UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO UPRAVLJANJE TEČAJNEGA TVEGANJA PRIMER PODJETJA ETI D.D.

UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO UPRAVLJANJE TEČAJNEGA TVEGANJA PRIMER PODJETJA ETI D.D. Ljubljana, maj 2003 BRANKA RAVNIKAR

I Z J A V A Študentka BRANKA RAVNIKAR izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom mag. IGORJA LONČARSKEGA, in dovolim objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh. V Ljubljani, dne Podpis:

KAZALO 1. UVOD... 1 2. PREDSTAVITEV TVEGANJ... 2 3. DEVIZNI TEČAJ, DEVIZNI TRG TER TEČAJNO TVEGANJE... 3 3.1. DEVIZNI TEČAJ... 3 3.1.1. NOMINALNI DEVIZNI TEČAJ IN KOTACIJE... 4 3.1.2. REALNI DEVIZNI TEČAJ... 7 3.2. DEVIZNI TRG...8 3.2.1. PROMPTNE TRANSAKCIJE NA DEVIZNEM TRGU... 9 3.3. TEČAJNO TVEGANJE... 9 3.4. VRSTE IZPOSTAVLJENOSTI TEČAJNEMU TVEGANJU... 11 3.4.1. TRANSAKCIJSKA IZPOSTAVLJENOST... 11 3.4.2. EKONOMSKA IZPOSTAVLJENOST... 12 3.4.3. PREVEDBENA IZPOSTAVLJENOST... 13 4. ZAVEDANJE IN UGOTAVLJANJE TVEGANJ... 14 4.1. ZAVAROVANJE PRED TEČAJNIM TVEGANJEM... 17 4.1.1. NOTRANJE METODE ZAVAROVANJA PRED TEČAJNIM TVEGANJEM 18 4.1.1.1. POLITIKA CEN... 18 4.1.1.2. PREDHODNO PLAČEVANJE IN ZAKASNITVE PLAČIL LEADING IN LAGGING... 18 4.1.1.3. UJEMANJE... 19 4.1.1.4. POBOT... 19 4.1.2. ZUNANJI INŠTRUMENTI... 20 4.1.2.1. NESTANDARDIZIRANE TERMINSKE POGODBE... 21 4.1.2.2. OUTRIGHT IN VMESNI ROKI... 24 4.1.2.3. STANDARDIZIRANE TERMINSKE POGODBE... 24 4.1.2.4. VALUTNE OPCIJE... 24 4.1.2.5. VALUTNE ZAMENJAVE... 27 4.1.3. PONUDBA SLOVENSKIH BANK... 28 4.1.4. ZAVAROVANJE PRED TEČAJNIMI TVEGANJI IN UPORABA IZVEDENIH FINANČNIH INŠTRUMENTOV V SLOVENIJI... 29 5. PRIMER PODJETJA ETI D.D... 30 5.1. PREDSTAVITEV PODJETJA ETI d.d.... 30 5.2. POSLOVANJE PODJETJA... 31 5.3. ZAVEDANJE IN UGOTAVLJANJE TEČAJNEGA TVEGANJA V PODJETJU ETI d.d... 33

5.4. IZPOSTAVLJENOST TEČAJNEMU TVEGANJU V PODJETJU ETI d.d.... 34 5.5. ZAVAROVANJE PRED TEČAJNIM TVEGANJEM V ETI d.d.... 40 6. SKLEP... 41 7. LITERATURA... 43 8. VIRI... 44 SLOVARČEK PRILOGE

1. UVOD Tveganje je nekaj, s čimer se srečujemo skoraj na vsakem koraku. Pod pojmom tveganje lahko razumemo vsak prihodnji nepričakovan dogodek, ki je lahko ugoden ali neugoden. Tako se podjetja soočajo s finančnimi tveganji, med katere sodi tudi tečajno tveganje. Namen diplomskega dela je opredeliti tečajno tveganje (tveganje povezano z deviznim tečajem) teoretično in na primeru podjetja ETI d.d. S tečajnim tveganjem se srečujejo podjetja, ki svoje izdelke in storitve izvažajo, uvažajo ali kako drugače poslujejo s subjekti iz drugih držav ter tako potrebujejo tujo valuto. Prikazala bom ugotavljanje tveganj in možnosti za zaščito pred njimi ter kateri inštrumenti so primerni za zaščito v obravnavanem podjetju, kjer se zaradi poslovanja s tujino srečujejo s tečajnim tveganjem.»valutni trg je kot reka, ki nikoli ne miruje. Ob nenavadnih političnih in gospodarskih spremembah vedno nekaterim prinese velik dobiček, drugim pa veliko izgubo. Tudi pri nas izvozniki in uvozniki v bilanci stanja in izkaza poslovnega izida močno čutijo posledice nihanja svetovnih valut nasproti slovenskemu tolarju, bodisi kot dobiček bodisi kot izgubo«(ribič, 1997, str. 22). Diplomska naloga je razdeljena na štiri vsebinska poglavja. Uvodu sledijo tri poglavja, ki predstavljajo teorijo o deviznih tečajih in tečajnemu tveganju, v petem poglavju pa bom teoretične ugotovitve prenesla na konkretno podjetje, to je podjetje ETI d.d. Drugo poglavje je tako namenjeno kratki predstavitvi finančnih tveganj. V tretjem poglavju so predstavljeni devizni tečaji, trg in tečajno tveganje. Najprej bom predstavila devizne tečaje, kotacije tečajev ter načine izračunavanj, nato pa pojma nominalni in realni devizni tečaj. Temu sledi predstavitev deviznih trgov in promptnih transakcij na njih. Nato je opisano tečajno tveganje, s katerim se srečujejo podjetja, ki so svoje poslovanje razširila na tuje trge, ter vrste izpostavljenosti, ki so povezane s tečajnim tveganjem; to so transakcijska, prevedbena in ekonomska izpostavljenost. Sledi četrto poglavje, v katerem bom opozorila na zavedanje izpostavljenosti tečajnim tveganjem v podjetjih in možnosti zaznavanja ter vrednotenja le-tega. Ko se podjetje zave, da je izpostavljeno tečajnemu tveganju, se odloči, ali se zavarovati in kako se zavarovati pred njim. Podjetje se lahko zavaruje pred tečajnim tveganjem z notranjimi metodami zavarovanja pred tečajnim tveganjem, ki jih uporablja v okviru povezanih podjetij in ne zunaj le-teh. V kolikor podjetje sklene pogodbeno razmerje z institucijami, katere niso del podjetja samega, govorimo o t. i. zunanjem zavarovanju pred tečajnim tveganjem. Ponavadi podjetja najprej poskusijo izpostavljenost zmanjšati z notranjimi metodami, preostalo izpostavljenost pa nato 1

poskusijo zmanjšati še z zunanjimi metodami. Uporaba zunanjih inštrumentov je odvisna od ponudbe bank, ki jo bom predstavila, nato pa bom navedla razloge, zakaj izvedeni finančni inštrumenti pri nas niso tako dobro uveljavljeni. Peto poglavje bo namenjeno predstavitvi tečajnega tveganja, s katerim se soočajo v izvoznem podjetju ETI d.d. Najprej bom predstavila podjetje ETI d.d. ter njegovo poslovanje. Teoretična spoznanja iz prejšnjih poglavij bom prenesla na podjetje ETI d.d. in tako prikazala zavedanje izpostavljenosti tečajnemu tveganju in ugotavljanje te izpostavljenosti. Kot prvo bom analizirala izpostavljenost tečajnemu tveganju na podlagi pokritosti terjatev iz obveznosti, nato pa bom analizirala še prodajo ter odhodke po valutah. Kot zadnje bom predstavila, kateri inštrumenti zavarovanja pred tečajnim tveganjem so primerni za podjetje ETI d.d. glede na njegovo poslovanje in možnosti. V sklepu diplomske naloge bom strnila misli mojega dela. 2. PREDSTAVITEV TVEGANJ Definicij tveganj je več in različni avtorji jo drugače opišejo:» verjetnost doživetja slabega ali škode ali potek, ki vključuje negotovo nevarnost ali hazard«(eiteman, Stonehill, Moffett, 2001, str. 470). Iz opredelitve je razvidno, da gre za negotovost v prihodnosti. Le-ta izgine, ko preteče določeno časovno obdobje in so vidni rezultati, ki so tedaj gotovi. Ti rezultati so lahko pozitivni ali negativni. V podjetjih se srečujemo z različnimi tveganji, ki jih moramo spremljati, opazovati in jih skušati zmanjšati. Obvladovanje tveganj zagotavlja zniževanje nestanovitnosti denarnih tokov, posledično pripomore k donosnosti podjetja ter vpliva na boniteto podjetja. Ko v podjetju pripravljajo politiko obvladovanja finančnih tveganj, dejansko določajo politiko upravljanja z vrednostjo podjetja. Finančna tveganja izvirajo iz finančnih transakcij podjetja in so tista, ki neposredno vplivajo na finančne odločitve podjetja. Uprava podjetja mora zagotoviti, da podjetje redno spremlja tveganja, katerim je izpostavljeno pri svojem poslovanju, ter tudi sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi podjetje obvladuje ta tveganja. Finančna tveganja, ki jih bom na kratko opisala, so (Peterlin, 2002, str. 121): Likvidnostno tveganje, tveganja neizpolnitve nasprotne stranke, obrestna, valutna in druga tržna tveganja, tveganja zaradi izpostavljenosti do posamezne osebe oziroma oseb, ki predstavljajo enotno tveganje. Ta izpostavljenost je določena kot vsota vseh terjatev do te osebe, 2

vrednosti naložb v vrednostne papirje te osebe in vrednosti kapitalskih deležev podjetja v tej osebi. Likvidnostno tveganje predstavlja nevarnost neusklajene likvidnosti oziroma dospelosti sredstev in obveznosti do virov sredstev v podjetju, kar lahko povzroči probleme plačilne nesposobnosti (pomanjkanje denarnih sredstev za poravnavanje zapadlih obveznosti) ter možen propad podjetja. Tveganje neizpolnitve nasprotne stranke je tveganje, da nasprotna stranka ne bo izpolnila obveznosti do nas. Imenujemo ga tudi kreditno tveganje. Obrestno tveganje je nevarnost neugodnega gibanja obrestne mere. Če si podjetje želi izposoditi določeno vsoto denarja, je zanj dvig obrestnih mer neugoden; če posoja presežna denarna sredstva, je zanj neugoden padec le-teh. Podjetje je izpostavljeno tečajnemu tveganju v tistem trenutku, ko postane njegovo poslovanje neposredno ali posredno povezano s tujimi plačilnimi sredstvi. Opredelimo ga kot tveganje spremembe deviznega tečaja v prihodnosti, ki lahko spremeni vrednost imetij, obveznosti, prihodkov in odhodkov. Tečajno tveganje je navzoče v finančnih institucijah, podjetjih in drugod, a v mojem delu bom opazovala tečajno tveganje v podjetju ter možnosti za zmanjšanje in zaščito le-tega. Vsako podjetje, ki posluje s tujino, se srečuje s tečajnim tveganjem. Pri tem ne mislim samo na izvozna podjetja, ampak tudi na podjetja, katera uvažajo blago in storitve iz tujine, le-te pa plačujejo v tuji valuti. Na tem mestu moram razložiti razliko med pojmom valuta in deviza.»valute so tuj denar, s katerim domačini razpolagajo v svoji državi, a devize so tuj denar, s katerim domače osebe razpolagajo v tujini. Deviza je predvsem tuj knjižni denar«(ribnikar, 1999, str. 9). V nadaljevanju bom zato uporabljala izraz tečajno tveganje, čeprav se uporablja tudi izraz valutno tveganje. 3. DEVIZNI TEČAJ, DEVIZNI TRG TER TEČAJNO TVEGANJE Preden se posvetimo tečajnemu tveganju, je potrebno opredeliti devizne tečaje, njihove kotacije in devizne trge, na katerih se oblikujejo devizni tečaji. 3.1. DEVIZNI TEČAJ Devizni tečaj (foreign exchange rate, foreign exchange ali exchange rate) je cena valute ene države, izražena v valuti druge države ali v blagu kot sta zlato ali srebro (Eiteman, Stonehill, Moffett, 2001, str. EM-37). Peterlin (1999, str. 62) opredeljuje devizni tečaj kot razmerje med vrednostima dveh valut. 3

V svojem članku Ribnikar (1998, str. 76) opozarja, da je morda ustreznejši izraz za devizni tečaj menjalni tečaj, valutni tečaj, menjalno razmerje. To pomeni, da je deviza tudi blago in cena le-tega je določena s ponudbo in povpraševanjem po tujem in domačen denarju, in sicer v primeru, če ne upoštevamo vladnih intervencij na deviznem trgu (Bennett, 1997, str. 18). Pomembno je ločevanje med nominalnim in realnim deviznim tečajem, katerega opisujem v nadaljevanju. 3.1.1. NOMINALNI DEVIZNI TEČAJ IN KOTACIJE Devizni tečaj, o katerem navadno govorimo, je nominalni bilateralni devizni tečaj. Nominalni zato, ker je vrednost tuje valute izražena v domačem denarju, torej domači valuti. Bilateralni pa, ker se nanaša na medsebojno vrednost valut dveh držav (Jepma, Jager, Kamphuis, 1996, str. 244). Nominalni bilateralni devizni tečaj nam tako pove, koliko enot ene valute lahko na deviznem trgu kupimo z eno enoto druge valute. Če to opišem na primeru kotacije SIT/EUR 229,4197 to pomeni, da je bilo na dan 20.11.2002 za 1 EUR potrebno odšteti 229,4197 SIT. Za razlago tega moramo vedeti, katera je osnovna in katera kotirajoča valuta ter vrsto kotacije. Osnovna valuta je tista, katere vrednost oziroma znesek je fiksiran na eno ali sto valutnih enot (1 EUR, 1 USD 1 ). Kotirana ali kotirajoča valuta je tista, ki variira nasproti fiksno določenemu znesku drugih valut; to je osnovnih valut (Veselinovič, 1991, str. 41). Direktni način izražanja deviznega tečaja med dvema valutama, je vrednost enote tujega denarja (EUR), izraženega s številom enot domačega denarja. Drugi način je indirektni način, ki je recipročna vrednost direktnega načina. Razlagamo ga kot vrednost enote domačega denarja (SIT), izraženega s številom enot tujega denarja (EUR). Na indirekten način je devizni tečaj na isti dan izražen EUR/SIT 0,0043. 2 Čeprav sta oba načina pravilna, se pri nas večinoma uporablja direktna kotacija. Če je SIT/EUR direktna kotacija pri nas, je to hkrati indirektna kotacija držav EMU. Poznamo tudi delitev na ameriški in evropski način kotacij, ki sta povezana z direktno in indirektno kotacijo. Ameriški način kotacije izrazimo kot število enot USD, katere potrebujemo za nakup tuje valute kot je EUR, in ga zapišemo kot 1,0136 USD/EUR. Torej stane en EUR, ki je tuja valuta v ZDA, 1,0136 USD. Z vidika ZDA je to direktna kotacija, s strani katerekoli države EMU pa je to indirektna kotacija. 1 Pred uvedbo EUR, ko so se uporabljale druge valute, je bila kotacija za italijanske lire 1.000 lir 2 Indirektno kotacijo izračunamo iz podane direktne kotacije na sledeč način: 1 indirektna kotacija = direktna kotacija 4

Evropski način kotacije predstavlja število enot tuje valute (EUR), potrebnih za nakup enega USD, EUR/USD 0,9866. To pomeni obratno kot v zgornjem primeru, in sicer indirektno kotacijo v ZDA in direktno kotacijo na primer v Nemčiji, Italiji... Povezavo med ameriškim in evropskim načinom kotacije ter direktnim in indirektnim načinom kotacije lahko zaradi lažjega razumevanja predstavimo tudi v spodnji tabeli 1. Tabela 1: Povezava med ameriškim in evropskim načinom kotacije ter direktno in indirektno kotacijo Ameriški način kotacije Evropski način kotacije Definicija: Število enot USD, potrebnih za nakup ene enote tuje valute EUR (1,0136 USD/EUR) Direktna kotacija v ZDA Število enot domače valute (USD), potrebnih za nakup ene enote tuje valute (EUR) Indirektna kotacija zunaj ZDA Število enot tuje valute (USD), potrebnih za nakup ene enote domače valute (EUR) Vir: Mrak, 2002, str. 145. Definicija: Število enot tuje valute (EUR), potrebnih za nakup enega USD (0,9866 EUR/USD) Direktna kotacija izven ZDA Število enot domače valute (EUR), potrebnih za nakup ene enote tuje valute (USD) Indirektna kotacija v ZDA Število enot tuje valute (EUR), potrebnih za nakup ene enote domače valute (USD) Ko želimo vedeti tečaj neke valute in le-to iščemo v časopisju, na internetu ali na banki, bomo zasledili dva tečaja, nakupnega in prodajnega. Če je podan samo en tečaj, je to navadno srednji tečaj valutnega para. Kadar sta objavljena dva tečaja, moramo vedeti, katera kotacija predstavlja nakupni in katera prodajni tečaj. Ponudbena mera (bid) predstavlja nakupno ceno, po kateri je banka pripravljena plačati tujo valuto, jo kupiti. Povpraševalna mera (ask) je tista, po kateri je banka pripravljena prodati določeno valuto. Ne glede na način kotiranja je prodajna cena večja od nakupne cene gledano s strani banke. Banke, ki navajajo kotacije, navedejo, po koliko prodajajo in kupujejo določeno valuto, razlika pa je njihov zaslužek. Oglejmo si kotacijo EUR/USD 0,9719/0,9865. Banka je pripravljena kupiti ameriške dolarje za 0,9719 EUR, prodaja pa jih za 0,0147 EUR dražje. Navedba tečaja je standardizirana tako, da se vedno navede tečaj, izražen na štiri decimalna mesta natančno, za eno enoto osnovne valute. Isto kotacijo lahko zapišemo tudi tako, da prodajni tečaj izrazimo z vsemi številkami, nakupni pa s tistim delom decimalk, v katerem se razlikuje od prodajnega tečaja; torej EUR/USD 0,9719/865. Kadar nimamo podane kotacije za določen valutni par, poznamo pa dve kotaciji, ki vsebujeta potrebni valuti ter tretjo valuto, ki je skupna obema kotacijama, lahko s pomočjo navzkrižnih (cross-rate) kalkulacij izračunamo željeni tečaj. 5

Izračun željene kotacije s pomočjo navzkrižnih kalkulacij bom prikazala na primeru, ko potrebujemo tečaj GBP/USD, podana pa imamo tečaja EUR/USD 1,0771/75 in EUR/GBP 0,6605/15. EUR/USD 1,0771 1,0775 EUR/GBP 0,6605 0,6615 GBP/USD = (1,0771/0,6615) (1,0775/0,6605) = 1,6283 1,6313 S pomočjo navzkrižne kalkulacije dobljeni tečaj, je rezultat deljenja dveh valutnih tečajev, če imata dana valutna para isto osnovno valuto, oziroma množenja, če sta skupni osnovna in kotirajoča valuta. Vidimo lahko, da: Z deljenjem tečaja USD/GBP z USD/EUR dobimo tečaj za EUR/GBP, z deljenjem tečaja USD/EUR z CHF/EUR dobimo tečaj za USD/CHF, z množenjem tečaja USD/CHF in GBP/USD pridemo do tečaja GBP/CHF ter z množenjem tečaja USD/EUR in EUR/CHF dobimo tečaj za valutni par USD/CHF. Devizni tečaji se venomer spreminjajo in tako prihaja do nominalnega povečanja tečaja, to je nominalne depreciacije oziroma zmanjšanja vrednosti tolarja, in je za 1 EUR potrebno odšteti več tolarjev. S tem se je vrednost EUR nominalno povečala apreciirala v razmerju do tolarja. Če se prvotna vrednost tečaja SIT/EUR 229,4197 poveča na 231,9931, lahko izračunamo, za koliko je SIT depreciiral v primerjavi z EUR. Shapiro (2002, str. 34) navaja naslednji način izračunavanja odstotka apreciacije ali depreciacije: (e1 - odstotek depreciacije SIT = e0 1 e1 odstotek apreciacije EUR = e 0) 1 e Kjer so: e 0 stara vrednost EUR izražena v SIT, e 1 nova vrednost EUR izražena v SIT. 0 1 e 0 = ( e e ) 0 e 1 1 231,9931 229,4197 229,4197 Depreciacije SIT = ( ) = 0, 0112 6

Apreciacije EUR = 1 231,9931 1 229,4197 1 229,4197 = ( 229,4197 231,9931) 231,9931 = 0,0111 To pomeni, da je tolar depreciiral za 1,12% in EUR apreciiral za 1,11%. O apreciaciji in depreciaciji govorimo v sistemu fleksibilnega (drsečega) deviznega tečaja, v sistemu fiksnega (trdnega) deviznega tečaja pa o devalvaciji (zmanjšanje paritete vrednosti domače valute) in revalvaciji (zvišanje vrednosti domače valute). To sta dva»čista«sistema, poleg teh dveh pa poznamo še vmesne režime, med katerimi sodi Slovenija skupaj s 25-imi državami od leta 1991 dalje v režim uravnavanega drsečega deviznega tečaja. 3.1.2. REALNI DEVIZNI TEČAJ Nominalni devizni tečaj nam ponuja omejene informacije o eni izmed konkurenčnih prednosti med dvema državama (Jepma, Jager, Kamphuis, 1996, str. 245). Šele realni devizni tečaj nam pokaže, kaj se je zgodilo s kupno močjo, ker upošteva tudi gibanje cen v obeh državah. Izrazimo ga v obliki indeksa in odraža spreminjanje konkurenčne sposobnosti države v odnosu do druge države. Realni devizni tečaj je izražen v obliki indeksa (Mrak, 2002, str. 47): S t = sp* p S t indeks realnega bilateralnega deviznega tečaja, s nominalni bilateralni devizni tečaj (število enot domačega denarja za enoto tujega denarja), izražen v obliki indeksa, p* indeks cen v tuji državi, p indeks cen v domači državi.»realni devizni tečaj lahko imamo za nominalni devizni tečaj»dvakrat deflacioniran«, in sicer s tujimi in z domačimi cenami blaga«(ribnikar, 1999, str. 54). Padanje tega indeksa ponazarja realno apreciacijo domače valute v primerjavi s tujo valuto, torej izgubljanje konkurenčnosti domače države. V primeru, da se indeks cen v dveh državah ni spremenil, se prav tako ni spremenil indeks realnega bilateralnega deviznega tečaja. V določenem časovnem obdobju se lahko indeks cen v prvi domači, izmed dveh izbranih držav poveča, nominalni tečaj pa ostane nespremenjen, to pomeni, da pride do realne 7

apreciacije valute prve države. Nižji indeks realnega deviznega tečaja kaže na realno apreciacijo deviznega tečaja valute prve države. 3.2. DEVIZNI TRG Devizni tečaji se določajo na deviznih trgih in podjetje se lahko pred tečajnim tveganjem zavaruje na teh trgih. Devizne trge označimo kot trge, na katerih posamezniki, podjetja in banke prodajajo ter kupujejo tuje valute oziroma devize. Tu pride do pretoka deviz od udeležencev s presežkom deviz, k udeležencem s primanjkljajem. Trgovanje z devizami navadno ne poteka na nekem fizičnem prostoru, ampak preko telekomunikacijskega omrežja 3, ki povezuje prodajalce in kupce deviz z vseh koncev sveta. Dva osnovna segmenta deviznega trga, glede na to, kdo so udeleženci, sta medbančni trg in klientski trg. Na medbančnem trgu trgujejo z devizami posamezne banke medsebojno, pretakajo se veliki zneski in ta trg predstavlja velik del celotnega deviznega trga. Po navedbah Mraka (2002, str. 111) je ta delež leta 1998 znašal v Londonu 83%. Manjši delež pripada klientskim trgom, kjer se trguje na»drobno«, z manjšimi zneski, gre pa za transakcije med bankami in nebančnimi finančnimi institucijami, podjetji ter posamezniki. V ZDA se kaže trend, da velika podjetja ne potrebujejo več bank za posrednike, ampak samostojno poslujejo na deviznih trgih. Glede na to, kdaj se je posel izvedel, devizne trge razdelimo na promptne in terminske devizne trge. Tabela 2: Obseg in struktura transakcij na deviznih trgih, 1989-1998 (v mlrd USD) Transakcije/leto 1989 1992 1995 1998»Tradicionalne«devizne transakcije 590 820 1190 1490 a) Transakcije na promptnih deviznih trgih 350 400 520 590 b) Transakcije na terminskih deviznih trgih 240 420 670 900»Netradicionalne«devizne transakcije - - 45 97 Vir: Mrak, 2002, str. 123. Pri tem moramo vedeti, da med tradicionalne devizne transakcije Mrak (2002, str. 123) šteje promptne transakcije in enostavne terminske transakcije kot tudi terminske zamenjave. Med netradicionalne uvršča standardizirane terminske pogodbe, opcije in valutne zamenjave. V zgornji tabeli 2 lahko vidimo, da se je med tradicionalnimi transakcijami veliko bolj povečal obseg le-teh na terminskem trgu kot na promptnem, netradicionane transakcije pa si šele utirajo pot. 3 Dealerji v bankah in brokerji komunicirajo in prenašajo informacije preko telefona, faksa, teleksa in še zlasti preko specializiranega medbančnega telekomunikacijskega omrežja SWIFT (Society for Worldwide Interbank Financial Telecommunication) (Mrak, 2002, str. 109). 8

Slovenski terminski trg je sicer majhen. V mesecu marcu je Banka Slovenije prenehala posegati na trg z interventnim deviznim tečajem, kar sodi v okvir priprav Slovenije na vstop v Evropsko Unijo in v evropski tečajni mehanizem ERM2. Banka Slovenije lahko na trg ponovno poseže, če bo presodila, da zadeve ne tečejo v smer, ki omogoča vzdržen vstop v ERM2. Čeprav bančniki menijo, da je terminska ponudba pri nas za zdaj količinsko premajhna, da bi lahko usmerjala trg (Kos, 2003, str. 2). Na tem mestu bom opredelila promptne transakcije na deviznem trgu, ki bodo omogočile lažjo razlago terminskih transakcij na deviznem trgu. Terminske transakcije predstavljajo posli, ki se izvršijo pozneje kot promptni posli, kar bom razložila v podpoglavju 4.1.2. Najprej pa bom opisala promptne transakcije na deviznem trgu. 3.2.1. PROMPTNE TRANSAKCIJE NA DEVIZNEM TRGU Med te sodijo spot posli, valuta jutri in valuta danes.»spot«je tujka, s katero označujemo poslovanje na promptnem deviznem trgu, pri katerem se valute kupijo ali prodajo po promptnih deviznih tečajih danes, rok izvršitve pa je dva delovna dneva od sklenitve posla, pri čemer moramo upoštevati praznike (Veselinovič, 1991, str. 36). Vsaka transakcija, ki se izvede tri delovne dni ali več po sklenitvi posla, ni več promptna transakcija. To je tudi najenostavnejši in najpogostejši inštrument deviznega trgovanja. Kakšne so kotacije, ki ji uporabljajo udeleženci na trgu, pa sem opisala že v začetnem delu naloge. Valuta jutri (value tom) so posli, ki se izjemoma sklepajo z izvršitvijo enega delovnega dne od sklenitve posla. Valuta danes (value today) pa so posli z izvršitvijo istega dne kot so sklenjeni in so zelo redki (Veselinovič, 1991, str. 38). Kotacije pri valuti jutri in valuti danes so nekoliko drugačne kot pri promptnem tečaju, saj je potrebno upoštevali razlike v višinah obrestnih mer med dvema valutama. 3.3. TEČAJNO TVEGANJE Kot sem že omenila, je tečajno tveganje vezano na podjetja, ki se v svojem poslovanju srečajo s tujimi poslovnimi partnerji in uvažajo ter izvažajo blago in storitve iz/v druge države ter se tako srečujejo s tujim denarjem. Ko podjetja poslujejo s tujino, obstajajo tri možnosti, v kateri valuti bo izvedeno plačilo. Nastane lahko situacija, pri kateri državi uporabljata isto valuto (Italija in Nemčija imata isto valuto EUR) in takrat nista izpostavljeni tečajnemu tveganju, zato bom ta primer izključila iz nadaljnje obravnave, saj zanj velja načeloma isto, kot za poslovanje znotraj države. Najpogosteje pride do situacije, da imata državi različni valuti in 9

podjetji zato skleneta posel v valuti države izvoznice ali v valuti države uvoznice, pogodbena valuta pa je tuja valuta za vsaj eno od udeleženk posla. Če je sklenitev posla v domači valuti prednost, bosta tako obe podjetji težili k sklenitvi posla v svoji valuti, če predpostavimo, da sta»enakovredni«in ne more eno podjetje»vsiliti«svoje valute drugemu podjetju. Tudi v primeru, da ne zaupata valuti drug drugega je najbolje, da uporabita tretjo možnost sklenitve posla, to je sklenitev v tretji»nevtralni«valuti, ki je za obe podjetji nedomicilna valuta. Za tretjo valuto se uporablja neka konvertibilna valuta, s katero se strinjata obe stranki (npr. USD ali EUR). Valuta, v kateri se skleneta nakup in prodaja, se imenuje pogodbena valuta»invoice currency«, kajti posel se sklene s pogodbo, na kateri je navedena valuta plačila. Med različnimi oziroma podobnimi definicijami tečajnega tveganja sem zasledila tudi naslednji dve:»izpostavljenost deviznim tečajem je mera potencialnih sprememb uspešnosti podjetja, neto denarnih tokov in tržne vrednosti podjetja zaradi sprememb v deviznih tečajih. Tako je pomembna naloga finančnih managerjev meriti tečajno izpostavljenost in jih upravljati tako, da maksimizirajo profitabilnost, neto denarni tok in tržno vrednost podjetja«(eiteman, Stonehill, Moffett, 2001, str. 152).»To je verjetnost, da nepričakovana sprememba v deviznem tečaju spremeni domačo vrednost tujega plačila, ki ga pričakujemo iz tujine. Je pa tudi verjetnost, da nepričakovana sprememba deviznih tečajev spremeni količino domače valute, potrebne za plačilo dolga nominiranega v tuji valuti«(eiteman, Stonehill, Moffett, 2001, EM-37). Tehnično gledano predstavlja valutno tveganje možna nihanja deviznega tečaja določene valute okrog njene pričakovane vrednosti, merimo pa ga s standardnim odklonom (Prohaska, 1999, str. 190). Večji kot je standardni odklon, toliko manjša je možnost predvidevanja prihodnjih deviznih tečajev in večje je tečajno tveganje za podjetje. Na spremembo deviznega tečaja vplivajo ekonomski, politični in poslovni dejavniki, ki vplivajo tudi na povpraševanje po tuji valuti, torej na devizni tečaj (Bennett, 1997, str. 18). Mrak (2002, str. 56-64) v svoji knjigi Mednarodne finance obravnava spreminjanje deviznih tečajev v odvisnosti od sprememb v posameznih segmentih plačilne bilance in v odvisnosti od sprememb posameznih makroekonomskih indikatorjev. V okviru makroekonomskih indikatorjev omenja pet faktorjev, ki vplivajo na spreminjanje deviznih tečajev. Ti faktorji so razlike v stopnjah inflacije, v obrestnih merah, v ravni dohodka v dveh državah, katerih devizni tečaj spremljamo, ter od pričakovanj in drugih faktorjev 4. Če te faktorje ponazorimo s primerom in vzamemo razmerje med SIT in EUR, bo povečanje inflacije v EMU in s tem povečanje cen v EMU, ob predpostavki, da pri nas ne 4 Kod druge faktorje omenja politične faktorje (krize) in psihološke (škandale). 10

pride do sprememb, v končni fazi pripeljalo do apreciacije SIT in depreciacije EUR. Povečanje cen v EMU povzroči povečanje povpraševanja po slovenskem blagu, to poveča izvoz in poveča ponudbo EUR pri nas. Vzporedno pa povečanje cen v EMU zmanjša uvoz v Slovenijo in povzroči padec povpraševanja po EUR v Sloveniji. Skupaj pa obe reakciji pripeljeta do povečane ponudbe in zmanjšanja povpraševanja po EUR, kar pripelje do apreciacije SIT in depreciacije EUR, tečaj EUR pri nas torej pade. Podobno sledi v primeru povečanja obrestnih mer v EMU in v primeru, če se poveča raven dohodka v EMU 5. Izpostavljenost se nanaša na stopnjo, s katero sprememba tečaja vpliva na podjetje (Shapiro, 2002, str. 251). Avtorji izpostavljenosti tečajnemu tveganju podjetja merijo in preferirajo različne načine merjenj tečajnega tveganja. Podjetja v večini ne želijo biti izpostavljena tveganju in skušajo s spremljanjem in ocenjevanjem omiliti ali celo zmanjšati tveganje. Kjer gre za posle velikih vrednosti, lahko že majhna sprememba deviznih tečajev precej spremeni denarni tok podjetja in njegov odhodek oziroma prihodek (odlive in prilive), posledično pa tudi uspešnost podjetja ter njegov obstoj. Pomen, ki ga podjetje daje tečajnemu tveganju, je odvisen od velikosti deviznih poslov in seveda od velikosti sprememb deviznih tečajev. 3.4. VRSTE IZPOSTAVLJENOSTI TEČAJNEMU TVEGANJU Večina avtorjev ne obravnava tečajnega tveganja kot celoto, ampak ga razdelijo na tri vrste izpostavljenosti, ki se ločijo glede na kategorijo časa. To so transakcijska, ekonomska in prevedbena izpostavljenost tečajnemu tveganju. 3.4.1. TRANSAKCIJSKA IZPOSTAVLJENOST Ta izpostavljenost predstavlja potencialno spremembo vrednosti neplačanih obveznosti in terjatev, ki jih prevzamemo in za katere obstaja nevarnost, da bodo poravnane šele po spremembi deviznega tečaja in tako povzročijo oslabitev ali okrepitev dolgov in sredstev podjetja. Zvišanje vrednosti valute, na katere se glasijo naše terjatve, vplivajo na oslabitev vrednosti sredstev in s tem posledično zmanjšujejo davčno osnovo ali povzročajo nastajanje izgube. Transakcijska izpostavljenost lahko nastane zaradi (Eiteman, Stonehill, Moffett, 2001, str. 156): Nakupa in prodaje blaga ter storitev na kredit, če so cene izražene v tuji valuti, 5 Pri tem predpostavimo»ceteris paribus«, da se spremeni le en faktor in v samo eni državi. 11

posojanja ali izposoje sredstev, ko je odplačilo izvedeno v tuji valuti, če si udeleženec neizvršene nestandardizirane terminske pogodbe in če so kako drugače pridobljena sredstva ali izpostavljene obveznosti denominirane v tuji valuti. To je prva izpostavljenost, ki jo povzroči nihanje deviznih tečajev in jo občutijo izvozniki ter uvozniki, ki posel sklenejo v tuji valuti, rok plačila pa je kasnejši kot datum sklenitve posla. Slovensko podjetje, ki izvaža blago ali storitve, določi ceno ob sklenitvi pogodbe v tuji valuti EUR, katera je hkrati tuja valuta tudi za uvoznika hrvaškega podjetja. Vrednost pošiljke je ob sklenitvi pogodbe 5.500 EUR, devizni tečaj SIT/EUR se v tem obdobju spreminja. Ker je v pogodbi določen rok plačila 60 dni po prevzemu pošiljke, se je vrednost pošiljke v tolarjih spremenila, ker je vrednost tolarja depreciirala. Tako je vrednost pošiljke ob prejemu plačila v SIT večja kot je bila ob sklenitvi pogodbe, kar pomeni, da je slovensko podjetje imelo dodatni prihodek iz naslova sprememb deviznega tečaja. Do dodatne izgube iz naslova sprememb deviznega tečaja bi prišlo, če bi v istih razmerah slovensko podjetje uvažalo blago ali pa v primeru apreciacije SIT. Ravno obratno se je dogajalo v hrvaškem podjetju, kjer je vrednost hrvaške kune 6 narasla v primerjavi z EUR in je podjetje plačalo manj HRK kot je bilo dogovorjeno ob sklenitvi pogodbe. Vse skupaj je prikazano v tabeli 3 spodaj. Tabela 3: Vrednosti posla ob sklenitvi pogodbe in ob plačilu za slovensko in hrvaško podjetje Vrednost pošiljke v pogodbi 5.500 EUR 5.500 EUR Devizni tečaj ob sklenitvi pogodbe 228,6866 SIT = 1 EUR 7,4270 HRK = 1 EUR Vrednost pošiljke v pogodbi v SIT in HRK 1.257.776 SIT 40.849 HRK Devizni tečaj na dan plačila 230,0014 SIT = 1 EUR 7,3799 HRK = 1 EUR Vrednost pošiljke v SIT in HRK na dan plačila 1.265.008 SIT 40.589 HRK Razlika v prejemku/plačilu +7.231 SIT -260 HRK Vir: Lastni podatki in izračuni. 3.4.2. EKONOMSKA IZPOSTAVLJENOST Ekonomska izpostavljenost je prevod izraza»ecomomic exposure«, za katerega se v tujini uporabljajo tudi izrazi kot so operating, competitive in strategic exposure. Ta izpostavljenost meri spremembo sedanje vrednosti podjetja zaradi kakršnekoli spremembe v prihodnjem denarnem toku iz poslovanja podjetja, ki ga povzročijo nepredvidene spremembe v deviznem tečaju. Sprememba vrednosti je odvisna od vpliva sprememb deviznih tečajev na velikost prihodnje prodaje, cen in stroškov. 6 Tečaj HRK/EUR sem izračunala s pomočjo navzkrižnih kalkulacij, ker nisem imela direktno podanega tečaja. 12

Če je transakcijska izpostavljenost povezana z že sklenjenim poslom in zagotovljenim denarnim tokom v prihodnosti, pa je ekonomska izpostavljenost osredotočena na pričakovane, toda še nepodpisane posle in denarne tokove, ki se lahko spremenijo zaradi posrednih učinkov sprememb v deviznih tečajih, katere so zmanjšale mednarodno konkurenčnost podjetja (Eiteman, Stonehill, Moffett, 2001, str. 152). Zavarovanje pred ekonomsko izpostavljenostjo ni možno. 3.4.3. PREVEDBENA IZPOSTAVLJENOST»Translation«pomeni prevod, zato se za to izpostavljenost uporablja izraz prevedbena izpostavljenost. Povezana je z bilanco stanja in to je razlog, da to izpostavljenost v tuji literaturi označijo še z izrazom»balance sheet exposure«, uporablja pa se tudi izraz računovodska izpostavljenost (accaunting exposure). Podjetje mora svoja sredstva in obveznosti, ki jih ima v eni ali več tujih valutah, prevrednotiti po pošteni vrednosti, ki je navadno tržna vrednost. Devizni tečaji se spreminjajo in pri prevrednotenju sredstev in obveznosti na dan bilance stanja se lahko zgodi, da zaradi trenutnega deviznega tečaja valut, v katerih so nominirana sredstva in dolgovi, okrepimo sredstva, če se je tečaj zvišal v primerjavi s tečajem, ko je bilo sredstvo evidentirano, ter oslabimo dolgove, če se je tečaj znižal. Ta izpostavljenost je povezana tudi s tem, da ima podjetje poslovalnice v tujini in mora konec leta sestaviti ter prikazati konsolidirano bilanco stanja v domači valuti. Tako se zaradi sprememb deviznih tečajev spremeni vrednost postavk v konsolidirani bilanci stanja tudi, če ne bi bilo poslovanja. Nekateri avtorji te tri vrste valutnih tveganj razdelijo glede na čas, in sicer: Preteklost prevedbena izpostavljenost, sedanjost transakcijsko tveganje, prihodnost ekonomsko tveganje. Vse tri izpostavljenosti bom prikazala v sliki 1 na strani 14. 13

Slika 1: Konceptualna primerjava prevedbenega, transakcijskega in ekonomskega tečajnega tveganja Trenutek, v katerem se spremenijo devizni tečaji Prevedbena izpostavljenost Tveganje spremembe vrednosti celotnega podjetja zaradi spremembe deviznega tečaja, med valuto podružnice in valuto matičnega podjetja, med dvema obračunskima obdobjema. Ekonomska izpostavljenost Tveganje spremembe obsega prihodnjih denarnih tokov zaradi spremembe deviznega tečaja. Transakcijska izpostavljenost Tveganje spremembe obsega obveznosti ali terjatev zaradi spremembe deviznega tečaja v obdobju od sklenitve pogodbe do izvršitve plačila po pogodbi. Čas Vir: Povzeto po Eiteman, Stonehill, Moffett. 2001, str. 153. 4. ZAVEDANJE IN UGOTAVLJANJE TVEGANJ Podjetje se mora zavedati, da je ugotavljanje in opredeljevanje tveganj, katerim je podjetje izpostavljeno, proces nenehnega preverjanja in ne le enkraten dogodek. Obvladovanje finančnih tveganj je v pristojnosti finančne funkcije podjetja, saj so predmet aktivnosti finančni inštrumenti, ki nastajajo med izvajanjem finančne dejavnosti ali kot posledica opravljanja osnovne dejavnosti (Peterlin, 2002, str. 113). Pri oblikovanju usmeritve podjetja pri obvladovanju tveganj, moramo najprej določiti odnos podjetja oziroma lastnikov in uprave do finančnih tveganj. Le-ti so prevzemanju tveganj morda naklonjeni ali se zaradi pričakovanih zaslužkov želijo tveganjem celo izpostaviti (Peterlin, 2002, str. 114). Podjetje naj določi tehnike zaznavanja izpostavljenosti posameznim tveganjem in načine poročanja o opravljenih aktivnostih v zvezi s temi tveganji. Pri usmeritvi podjetja, pri oblikovanju finančnih tveganj, je potrebno poznati (Peterlin, 2002, str. 114): Odnos podjetja do tveganj, vlogo finančne funkcije pri obvladovanju finančnih tveganj, določitev tehnik zaznave in ovrednotenja izpostavljenosti, 14

opredelitev inštrumentov za obvladovanje tveganj, razsežnosti poročanja o aktivnostih obvladovanja tveganj. Odnos podjetja do tveganj je odvisen od velikosti podjetja in vpliva tveganja na poslovanje tako, da v podjetju določijo, katera tveganja zahtevajo posebno pozornost. Podjetje mora imeti dovolj usposobljene kadre ali pa te naloge zaupajo strokovnjakom izven podjetja. Nenazadnje so zelo pomembne osebnostne lastnosti članov nadzornega sveta in uprave, katerih namene delimo na tiste, ki se tveganj lotevajo zaradi koristi delničarjev, in na tiste, ki se s tveganjem spopadajo zaradi svoje zaščite. Vloga finančne funkcije pri obvladovanju finančnih tveganj je v tem, da lahko na tveganje gleda le kot na strošek ali pa kot možnost dobička. Finančna funkcija se lahko zavzame za zavarovanje pred vsemi tveganji ali pa selektivno izbere tveganja, ki jih želi posebej nadzirati. V kolikor je podjetje pripravljeno prevzemati tveganja in se jim celo izpostaviti, takrat naj podjetje organizira finančno funkcijo kot»profitni center«(bennett, 1997, str. 138). Če je podjetje popolnoma nenaklonjeno tveganju, ima nalogo znižati stopnjo tveganja in tako prispevati k donosnosti osnovne dejavnosti; takrat se finančna funkcija organizira kot»stroškovno mesto«. To se zgodi, kadar odgovorni mislijo, da na tem področju niso takšni strokovnjaki, da bi z dodatnim izpostavljanjem finančnim tveganjem zaslužili, kar je vloga profitnega centra. Kjer sta dve skrajnosti, je ponavadi ponujena tudi vmesna pot in v našem primeru je med stroškovnim mestom in profitnim centrom t. i.»value-added-service«. To je način dela, pri katerem selektivno pristopamo k varovanju izpostavljenosti finančnim tveganjem, glede na verjetnost nastanka škodljivega dogodka in po uporabi vseh možnih notranjih metod varovanja pred tveganji ter po pobotanju tveganju izpostavljenih postavk. Naloga le-te je dodati vrednost osnovni dejavnosti z aktivnim upravljanjem s finančnimi tveganji, s pomočjo zelo jasno določenih parametrov. Ti centri se ne izpostavljajo novim tveganjem, ampak s kombinacijo notranjih in zunanjih inštrumentov varujejo podjetje pred finančnimi tveganji. Pri»value-added service«ni potrebno zaposliti toliko strokovnega kadra kot pri profitnem centru. Določitev tehnik zaznave in ovrednotenja izpostavljenosti: letni poslovni načrt je temeljna podatkovna podlaga za zaznavo tveganj. Temeljne informacije o izpostavljenosti podjetja tveganjem so: Opredelitev dejavnikov tveganj, ki so prisotni v poslovanju podjetja, opredelitev varovane postavke (sredstva, dolgovi, kapital), ki je izpostavljena tveganju, opredelitev korelacijske povezave varovane postavke in dejavnika tveganja korelacijska povezava pove, kako sprememba deviznih tečajev vpliva na spremembo vrednosti varovane postavke, opredelitev obdobja, v katerem bo varovana postavka izpostavljena tveganju. S pomočjo zgoraj pridobljenih podatkov lahko podjetje ovrednoti izpostavljenost tveganju. V literaturi se za ovrednotenje tveganja uporablja model tvegane vrednosti, poznan kot»value at Risk«ali VaR. 15

VaR je ponavadi tisti znesek, ki je enak največji možni izgubi v določenem časovnem obdobju v običajnih tržnih razmerah, pri določeni stopnji zaupanja (Pavlin, 2001, str. 31). Tako lahko z VaR ugotovimo, koliko lahko izgubimo zaradi tečajnih razlik ob željeni stopnji gotovosti. Pavlin omenja, da navadno uporabljamo 95% stopnjo zaupanja oziroma 5% stopnjo tveganja. To pomeni, da je verjetnost, da bo izguba manjša od VaR, 95%. VaR lahko opredelimo tudi, kot količnik sorazmernosti spremembe vrednosti portfelja glede na spremembo tečaja valute. Opredelitev inštrumentov za obvladovanje tveganj poteka glede na opredelitev deleža izpostavljenosti sredstev in dolgov, finančnih možnosti in odnosa podjetja do tveganj. Inštrumente za obvladovanje pred tečajnim tveganjem lahko združimo v dve skupini, to sta skupini notranjih in zunanjih metod. Pri notranjih metodah podjetja ne sklepajo nikakršnih pogodbenih razmerij s podjetji izven medsebojno povezane skupine. Finančni sistem nam na trgu omogoča nakup inštrumentov ali sklenitev dogovorov, s katerimi varujemo izpostavljenost tveganjem ali pa z njimi trgujemo. To so zunanje metode, katerih namen je opredeljen v ciljih politike upravljanja tveganj. Razsežnosti poročanja o aktivnostih obvladovanja tveganj interesnim skupinam je potrebno jasno opredeliti. Opredeliti je potrebno pogostost poročanja, prejemnike poročil ter vsebino le-teh. Bennett (1997, str. 49) priporoča naslednjo vsebino: Stanje izpostavljenih postavk in inštrumentov za varovanje le-teh na koncu obdobja za katerega se poroča in njegove tržne vrednosti, napoved neto izpostavljenosti za naslednje obdobje in stanje odprtih inštrumentov zavarovanja, napoved bodočih sprememb dejavnikov tveganj prisotnih v poslovanju podjetja, analiza izpostavljenosti s pomočjo analize občutljivosti, tvegane vrednosti»var«ali drugih metod za merjenje jakosti izpostavljenosti tveganjem, predlog aktivnosti varovanja izpostavljenih postavk, katere uprava podjetja sprejme ali zavrne in izjava o skladnosti aktivnosti varovanja z nadzornim svetom. Finančna tveganja, ki so jim podjetja izpostavljena, lahko zaznamo in ovrednotimo na štiri načine (Peterlin, 1999, str. 67): Iz računovodskih izkazov podjetja s pojasnili in letnih poročil (bilance stanja, izkaza poslovnega izida in izkaza finančnih tokov), z notranjimi merili (statističnimi analizami prihodkov in odhodkov, simulacijskimi analizami), z zunanjimi merili (konceptom trenja, faktorskim modelom za kvantificiranje finančnega tveganja) in poročila Banki Slovenije (poročilo podjetja o stanju terjatev in obveznosti do tujine). 16

Na transakcijsko izpostavljenost nas opozarjajo kratkoročne terjatve in obveznosti podjetja, izražene v tujih valutah, katerih vrednost je odvisna od razmer na svetovnih trgih. Podjetje je ponavadi transakcijsko izpostavljeno valutnemu tveganju v primeru neskladnosti med valuto, v kateri prejema plačila, in valuto, v kateri plačuje. Na prevedbeno izpostavljenost pa nas v bilanci stanja opozarjajo vse postavke, ki so izražene v tujih valutah. Iz samega izkaza poslovnega izida je nemogoče ugotoviti izpostavljenost valutnemu tveganju, tako da imajo pomembno vlogo pojasnila, iz katerih lahko razberemo večjo izpostavljenost, čim večji je (Peterlin, 1999, str. 68): Delež prihodkov od prodaje podjetja, ki ga ustvari na tujih trgih, delež virov, ki jih podjetje kupuje na tujih trgih, delež tečajnih razlik med finančnimi prihodki in odhodki in težje se je zavarovati pred njim. 4.1. ZAVAROVANJE PRED TEČAJNIM TVEGANJEM Ko podjetje ugotovi, katerim tveganjem je izpostavljeno in v kolikšni meri, se odloči, katera tveganja bo skušalo obvladovati ali zmanjšati. Pri tem ima podjetje na razpolago več tehnik zavarovanja pred tečajnim tveganjem, med katerimi se v danih okoliščinah odloči za najbolj primerno. Pri tem mora podjetje upoštevati stroške, ki nastanejo s sprejemom neke odločitve. V našem primeru mora podjetje primerjati koristi, ker je zavarovalo svojo tečajno izpostavljenost in stroške, ki jih bo podjetje imelo. V primeru, da podjetje ne bo zavarovalo izpostavljenosti, ne bo imelo nikakršnih stroškov, izpostavljeno pa bo celotnemu tveganju. Če podjetje hoče zavarovati celotno izpostavljenost, bo stopnja tveganja nič, imelo pa bo zelo velike stroške, kateri bodo pretehtali koristi zavarovanja. Tako je smiselno izbrati primerno stopnjo tveganja, ki jo želimo zavarovati. Tehnike zavarovanja pred finančnimi tveganji, s katerimi se podjetje zavaruje, lahko združimo v dve skupini notranjih ali internih metod in v skupino zunanjih metod za zavarovanje pred tveganji. Delitev tveganj v ti dve skupini je zasnovana glede na to, s kom podjetje sodeluje, da bi zmanjšalo valutno tveganje podjetja. Če podjetje lahko obvladuje tveganje samo, brez pomoči drugih institucij, na primer bank, so to tehnike notranjega zavarovanja pred tečajnimi tveganji. Ko podjetju ne zadostujejo interne tehnike zavarovanja oziroma te niso primerne, začne podjetje sodelovati z bankami ali drugimi podjetji, s katerimi sklepa razmerja govorimo o zunanjih tehnikah obvladovanja tveganj. 17

4.1.1. NOTRANJE METODE ZAVAROVANJA PRED TEČAJNIM TVEGANJEM Notranje metode so skupina metod, ki so na voljo podjetjem kot del finančne funkcije ali v okviru povezanih podjetij, za katera obvladujejo izpostavljenosti. Pri tem podjetja ne vstopajo v nikakršna pogodbena razmerja s podjetji izven medsebojno povezane skupine. V to skupino sodijo naslednje tehnike: Politika cen, predhodno plačevanje in zakasnitve plačil, ujemanje ter pobot. 4.1.1.1. POLITIKA CEN Politiko cen,»pricing«, bom opisala na primeru, ki ga navaja Bennett (1997, str. 72). Podjetje, ki je na trgu dovolj močno, lahko izraža cene in prejema denarne tokove v domači valuti, ni izpostavljeno tečajnemu tveganju, ker le-to v celoti prevali na tuje poslovne partnerje. Če to ni mogoče, se mora podjetje prilagoditi tečajnim nihanjem valut, s katerimi se srečuje pri svojem poslovanju. Politika cen poteka tako, da glede na spremembe deviznih tečajev, podjetje spreminja ceno enote proizvoda ali storitve na tak način, da prihodki ostanejo enaki kot pred spremembo tečajev. Angleško podjetje od ameriškega podjetja kupi komponente, katerih cena je nominirana v britanskih funtih. Cena je določena v višini 1 GBP, tečaj pa je USD/GBP 1,50. Tečaj dolarja se okrepi na 1,40 ameriškega dolarja za britanski funt, hkrati ameriški dobavitelj zviša ceno za 0,07 britanskih funtov, tako da zdaj znaša 1,07 britanskih funtov na enoto. Kupec bo tako v obeh primerih plačal za uvoženo komponento 1,50 ameriških dolarjev. 4.1.1.2. PREDHODNO PLAČEVANJE IN ZAKASNITVE PLAČIL LEADING IN LAGGING»Leading«predstavlja predhodno plačilo glede datuma, kateri je določen v pogodbi o nakupu blaga ali storitev. Obratno deluje»lagging«, kar pomeni zakasnitev plačila. Ti dve metodi se uporabljata, kadar podjetje skuša izkoristiti vedenje o pričakovanih gibanjih deviznih tečajev. Ko se osnovna valuta šibi, bo podjetje želelo predhodno plačati obveznosti in kasneje prejeti plačila za izstavljene terjatve. Nasprotno velja v primeru, če je osnovna valuta trdna.»trda valuta je ta, ki glede na druge valute pridobiva na vrednosti, mehka pa je tista, ki izgublja na vrednosti. Gre za relativni odnos med vrednostjo valut, saj je možno in tako tudi praviloma je, da tudi najbolj trda valuta izgublja na kupni moči«(ribnikar, 1999, str. 16). 18

Tehniki se lahko uporabljata med podružnicami istega podjetja. Prva podružnica A dolguje en mesec kasneje enak znesek v isti valuti, kot druga podružnica B dolguje podružnici A. Ker je razlika v zapadlosti dolgov en mesec, mora podružnica A poravnati dolg en mesec prej kot podružnica B ali pa mora podružnica B plačati en mesec kasneje. Da ne bi utrpela škode le ena podružnica, se lahko dogovorita, da plačilo obveznosti zapade med obema dospelostma dolgov. Bennett (1997, str. 75) ugotavlja, da sta predhodno plačevanje in zakasnitve plačil uporabna le v povezanih podjetjih, ne pa tudi zunaj podjetja, kajti to bi lahko škodilo poslovnim odnosom med obema podjetjema. Poleg tega zakasnitev plačila navadno povzroči zaračunavanje zamudnih obresti, kar bi lahko izničilo koristi ugodnejšega deviznega tečaja. 4.1.1.3. UJEMANJE Ujemanje oziroma»matching«pomeni, da podjetje skuša uskladiti strukturo aktive in pasive v bilanci stanja in prilive ter odlive v isti valuti. Če podjetje pričakuje plačilo terjatve v določeni valuti, je najbolj smiselno, da znesek porabi za plačilo obveznosti v tej isti valuti in se tako izogne plačilu provizije. Ker navadno prilivi ne predstavljajo točno enakega zneska kot odlivi, bomo morali vseeno del deviz za plačilo kupiti oziroma, če bo priliv večji, prodati za tolarje. Za podjetje je smiselno, da skrbi za optimalno časovno in valutno pokritost prilivov z odlivi po posameznih valutah in s tem odstrani del tveganja. Za prilive in odlive, ki se časovno povsem ne ujemajo, moramo uporabiti druge notranje tehnike kot so predčasno plačevanje in zakasnitev plačil, če gre le za razliko nekajdnevno. 4.1.1.4. POBOT Namen»nettinga«ali pobota je zmanjšati valutno izpostavljenost z namenom, da bi bila izpostavljenost natančno identificirana in obvladovanje čim bolj učinkovito. Učinkovito obvladovanje v tem primeru pomeni manj transakcij med podjetji, če je to mogoče, in v najbolj ugodnih količinah. Pobot tako izloči hkratno plačilo obveznosti in prejem terjatev v isti valuti, če sta zneska enaka. V primeru, da ima prvo podjetje večji dolg kot drugo,prvo podjetje plača le razliko. Prednosti pobota (Bennett, 1997, str. 76) so: Določi se lahko skupna izpostavljenost podjetij v skupini in primerna strategija zavarovanja pred izpostavljenostjo, zaščita v manj poslih, z največjimi zneski, naj bi minimizirala administracijo in stroške poslovanja ter optimizacijo deviznih tečajev, tveganje povečanja skupinske izpostavljenosti je zmanjšano, ko je vsa zaščita v neto zneskih. Proces pobota se lahko izvede na dveh ravneh, primarni in sekundarni. Primarni pobot pomeni, da med podružnicami izločimo transakcije, ki se skupaj izničijo. Če podružnica A 19

dolguje 2000 ameriških dolarjev, podružnica B pa ima terjatev v višini 1500 dolarjev, je neto izpostavljenost 500 dolarjev dolga. V primeru, da so terjatve v eni valuti in dolgovi v drugi, obstaja možnost sekundarnega pobota. Zato moramo prevesti vse valutne izpostavljenosti na skupno valuto. Namen sekundarnega pobota je ugotoviti dolgo ali kratko pozicijo podjetja. Kratka pozicija pomeni, da imamo v podjetju več obveznosti kot terjatev, medtem ko dolga pozicija predstavlja več terjatev. Kratka in dolga pozicija sta odprti poziciji, saj vrednost terjatev in obveznosti v določeni valuti nista izenačeni. O zaprti poziciji lahko govorimo, kadar je razmerje med terjatvami in obveznostmi v izbrani valuti ena proti ena. Glavna prednost primarnega pobota pred sekundarnim je v tem, da je primarni pobot bližji dejanskim denarnim tokovom podjetja. 4.1.2. ZUNANJI INŠTRUMENTI Dokler podjetje nima primernih zunanjih metod, lahko uporablja le notranje metode zavarovanja pred tečajnim tveganjem, ko pa pridobi znanje in ko trg ponuja zunanje inštrumente, lahko uporabi tudi te. Zunanji inštrumenti za zavarovanje pred tveganji imajo to značilnost, da njihova izvedba zahteva sodelovanje podjetij zunaj matičnega podjetja, čeprav je možno sklepati terminske pogodbe tudi v okviru povezanih podjetij. Finančni sistem nam preko finančnih posrednikov in preko trga omogoča nakup inštrumentov ali sklenitev dogovorov, s katerimi se lahko v celoti zavarujemo pred tveganji. Pri obvladovanju izpostavljenosti valutnemu tveganju se s terminskimi pogodbami običajno varujemo samo pred delom izpostavljenosti, pred katerim se nismo uspeli zavarovati z notranjimi orodji upravljanja valutnih tveganj. To pomeni, da se z terminskimi pogodbami varujemo le pred neto izpostavljenostjo valutnemu tveganju (Peterlin, 2002, str. 126). Zunanje inštrumente je mogoče deliti na dve skupini, na simetrične in asimetrične, in sicer glede na potek posla. Pri simetričnih sta obe pogodbeni stranki izpostavljeni tveganju neizpolnitve, v to skupino sodijo standardizirane in nestandardizirane terminske pogodbe ter terminske zamenjave. Poravnava je za obe stranki določena v prihodnosti in običajno jo stranki izvedeta istočasno. Kot bomo videli v nadaljevanju, so asimetrične pogodbe opcije, ki imajo različne čase izpolnitve pogodbe sodelujočih strank. Preden bom predstavila posamezne zunanje inštrumente, bom predstavila izraza forward in futures pogodbe. Forward pogodbe so terminske pogodbe, katerih nakup in prodaja se skleneta kasneje kot v dveh delovnih dneh po že vnaprej določenem terminskem tečaju. Te pogodbe lahko označimo z izrazom enostavne in nestandardizirane terminske pogodbe ali rokovne pogodbe. Futures pogodbe so prav tako terminske pogodbe in se od 20