevajalec paziti na slog izvirnega in ciljnega besedila (Landers, 2001, str. 90; Boase-Beier, 2006, str. 4). Pravzaprav je slog v prevajanju neke vrste oksimoron, prevajalec se mora čim bolj približati avtorjevemu edinstvenemu slogu in zanemariti svojega. Vendar noben pisec besedila, tudi prevajalec, ne more popolnoma prekriti svojega sloga, saj je ta neločljiva posameznikova lastnost, ki jo prevajalec nezavedno izraža. Crystal (1997; povz. po Landers, 2001, str. 90) trdi, da ne obstajata dve osebi, ki bi identično uporabljali jezik ali se odzivali nanj. Manjše razlike v izgovarjavi, slovnici in besedišču so povsem običajne, vsak izmed nas ima svoj»osebni slog«oziroma idiolekt. Hatim in Mason (1990, str. 10) sicer zagovarjata, da je slog rezultat avtorjevih zavednih odločitev in se zato ne sme enačiti z idiolektom, torej nezavednimi jezikovnimi navadami posameznika ali ustaljenimi vzorci komuniciranja, ki so značilni za posamezen jezik. Preko sloga avtor izraža namen besedila in ravno to prevajalec skuša nadomestiti. Prevajalec mora, čeprav prihaja iz drugačnega jezikovnega okolja kot avtor, znati presoditi semiotično vrednost in avtorjev namen, ki ju posamezne slogovne značilnosti zajemajo (Hatim in Mason, 1990, str. 10). Pozoren mora biti na edinstvene lastnosti besedila, značilne vzorce v besedilu in naravo ter funkcijo besedila (Boase-Beier, 2006, str. 1 2). Literarni slog ima velik vpliv na kognicijo bralca. Da bi bralec besedilo razumel, mora biti v bralnem procesu zelo kognitivno aktiven. Besedilo književnega dela z njim ne komunicira zgolj preko»golih besed«, ampak tudi preko namigov, predvidevanj, sklepanj, prenesenih pomenov. S slogovnimi sredstvi, kot so simbolika, metafora, ironija, rima, ritem, besedne igre, posebne strukture stavkov itd., ga spodbuja k razmišljanju. Prevajalec mora biti na te elemente besedila še posebej pozoren. Najti mora optimalen način, kako ohraniti ta kognitivni učinek besedila (Boase-Beier, 2006, 72 78). Pomembno je tudi, kako prevajalec razume izvirno besedilo in kakšen vpliv imajo slogovna sredstva na njega (Boase-Beier, 2006, str. 4). Vsi bralci, tudi prevajalci, lahko enako besedilo razumejo na različne načine in se vanj različno poglobijo. 23

Posledično se tudi posamezni prevodi razlikujejo, saj odražajo lastno interpretacijo besedila (Boase-Beier, 2006, str. 114). 7.1 BESEDNE IGRE Besedna igra je pogosto slogovno sredstvo književnih del, značilna je predvsem za zahodno kulturo (Shakespeare, Joyce, Dante itd.) (Delabastita, 2004a, str. 870). Zaradi svoje zanimive narave o njej pišejo številni avtorji, zato ni presenetljivo, da univerzalna opredelitev besedne igre ne obstaja. Dojemanje in razumevanje besedne igre je zelo različno, kar je posledica kompleksnosti pojma, številnih kategorij in podkategorij (Giorgadze, 2014, str. 271). Mnogi strokovnjaki razlikujejo med terminoma wordplay in pun, pri čemer opredeljujejo pun kot poseben tip besedne igre. Drugi menijo, da sta termina medsebojno zamenljiva in pomensko enaka (Giorgadze, 2014, str. 271). V spletnem slovarju Cambridge Dictionaries (21. 6. 2016; lasten prevod) je wordplay definiran kot»šaljiv način rabe pomenov besed«. Termin pun pa je v istem slovarju definiran kot»humoren način rabe besed ali besednih zvez, ki zajemajo več pomenov. Vključuje tudi besede, ki imajo podobno zvočno podobo, vendar različen pomen«. Nekateri avtorji menijo, da besedna igra ni podkategorija humorja. Vendar je zaradi svoje narave njena vloga v besedilu pogosto humorna, satirična, ironična in pri bralcu vzbuja humoren odziv (Vandaele, 2011, str. 180; Giorgadze, 2014, str. 271). Merhar (1958, str. 340) trdi, da za dobro besedno igro velja, da mora v sebi združevati igro s formalno in z vsebinsko oziroma pomensko stranjo ene ali več besed, in sicer tako, da se glasovna enakost ali vsaj podobnost veže z nasprotjem ali vsaj z neko razliko v pomenu. Tudi Delabastita (1996; povz. po Vandaele, 2011, str. 180) besedno igro opredeljuje kot besedilni pojav, v katerem so strukturne značilnosti jezika 24