UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA KATJA MULEJ IZDELAVA ANIMIRANE KNJIŽICE S POMOČJO OSNOVNIH ANIMACIJSKIH ZAKONITOSTI DIPLOMSKO DELO

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA KATJA MULEJ IZDELAVA ANIMIRANE KNJIŽICE S POMOČJO OSNOVNIH ANIMACIJSKIH ZAKONITOSTI DIPLOMSKO DELO LJUBLJANA, 2017

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA LIKOVNA PEDAGOGIKA KATJA MULEJ Mentor: prof. mag. Črtomir Frelih, spec. Somentor: asist. dr. Robert Potočnik IZDELAVA ANIMIRANE KNJIŽICE S POMOČJO OSNOVNIH ANIMACIJSKIH ZAKONITOSTI DIPLOMSKO DELO LJUBLJANA, 2017

4

5 ZAHVALA Zahvaljujem se družini in prijateljem, ki so mi stali ob strani na moji poti do diplome. Prav tako se zahvaljujem mentorju prof. mag. Črtomir Frelihu, spec., ter somentorju asist. dr. Robert Potočniku za strokovno pomoč in svetovanje ob pisanju diplomskega dela.

6

7 POVZETEK Ko govorimo o animaciji, običajno pomislimo na risanke in animirane filme, ki najbolj zanimajo otroke. Ker želim kot bodoča učiteljica kar se da najbolje podučiti učence o animaciji, sem se odločila, da se bom v diplomskem delu osredotočila na animirano knjižico ali flip book. Zdi se mi idealna za uvod v široko temo animacije, saj je ena najenostavnejših naprav, ki prikazujejo gibanje. Diplomska naloga je razdeljena na 3 dele. V teoretičnem delu bom najprej predstavila zgodovino nastanka animacije, od prvih naprav za prikaz gibanja slik do pojava prvih animiranih filmov. Raziskala bom zgodovino razvoja animiranih knjižic in nekaj alternativnih oblik animirane knjižice, ki so se do danes pojavile. Preučila bom nekaj osnovnih vrst animacije in analizirala osnovne zakonitosti animiranja ter oblikovanja človeških in antropomorfnih likov ter ozadja. V avtorskem delu bom prikazala postopek izdelave lastne animirane knjižice ter predstavila svoje ugotovitve. V pedagoškem delu bom predstavila primera, kjer je tema animacije uspešno predstavljena učencem osnovne šole. Na podlagi svojih izkušenj z izdelavo animirane knjižice, znanja, ki sem ga pridobila v teoretičnem delu, in na podlagi teh 2 zgledov bom naredila učno pripravo za učence devetih razredov osnovne šole, kjer bodo za likovno nalogo morali narediti lastno animirano knjižico. Na ta način se bodo seznanili z osnovami animiranja. KLJUČNE BESEDE: animirana knjižica, zgodovina animirane knjižice, animacija, sekvenčna umetnost, optične igrače

8 ABSTRACT Two things that come to mind when we talk about animation are cartoons and animated films that tend to be adored by children. As a future teacher who wants to teach children about animation in the best possible way, I decided that the topic of my thesis will be flip books. They are an ideal introduction to the world of animation and are the simplest inventions that show the illusion of movement. The thesis is divided in 3 parts. In the theory part I will write about the history of animation ranging from the first contraptions to present moving pictures until the appearance of the first animated movies. I will explore the history of flip books and list some alternative forms of flip books that have appeared so far. I will study some basic animation techniques and analyse key points in animating human and anthropomorphic characters, as well as backgrounds. I will also analyse how to design characters and backgrounds. In the author's part I shall present my own process of making a flip book and write down my experiences. In the pedagogical part I will talk about 2 cases where animation was successfully presented to primary school children. Based on these two cases, my experiences with making a flip book and the knowledge I have gained through writing the theory part of the thesis, I will make a lesson plan for students in the ninth grade of primary school in which they make their own flip book and thereby get acquainted with the basics of animation. KEY WORDS: flip book, the history of flip book, animation, sequential art, optical toys

9 KAZALO 1 UVOD TEORETIČNI DEL Zgodovina animacije Začetki sekvenčne umetnosti predhodniki animacije Prve naprave za prikaz gibanja (taumatrop, kolo življenja, animirana knjižica...) Prvi animirani filmi Razvoj animacijskih studiov Vrste animacij Animirana knjižica Zgodovina animirane knjižice Animirane knjižice danes Flipbookit in nekaj navedb drugih umetnikov, ki se ukvarjajo z animiranimi knjižicami Pravila animiranja Materiali, ki jih običajno potrebuje animator Animiranje figure Animiranje ozadja Oblikovanje lika Oblikovanje lika Upoštevanje značaja, stila oblačenja, zgodovinskega obdobja, kretenj Živali Oblikovanje zgodbe (story boarding) AVTORSKI DEL Zgodba oziroma dogodek Oblikovanje lika Oblikovanje ozadja in formata Sklep PEDAGOŠKI DEL Težave, ki se pri obravnavi animacije pojavljajo, in primeri dobre prakse Načrtovanje učne priprave Učna priprava ZAKLJUČEK VIRI IN LITERATURA SLIKOVNI VIRI...52

10 KAZALO SLIK Slika 1: Muybridge, slike iz zbirke Animal locomotion, Slika 2: Taumatrop...3 Slika 3: Muybridge, Fenakistoskop, Slika 4: Zoetrop...4 Slika 5: Praksinoskop...5 Slika 6: Blackton, del filma Humorous Phases of Funny Faces, Slika 7: McCay, del filma Gertie the Dinosaur, Slika 8: Messmer, Felix the Cat...8 Slika 9: Disney, Oswald the Lucky Rabbit, Slika 10: Disney, del risanke Mickey Mouse in Steamboat Willie, Slika 11: Primer risane animacije, Snow White, Slika 12: Primer stop-motion animacije, Wallace and Gromit: A matter of Loaf and Death, Slika 13: Primer računalniške animacije, Moana, Slika 14: Risba iz patenta za Kineograf Slika 15: Risba iz patenta Henryja Van Hoevenbergha...13 Slika 16: Risba iz patenta za The living picture book, Slika 17: Watiliauxova animirana knjižica, Slika 18: Risba iz Shulzevega patenta, Slika 19: Del posnetka animirane knjižice Parkour Motion Reel...15 Slika 20: Del posnetka iz The Human Flipbook...15 Slika 21: FlipBookKit Kicking Ass...16 Slika 22: Primer svetlobne mize...17 Slika 23: Primer uporabe celov...18 Slika 24: Primer model sheeta...18 Slika 25: Primer animacijske knjige za risanko Steven Universe...19 Slika 26: Primer pričakovanja...20 Slika 27: Primer karikiranja dejanja...20 Slika 28: Primer drugotnega premikanja uhljev...21 Slika 29: Primer stiska in raztega...21 Slika 30: Primer popačenja...22 Slika 31: Primer dotikanja linij...23 Slika 32: Primer risanja 2 karakterjev v eni sceni...23

11 Slika 33: Primer premikanja ustnic...24 Slika 34: Primer dveh ozadij z različno atmosfero...25 Slika 35: Primer deformiranega ozadja z dramatičnim učinkom...25 Slika 36: Primer splošnega plana iz risanke Samurai Jack...26 Slika 37: Primer srednjega plana iz risanke Samurai Jack...26 Slika 38: Primer velikega plana iz risanke Samurai Jack...27 Slika 39: Primer detajla iz risanke Samurai Jack...27 Slika 40: Primer, kako oči kažejo čustveno stanje lika...29 Slika 41: Primer kako nam izgled karakterja lahko pokaže njegovo osebnost...29 Slika 42: Primer razlik v risanju odraslega človeka in otroka...30 Slika 43: Primer, kako zgodovinsko obdobje v animiranem filmu Beauty and the beast narekuje vzdušje animacije...31 Slika 44: Primer mačjega cikla teka...32 Slika 45: Nekaj skic prve izmišljene zgodbe, ki je bila predolga...34 Slika 46: Skice druge ideje za zgodbo...35 Slika 47: Skice zgodbe, ki sem jo izbrala za končni izdelek...35 Slika 48: Fotografija poskusnih animiranih knjižic...36 Slika 49: Fotografija končnega izdelka...36 Slika 50: Prve skice mojega lika...37 Slika 51: Nekaj primerov skic postopka oblikovanja lika...37

12 1 UVOD Animacija je dandanes nepogrešljiv del našega življenja. Najdemo jo skoraj povsod, saj se je z razvojem tehnologije zelo razširila na vsa področja našega življenja. Animacije najdemo v televizijskih reklamah, fantazijskih filmih, na otroških programih, prisotna je na internetnih straneh in na naših telefonih. Z njo se srečamo tudi v kino dvoranah, muzejih in celo v galerijah. Ker je prisotna v našem vsakdanu, se mi zdi animacija kot tema v šoli zelo pomembna. Tudi učenci so običajno zelo zainteresirani za svet animacije, kjer prebivajo njihovi najljubši risani junaki. S pomočjo učenja o animaciji lahko začnejo ceniti animacijo kot umetnostno zvrst in razvijejo kritični odnos do sveta medijev, ki jih preplavlja z vseh strani. Animirana knjižica se mi zdi najboljše ter najenostavnejše sredstvo, s katerim učencem lahko prikažemo osnove animiranja. Naprava, ki jo velika večina sveta pozna pod imenom flipbook, v slovenščini še nima enotnega prevoda. V slovenskih virih sem našla poimenovanja, kot so frcoris (Slatinšek, 2006, str. 12), flip book, animacija v knjižici, knjižica oživi (Manček in Veler, 2012, str. 9), folioskop, kineograf, žepni kino, dlančni kino, slikofrca, animiranka, animirana slikanica ali animirana knjiga (Janez, 2013) in animirana knjižica (Veroučni kotiček, b. d.). V diplomskem delu sem se zato odločila, da bom uporabljala izraz animirana knjižica, saj se mi zdi, da še najbolje opisuje, da gre za majhno knjigo, ki je animirana. Ostala poimenovanja se mi ne zdijo primerna, saj zvenijo preveč tuje (folioskop, flipbook, kineograf), gre za direkten prevod tujk (žepni kino je po francosko cinéma de poche, dlančni kino je po nemšlo Daumenkino), ali pa ime preveč sugerira na to, da gre zgolj za igračo za otroke (slikofrca, frcoris, knjižica oživi, animirana slikanica). 1

13 2 TEORETIČNI DEL Preden predstavim teoretični del z zgodovino animacije, bom razjasnila, kaj animacija sploh je ter zakaj nastane. Animacija je optična iluzija, ki ustvari vtis gibanja. Beseda animacija izhaja iz latinske besede za dušo, ki je anima in iz glagola animare, ki pomeni vdihniti življenje. Animacijo ustvarimo tako, da v logično zaporedje postavimo slikovne podobe in jih nato hitro predvajamo, da ustvarijo iluzijo gibanja (Slatinšek, Moškrič, Starič, Peštaj, 2006, str. 8). Za to, da te zaporedne predvajane sličice dojamemo kot gibanje, je kriva persistenca vida. Podoba, ki jo vidimo, se pojavi v naših možganih in tam ostane delček sekunde dlje kot dejansko traja v realnem svetu. Se pravi, da svet vidimo s časovnim zamikom. Ko se za prvo podobo zelo hitro pojavi nova, naši možgani ti dve povežejo in zato se nam zdi, kot da se risbe premikajo. Potrebno je zavrteti vsaj 12 sličic na sekundo, da se ustvari učinkovita iluzija. V kinu se običajno zvrsti 24 sličic na sekundo (Slatinšek, 2006, str. 9) Zgodovina animacije Začetki sekvenčne umetnosti predhodniki animacije Za predhodnico animacije in tudi stripa bi lahko označila sekvenčno umetnost. Stripovski mojster Will Eisner je stripe poimenoval umetnost zaporedja (McCloud, 2011, str. 5). Ta splošen izraz bi lahko veljal tudi za animacijo. Edina razlika je v tem, da gre pri animaciji za časovno zaporedje risb, pri stripu pa za prostorsko zaporedje (McCloud, 2011, str. 7). Zaporedne slike, ki pripovedujejo zgodbo, najdemo že v prazgodovinskem obdobju na stenah jam, kjer je jamski človek upodabljal lov in bizone v gibanju (Beck, 2004, str. 12). V knjigi Razumeti strip: o nevidni umetnosti, je kot eden prvih primerov sekvenčne umetnosti naveden predkolumbovski likovni rokopis, ki ga je leta 1519 odkril Cortés. Gre za 12 metrov dolgo poslikavo na steni, ki pripoveduje junaški ep (McCloud, 2011, str. 10). Primeri zaporednih slik so tudi egipčanske poslikave v grobnicah iz 14. stoletja pred našim štetjem, grške slikarije na vazah, Trajanov steber, japonski zvitki in tako dalje (McCloud, 2011, str. 14 in 15). 2

14 Slika 1: Muybridge, slike iz zbirke Animal locomotion, Z izumom fotografije je Edward Muybridge okoli leta 1880 naredil kolekcijo zaporednih fotografij, ki so kazale živali v gibanju. Animatorjem te fotografije še danes služijo kot vzorec pri animiranju (Patmore, 2003, str. 48) Prve naprave za prikaz gibanja (taumatrop, kolo življenja, animirana knjižica...) Animacija je obstajala že pred pojavom prvih kamer in fotoaparatov. Pojavila se je v obliki naprav, ki jim danes pravimo optične igrače (Slatinšek, 2006, str. 10). Taumatrop je ena izmed prvih takšnih igrač. Sestoji iz okroglega diska, privezanega na dve vrvici. Na obeh straneh diska je sličica. Če disk zavrtimo in odvrtimo, se sličici navidezno združita (Laybourne, 1998, str ). Fouche (2016) navaja, da je taumatrop izumil John Paris leta Slika 2: Taumatrop 3

15 Fenakistoskop je leta 1832 izumil Joseph Plateau. Je vrteče se kolo z narisanimi liki in prva naprava, ki je dajala učinek pravega neprekinjenega gibanja. Ko pogledamo skozi odprtino v vrtečem ogrodju, vidimo premikajoče se figure (Laybourne, 1998, str. 19). Fenakistoskop imenujemo tudi lažna vrtavka (Slatinšek, 2006, str. 10). Slika 3: Muybridge, Fenakistoskop, 1893 Zoetrop je kot izpopolnjena verzija fenakistoskopa. Zoetrop je bobnu podobna naprava, ki ima na straneh režice, skozi katere vidimo sekvenco risb v bobnu. Večji kot je boben, daljša je lahko animacija. Isti boben je lahko imel več različnih trakov z risbami. Pierre Devignes je tej napravi dal ime kolo življenja leta 1860 (Laybourne, 1998, str ). Slika 4: Zoetrop 4

16 Praksinoskop je izpopolnjena verzija zoetropa. Reže so nadomestili z ogledali, postavljenimi v sredini bobna. Ko se je zunanji pas risb začel gibati, je gledalec lahko v ogledalih videl animacijo. Izumil ga je Charles-Émile Reynaud, ki je leta 1892 v Parizu odprl prvo kinodvorano na svetu. Njegova iznajdba je paralela današnjemu filmskemu projektorju (Laybourne, 1998, str. 21). Slika 5: Praksinoskop Prvi animirani filmi Enotnega "očeta animacije" v literaturi nisem zasledila, saj se zanj zelo težko določi kriterije. Odgovor se razlikuje glede na osebo, ki jo vprašamo. Nekateri bi za "očeta animacije" proglasili prazgodovinskega človeka, ki je v jamah na stene risal bizone in ljudi v gibanju. Drugi bi naziv pripisali kakšnemu novejšemu izumitelju ali umetniku. Znanih je več pionirjev, ki so tlakovali pot animiranim filmom, kot jih poznamo danes (Beck, 2004, str. 12). J. Stuart Blackton ( ) je eden najpomembnejših pionirjev animacije in filma. Mnogokrat je imenovan kot človek, ki je leta 1906 naredil prvi polanimirani film z naslovom Humorous Phases of Funny Faces, saj je med mnogimi triki uporabljen tudi princip risane animacije s kredo (Beck, 2004 str. 13). 5

17 Slika 6: Blackton, del filma Humorous Phases of Funny Faces, 1906 Leta 1908 je francoz Émile Chol ( ) naredil prvi v celoti animirani film, imenovan Fantasmagorie. Ruski animator Ladislas Starewitch ( ) pa je naredil prvi lutkovni animirani film, imenovan Maščevanje kamermana, v katerem je animiral žabe, insekte in druge mrtve živali (Manček in Veler, 2012, str. 7). Najbolj znan med pionirji animiranih filmov je Winston McCay ( ), ki ga kritiki mnogokrat poimenujejo "Mozart risank". Svoj strip Little Nemo in Slumberland je uporabil pri svojih animacijskih podvigih. Tako je leta 1911 Little Nemo postal prvi animirani film, narejen na osnovi stripa iz časopisa. Ta film je navduševal gledalce in bodoče umetnike ter industrijske producente. Njegove animacije niso bile le skice, ampak so vsebovale izpopolnjene, prepoznavne ter prepričljive človeške ali živalske like (Beck, 2004, str. 14 in 15). Njegova najslavnejša kreacija, Gertie the Dinosaur, je bila premierno prikazana leta 1914 v Chicagu. Gre za animirani in igrani film, v katerem je McCay v živo nastopal na odru. V roki je imel bič, z njim pa je "ukrotil" ogromnega animiranega dinozavra. Izdal je še več aimiranih filmov in vseskozi risal stripe za časopise. Dolga leta se slavi njegovih kreacij, ki jih je večinoma financiral in narisal sam, ni nihče približal. Šele Walt Disney je, s pomočjo celega studia, dosegel slavo, kakršno je dosegel McCay (Beck, 2004, str. 15). 6

18 Slika 7: McCay, del filma Gertie the Dinosaur, Razvoj animacijskih studiov Od začetka pojava animacije je nastalo ogromno animiranih serij, filmov in animacijskih studiov. Posvetila se bom le nekaterim najpomembnejšim za razvoj animacije, kot jo poznamo danes. Slikar in ilustrator Raoul Barré ( ) je ustanovil prvi animacijski studio in zaslovel kot animacijski producent popularnega stripa Mutt and Jeff, ki ga je narisal Bud Fisher. Izumil je veliko novih metod in naprav, ki so olajšale proces animiranja za komercialne namene. Prav tako je sodeloval s številnimi znanimi animatorji, ki so kasneje ustanovili lastne studie (Beck, 2004, str. 19). Za njim je prišel veliko bolj slavni John R. Bray ( ). Po uspehu animacije The Artist's Dream (1913) je dobil pogodbo za 6 risank s podjetjem Pathé newsreel. Leta 1913 se je Colonel Heeza Liar In Africa začela predvajati kot prva animirana risanka na televizijskih zaslonih. Bray je tu začel uporabljati metodo tiskanja ozadij, da mu ni bilo potrebno risati ozadij za vsak kader posebej. Moči je združil z Earl Hurdom, ki je prakticiral tehniko risanja na cele. Za svoje izume sta izdala patent in skupaj ustanovila Bray-Huard Process Company, kar jima je omogočilo uporabo tehnike celov naslednjih 17 let. Ta podvig je omogočil industrializacijo animiranih risank in masovno produkcijo (Beck, 2004, str. 16). Zaradi velikega povpraševanja in časovne stiske je Bray začel najemati pomočnike in animatorje (Beck, 2004 str. 17). 7

19 Leta 1919 je studio Paramount predstavil risanko Feline Follies, s čimer se je začela še danes prisotna slava animiranega karakterja Felix the Cat. Producent serije je bil Pat Sullivan ( ), pravi izumitelj karakterja Felixa pa Sullivanov direktor Otto Messmer ( ) ( Beck, 2004, str. 18). Slika 8: Messmer, Felix the Cat Omeniti moram še znanega Walt Disneya ( ), ki ni čez noč zaslovel z ikoničnim miškom Mickey Mouse. Pred tem je zaslovel s serijama Alice's Wonderland in Oswald the Lucky Rabbit (Beck, 2004, str. 21). Podobo miške je oblikoval Ub Iwerks. Vendar slave ni doživela, dokler Disney animaciji ni dodal glasbe (Beck, 2004, str. 34). Slika 9: Disney, Oswald the Lucky Rabbit,

20 Slika 10: Disney, del risanke Mickey Mouse in Steamboat Willie, 1928 Do danes se je v industriji risank in animiranih filmov veliko spremenilo. V zgodnjih 30. letih 20. st. se je začelo zlato obdobje animacije. Združene države Amerike so bile vodilne v proizvodnji risankah. Veliko sta k razvoju pripomogli Evropa in Azija. Glasba je postala v tem obdobju nepogrešljiv del risank (Beck, 2004, str. 32). Od leta so se v animacijski industriji pojavile nove inovacije. Vrhunec tega obdobja je zaznamovala Disneyeva Snegulčica in sedem palčkov, ki je slovela po celem svetu (Beck, 2004, str. 54). Od leta 1940 dalje je nastalo veliko risank, ki so vključevale propagandni material. Ne le v Ameriki, ampak tudi v Rusiji, Nemčiji, na Japonskem in na Kitajskem (Beck, 2004, str. 78). Po vojni so se izpopolnjevale tehnike animiranja po celem svetu in nastali so mnogi novi studii (Beck, 2004, str. 176). Animacija se je razvijala v vse smeri in nastalo je ogromno kultnih risank in animiranih filmov, studiov in stilov animiranja. Dreamworks in Pixar sta prehitela vpliv Disneya ter se uveljavila kot vodilna animacijska studia ( Beck, 2004, str. 302). Od leta 2000 naprej so v animaciji in predvsem v Hollywoodu prevladale računalniške 3Dtehnike animiranja, kljub temu da tradicionalno risane animacije niso povsem izginile. Tudi Disneyev vpliv je potihnil. Na japonskem pa so se izpopolnili stilizirani stili animejev, ki jih še danes množično producirajo različni studii (Beck, 2004, str. 336). 9

21 2. 2 Vrste animacij Obstaja ogromno tehnik animiranja in celo mešanja tehnik, vendar se bom osredotočila le na nekaj osnovnih. Risana animacija je najvplivnejša, saj so v tej tehniki izdelane slovite, že zgoraj omenjene prve risanke. Pri tej animaciji si animator lahko izbere poljubno risarsko tehniko. Običajno animacijo riše na papir, tako da je vsaka zaporedna slika za malenkost drugačna od prejšnje. S tem se ob hitrem predvajanju sličic ustvari iluzija gibanja (Slatinšek, 2006, str. 13). Animator si pomaga z raznimi pripomočki, ki jih bom podrobneje predstavila v drugih poglavjih. Slika 11: Primer risane animacije, Snow White, 1930 Stop-motion oziroma trik film Pri stop-motion animaciji ali trik filmu so junaki realni objekti v prostoru, ki jih mora animator počasi premikati in vsak gib zabeležiti s fotografijo ter te prenesti na filmski trak. Animator mora zgodbo prilagoditi materialu ali obratno, saj se z različnimi materiali ne da enako manipulirati in prikazati gibanja. Ločimo več vrst stop-motion animacije glede na material, ki se uporablja za izdelavo junakov (glina, plastelin, lutke, vsakdanji predmeti in tako dalje) (Slatinšek, 2006, str. 15, 16 in 17). 10

22 Slika 12: Primer stop-motion animacije, Wallace and Gromit: A matter of Loaf and Death, 2008 Tehnike računalniške animacije so izvedene v računalniških programih. Primer je vektorska animacija pri kateri le označimo točko, kamor naj bi se lik premaknil, in na kakšen način bo premik izvedel. Računalnik sam izračuna vse vmesne poteze (Slatinšek, 2006, str. 19). Pri slavni 3D-računalniški animacij v resnici sploh ne gre za pravi trodimenzionalni objekt, ampak za virtualni 3D-prostor. Virtualne like in okolico oblikujemo v programu in jim določimo barve, teksture in drugo. Gibanje se ustvari na vektorski način ali pa s sledenjem gibanja oziroma motion tracking. Pri slednjem načinu mora igralec zaigrati gibe, kamera pa te posname in prenese v program. Računalnik preračuna igralčevo gibanje, ki ga prenese na animiran lik. Tu se pojavi vprašanje, če je to sploh animacija, saj animator neposredno ničesar ne animira (Slatinšek, 2006, str. 20). Ker je 3D-računalniška animacija vedno bolj izpopolnjena in realistična, jo uporabljajo v fantazijskih ter avanturističnih filmih in računalniških igricah (Slatinšek, 2006, str. 20). Slika 13: Primer računalniške animacije, Moana,

23 2. 3 Animirana knjižica Zgodovina animirane knjižice Animirana knjižica je najenostavnejša oblika optične iluzije. Je majhna knjižica z zaporednimi risbami na listih, ki jo držimo v eni roki, medtem ko jo s palcem druge roke listamo. Listanje zaporednih risb ustvari iluzijo gibanja (Fouche, 2016). Iz preteklosti je malo dobro ohranjenih animiranih knjižic, saj se hitro pokvarijo ali obrabijo. V zgodovini filma in kina se ponavadi obravnava kot otroška igrača ali pa čudna knjiga, ki spominja na stripe. V muzejih filma pa je velikokrat prikazana kot stopnja med sliko in filmom (Fouche, 2016). Obstaja ogromno izdanih patentov za različne vrste animirane knjižice. Patent angleža Johna Barnes Linnetta, izdan 18. marca leta 1868 pod imenom Kineograph new optical illusion, se smatra za originalni izum animirane knjižice. To je bila prva optična igrača, ki je imela linearno sekvenco risb, namesto krožne. Prav tako je predvidel, da lahko animirano knjižico listamo v obe strani, če ima sličice na obeh straneh listov. Dodal je tudi razlago, da lahko mehanično listamo knjižico s stroji. Takšna knjižica je bila v 20. stoletju v Franciji znana kot Cinematographe de poche (žepni kino) (Fouche, 2016). Slika 14: Risba iz patenta za Kineograf 1868 Prvi Ameriški patent za animirano knjižico je leta 1882 izdelal Henry Van Hoevenbergh. Uporabil je lističe različnih dolžin, da se je knjižico lažje listalo. V patentu je predvidel, da so sličice lahko na različnih mestih knjižice in s tem je lahko v 1 knjižici več različnih animacij (Fouche, 2016). 12

24 Slika 15: Risba iz patenta Henryja Van Hoevenbergha 17. novembra 1886 je anglež Arthur Andrew Melville izdelal patent, podoben Linnettovemu, pod imenom The living picture book, kjer je predstavil idejo o kombiniranju dveh animiranih knjižic v eno, povezovanju treh v tikotnik, štirih v križ in celo šestih animiranih knjižic v heksagon (Fouche, 2016). Slika 16: Risba iz patenta za The living picture book,

25 Charles Auguste Watiliaux je v Franciji leta 1896 naredil animirano knjižico, podobno Mallvilovi zamisli. Narejena je bila tako, da sta bili dve animirani knjižici s hrbtno stranjo povezani (Fouche, 2016). Slika 17: Watiliauxova animirana knjižica, 1896 V 19. stoletju so se animirane knjižice hitro širile. V ZDA pod imenom "Living Pictures" ali "Living Photography", v Nemčiji "Lebenden Photographien" in v Franciji "Cinématographe de Poche". Ker so bile lahke za izdelavo, so jih prodajali v trgovinah z igračami ter jih delili kot promocijski material. Nastala so celo podjetja, ki so strankam izdelovala osebne animirane knjižice iz fotografij (Fouche, 2016). Aprila 1911 je Nemec Rudolf Schulze v Parizu izdelal patent, imenovan Book containing cinematographic views, ki predlaga, da bi v knjige vgradili neko vrsto animirane knjižice, ki bi bralcem omogočila, da gledajo animacijo in berejo. Podobno kot ilustracija v knjigi, le da bi bila ta animirana (Fouche, 2016). Slika 18: Risba iz Shulzevega patenta,

26 Od 7 do 21 avgusta 2005 je bila v Düsseldorf Kunsthalle postavljena prva razstava animiranih knjižic, imenovana Daumenkino: The Flip Book Show (Fouche, 2016) Animirane knjižice danes Flipbookit in nekaj navedb drugih umetnikov, ki se ukvarjajo z animiranimi knjižicami Do danes se je animirana knjižica pojavila v številnih alternativnih oblikah. Nekaterim so avtorji spremenili obliko do te mere, da jim težko sploh še rečemo animirane knjižice, saj niso nič podobne knjižicam (Flipbook Animation, 2014). Umetnica Serene Teh je ustvarila verzijo animirane knjižice, ki meji na performance art, saj zahteva od umetnika veliko mero spretnosti, da obrača liste, tako da se ustvari konkretna iluzija gibanja sličic. Njen najbolj znani primer je animirana knjižica Parkour Motion Reel (Flipbook Animation, 2014). Slika 19: Del posnetka animirane knjižice Parkour Motion Reel Slika 20: Del posnetka iz The Human Flipbook 15

27 Še en primer inovativne animirane knjižice si je domislilo podjetje Erbert in Gerbert's. Svojo verzijo animirane knjižice, ki v resnici sploh ni knjižica, imenujejo The Human Flippbook. Princip animirane knjižice je kombiniran z osnovami stop-motion animacije (Flipbook Animation, 2014). Mark Rosen in Wendy Marvel sta zaslovela z iznajdbo mehanične animirane knjižice FlipbookKit. Gre za črno škatlico, v kateri so okoli vodoravne osi nameščene kartice s sličicami (Rosen, Marvel, 2016). Z ročko ali s pomočjo motorčka se vreteno suče in karte s sličicami se premikajo in ustvarijo iluzijo gibanja. Tako se prikaže kratka zgodbica ali prigoda. Kinetična umetnika sta navdih dobila leta 2009, ko sta v Evropi videla oglasno desko s prihodi in odhodi vlakov, ki so delovale na principu mehaničnega obračanja loput. Navdihovala so ju tudi odlagališča letalske industrije in za zgled sta vzela študije gibanja Edwarda Muybridgea (Rosen, Marvel, 2016). Po uspešni razstavi iznajdbe, sta skupaj z izumiteljem in oblikovalcem Stevenom Goldsteinom izumila FlippBookKit. Zapakiran je v obliki pripomočka, ki ga sestavimo doma in nam omogoča izdelavo lastne mehanične animirane knjižice iz videov ali fotografij. Lahko je na ročni pogon ali motorček (Rosen, Marvel, 2016). Slika 21: FlipBookKit Kicking Ass 16

28 2. 4 Pravila animiranja V tem poglavju se bom osredotočila predvsem na tehnike risane animacije, saj pridejo najbolj v poštev pri izdelavi animirane knjižice Materiali, ki jih običajno potrebuje animator Animatorji potrebujejo ogromno različnih materialov, pripomočkov ter pomočnikov. Eden takšnih je svetlobna miza, ki je steklena ali iz pleksi stekla, pod njo pa je nameščena luč. Ko animator riše novo sličico, ima pod listom predhodno sličico, ki zaradi svetlobe pod mizo proseva skozi papir. Tako se lažje izogne pojavu nenadnih preskokov v animaciji. Nastale risbe nato fotografira in prenese na filmski trak (Slatinšek, 2006, str. 13). Slika 22: Primer svetlobne mize Animatorji si delo olajšajo tudi s pomočjo "celov" ali celuloidnih prosojnih folij. Na te rišejo le junake. Ker je folija prosojna, ozadja ni treba vsakič na novo narisati (Slatinšek, 2006, str. 14). Svetlobne mize in folije danes vedno bolj nadomeščajo računalniški programi, ki omogočijo ločeno obravnavo junakov in ozadja. Ker je možno animacijo predvajati kadarkoli, lahko lažje nadzorujejo dogajanje. Čeprav je narisana z računalnikom, je videz animacije zelo podoben tistim, ki so narejene s tradicionalnimi tehnikami (Slatinšek, 2006, str. 14). 17

29 Slika 23: Primer uporabe celov Ker je za nek animiran film zadolženih več animatorjev, se ustvari tako imenovani "model sheet". To je list z risbami karakterjev in opombami. Služi temu, da karakter med procesom animiranja ne bi ponesreči spremenil videza (Hart, 1997, str. 82). Slika 24: Primer model sheeta Pomembno vlogo igra tudi animacijska kamera, ki posname risbe za na filmski trak. Postavljena je pravokotno nad mizo in se lahko premika le gor ali dol, za učinek približevanja ali oddaljevanja. Miza ima ravnila, oznake ter stekleno ploščo, ki pomaga pravilno postaviti cele in prepreči nehotene premike. Za igralce, ki posojajo glasove, animatorje in snemalce obstajajo posebni listi s tabelami in oznakami, ki omogočajo lažjo sinhronizacijo in jasnejša navodila za vse udeležene (Hart, 1997, str ). Ključnega pomena za oblikovanje zgodbe je snemalna knjiga ali storyboard. To je kratka vizualna interpretacija zgodbe, podobna stripu. Lahko se spremeni in popravi, če se najde 18

30 boljša rešitev za prikaz nekega prizora. Animatorjem in vsem udeleženim omogoči lažjo vizualizacijo dogajanja, ki ga bodo morali animirati (Hart, 1997, str. 127). Slika 25: Primer animacijske knjige za risanko Steven Universe Animatik pa je snemalna knjiga, ki se lahko predvaja. Skice iz snemalne knjige se prenese na računalnik, določi se dolžino trajanja posamezne skice in odvrti se celo zgodbo. Zraven si animatorji predstavljajo dogajanje in ocenijo, če je prizor ravno prav dolg. Vsebuje lahko nepopolne zvočne zapise in dialoge za lažjo predstavo (Slatinšek, 2006, str. 36). Snemalni studio za zvočne efekte, dialog in glasbo je danes nepogrešljiv. Včasih se je v animirane filme vstavljalo le glasbo, ki se je ujemala z dogajanjem v zgodbi in je stopnjevala čustva gledalcev. Danes se zvok običajno posname že pred postopkom animiranja, saj to omogoči lažjo sinhronizacijo zvočnega zapisa in dogajanja na zaslonu (Slatinšek, 2006, str. 28) Animiranje figure Pri animaciji je zgolj imitacija pravega gibanja običajno nezanimiva. Da je animacija res prepričljiva in privlačna za gledalca, je potrebno pretiravati. Za izdelavo takšnih prepričljivih animacij morajo animatorji upoštevati nekaj principov (Hart, 1997, str. 8). Ker je teh zelo veliko, bom navedla le nekaj takšnih, ki se meni zdijo pomembni. Prvi je princip pričakovanja. To pomeni, da se karakter najprej v pričakovanju giblje v nasprotno smer. To gibanje je prikazano s celim telesom, saj moramo pretiravati, da dobimo prepričljiv efekt (Hart, 1997, str. 8). Pričakovanje daje animaciji bolj dramatičen učinek (Hart, 1997, str. 9). 19

31 Slika 26: Primer pričakovanja Dejstvo, ki ga mora animator upoštevati je to, da se karakterji gibajo različno hitro: večji ali težji liki se gibljejo počasneje, kot majhni. Če velik in mali lik prehodita isto razdaljo v enakem času, bo manjši lik naredil več hitrih korakov (Hart, 1997, str. 10). Vsako dejanje mora biti karikirano, saj gledalec pričakuje, da ga bo animacija zabavala. Vsako gibanje mora animator narediti bolj zanimivo, tudi če poteze na koncu ne delujejo logično (Hatr, 1997, str. 11). Slika 27: Primer karikiranja dejanja Prvotnemu gibanju lika vedno sledijo še drugotna gibanja, ki nekoliko zaostajajo. Če na primer kenguru odskoči, se bo najprej premaknil trup z nogami, nato pa šele njegov rep. Tudi ušesa psa se bodo premikala z zamikom (Hart, 1997, str ). 20

32 Slika 28: Primer drugotnega premikanja uhljev Figure se skupaj z gibanjem vedno krčijo in raztezajo. S stisnjenimi figurami se ponazori več teže. Gibanje izgleda bolj dinamično in zanimivo (Hart, 1997, str. 16). Slika 29: Primer stiska in raztega Popačene, zamazane in zamegljene risbe lika so zopet zgolj načini pretiravanja s potezami. Figura, ki je drastično deformirana v smeri gibanja ali pa ima dodatne roke ali noge, nakaže hitrost. Taka animacija deluje zelo elastično in zanimivo (Hart, 1997, str. 106). 21

33 Slika 30: Primer popačenja Znano je tudi, da hitrejše kot je gibanje, manj risb je potrebno narisati. In počasnejše kot je gibanje, več risb mora animator narisati, da bo gibanje izgledalo tekoče. Za zanimivo animacijo, ki ni monotona, mora karakterjevo gibanje variirati med hitrim in počasnim. Ponavadi je neko dejanje animirano s počasnim gibanjem, nato se vmes gibanje pospeši in na koncu zopet upočasni (Hart, 1997, str. 108). Animator mora biti pozoren na to, da se linije različnih karakterjev ne dotikajo, saj s tem risba izgubi globino. To pravilo velja tudi pri samem karakterju, pri katerem naj se ne bi zgodilo, da se dotika lastnih ali drugih linij (Hart, 1997, str. 114 in 115). 22

34 Slika 31: Primer dotikanja linij Postavitev karakterjev je pomembna, saj morajo biti postavljeni tako, da pritegnejo pozornost gledalca kamor animatorji želijo. To se lahko naredi tako, da se karakter postavi v ospredje, ali pa se like in objekte nariše tako, da kot puščica usmerjajo pozornost v želeno smer (Hart, 1997, str. 118). Ko animatorji animirajo dva karakterja v enakem prizoru morajo poudariti kontrast med karakterjema, tako da jima narišejo različni postavi in določijo različne načine gibanja. S pravilnim gibanjem karakterjev se pozornost prenaša z enega na drugega (Hart, 1997, str. 119). Tudi ko animatorji animirajo dialoge, je pomembno, da so pozorni na govorico telesa karakterjev (Hart, 1997, str.121). Slika 32: Primer risanja 2 karakterjev v eni sceni 23

35 Posebna pozornost je posvečena premikanju ust, ki je lahko zelo različna glede na anatomijo lika. Govorečemu konju se na primer usta ne bodo enako premikala, kot človeku (Hart, 1997, str. 122). Slika 33: Primer premikanja ustnic Animiranje ozadja Umetniki, zadolženi zgolj za risanje ozadja, so običajno likovni umetniki, mojstri slikanja, ki niso šolani za animatorje (Hart, 1997, str. 140). Tako imenovani "layout artist" je arhitekt animiranega filma. Ta umetnik je zadolžen za risanje predvsem ozadij, s čimer narekuje tudi atmosfero, kompozicijo, osvetljenost, čas in prostor dogajanja. Mora biti mojster različnih likovnih tehnik, kompozicije in perspektive, imeti mora občutek za oblikovanje in stile risanja, ter se spoznati in poučiti o zgodovinskem obdobju, v katerem se zgodba dogaja (Hart, 1997, str. 130). 24

36 Slika 34: Primer dveh ozadij z različno atmosfero Pomemben je tudi, ker določi kot, pod katerim bo kamera snemala, ter kako se bo premikala, da bo kompozicija zanimiva (Hart, 1997, str. 134). Ozadja so velikokrat deformirana (tako kot liki) na ta način, da oponašajo deformiranost, ki bi jo posnela kamera. Pretirana perspektiva in upogibanje velikih zgradb popestri dogajanje in napetost (Hart, 1997, str. 141). Slika 35: Primer deformiranega ozadja z dramatičnim učinkom Koti snemanja so tesno povezani s plani ali rezi, ki so osnova filmskega jezika. To so posnetki iz različnih bližin, ki nam pomagajo ustvariti bodisi bolj čustven ali informativni prizor, glede na to kako blizu kamera zajame junaka. Poznamo splošni plan ali total, ki nam predvsem želi podati kontekst in informacije o okolju, v katerem je karakter (Slatinšek, 2006, str. 23). 25

37 Slika 36: Primer splošnega plana iz risanke Samurai Jack Sledi mu srednji plan, ki kaže bližnjo okolico junaka in igra informativno vlogo (Slatinšek, 2006, str. 23). Slika 37: Primer srednjega plana iz risanke Samurai Jack Bližnji plan sega od pasu do vrha glave, zajema malo okolja in prikaže čustveno stanje karakterja. Veliki plan nam poleg čustvenega stanja karakterja vzbudi empatijo. Zelo velik plan je primeren za scene, ki prikazujejo intimno vzdušje (Slatinšek, 2006, str. 23 in 24). 26

38 Slika 38: Primer velikega plana iz risanke Samurai Jack Detajl pa imenujemo rez, ki od blizu pokaže del osebe ali predmeta, ki mu pripisuje poseben pomen (Slatinšek, 2006, str. 25). Slika 39: Primer detajla iz risanke Samurai Jack 27

39 Oblikovanje lika Slabo oblikovani in neprivlačni liki lahko popolnoma pokvarijo privlačnost animacije, ne glede na to, kako dobra je. Zato je oblikovanje lika zelo pomemben postopek v procesu izdelave animiranega filma (Hart, 1997, str. 18). Animatorji so običajno dobri opazovalci ljudi, kar jim omogoča, da lažje dobijo ideje za izgled svojih likov (Hart, 1997, str. 17). Junak je lahko človek, rastlina, igrača, žival ali drugo. O vsakem karakterju mora animator vedeti vse podrobnosti, kretnje, osebnost in drugo, tudi če je karakter prikazan le za nekaj trenutkov. Pomembno je, da se nanaša na arhetipe in ne stereotipe. Arhetipi so osnovni vzorci obnašanja, kar pomeni, da določenega karakterja lahko uvrstimo v določeno skupino, kot so: heroj, mentor, varuh, glasnik in tako dalje (Hart, 1997, str. 16). Liki, ki slonijo na eni sami lastnosti, so ponavadi zelo usklajeni s svojo osebnostjo. Če imamo genija, mu poudarimo čelo, frizerju poudarimo pričesko in tako dalje. Pri takem pristopu moramo paziti, da res izpostavimo 1 potezo, da preveč elementov ne tekmuje med seboj (Hart, 1997, str. 39). Izbrati se mora prave igralce katerih glas se bo dobro ujemal z vlogo in osebnostjo karakterja (Hart, 1997, str. 17). Zelo pomemben je, kakšen obraz ima lik, saj preko njega izrazi največ čustev. Največjo vlogo pa imajo oči, saj so lahko najbolj izrazen del telesa. Celo zaprte oči lahko izražajo vrsto emocij (Hart, 1997, str ). Oblika in lesk oči se lahko drastično spremenita, glede na to kakšen izraz želimo prikazati. Na primer velike lesketajoče oči dajo učinek nedolžnosti in ljubkosti. Medtem ko izbuljene oči z majhnimi zenicami ponazorijo strah ali presenečenje. Obrvi in veke podkrepijo izraz v očeh. (Hart, 1997, str. 20 in 21). 28

40 Slika 40: Primer, kako oči kažejo čustveno stanje lika Čeljust in nos lahko veliko povesta o osebnosti lika. Heroji moškega spola imajo ponavadi močno čeljust z mišičastim vratom. Medtem ko šibka čeljust s tankim vratom ponazarjata like s šibkejšim telesom (Hart, 1997, str. 26). Čeljust lahko tudi popolnoma eliminiramo ali pa jo skrijemo v debel vrat (Hart, 1997, str. 28). Slika 41: Primer kako nam izgled karakterja lahko pokaže njegovo osebnost Gube nastanejo pri skoraj vsakem izrazu. Pri nasmehu so gube najbolj izrazite pri kotičkih ust, pri grdem pogledu pa med obrvmi in očmi ter na nosu. Da ohranimo enostaven in privlačen videz, lahko nekatere gube združimo z eno samo potezo (na primer gube na licih in ob kotičkih ust) (Hart, 1997, str. 32). Moramo pa paziti na to, da s pretiranim risanjem gub ne pogršamo karakterja (Hart, 1997, str. 34). 29

41 Ker morajo animatorji znati risati iz glave, morajo tudi dobro poznati človeško anatomijo. Gledalci naj bi dalj časa zainteresirano gledali animacijo, če imajo liki pravilne človeške proporce. Ni potrebno poznavanje vsake mišice, pomembno je le poznavanje posameznih sklopov mišic in kje se predeli telesa upogibajo (Hart, 1997, str. 40). Na proporce telesa morajo animatorji biti pozorni tudi, ko rišejo otroke, saj niso v enakih razmerjih kot odrasli (Hart, 1997, str. 90). Slika 42: Primer razlik v risanju odraslega človeka in otroka Pravilnejša anatomija služi le kot pripomoček pri prikazovanju osebnosti karakterja. Če nepravilna anatomija bolje pokaže njegov značaj, ni s tem nič narobe (Hart, 1997, str. 48). 30

42 Upoštevanje značaja, stila oblačenja, zgodovinskega obdobja, kretenj Obnašanje lika je odvisno predvsem od njegove osebnosti. V različnih kontekstih se bodo liki z različnimi osebnostmi tudi različno vedli. Imeli bodo različno hojo in različno telesno govorico. Kakšno vedenje bo imel lik, mora določiti animator sam (Hart, 1997, str. 55). Na samo vzdušje animacije in zgodbe pa vpliva tudi zgodovinsko obdobje, v katerega je postavljeno dogajanje. Če se zgodba naše animacije odvija v preteklosti, moramo temu tudi prilagoditi oblačila in okolje. Običajno imajo animirane zgodbe v preteklosti to prednost, da že zaradi okrašenega pohištva, arhitekture in ekstavagantnih oblačil vzdušje deluje sanjsko in v nas vzbudi nostalgijo in zanimanje (Hart, 1997, str. 98). Slika 43: Primer, kako zgodovinsko obdobje v animiranem filmu Beauty and the beast narekuje vzdušje animacije Ko se animator dovolj seznani s kostumi iz obdobja, v katerega želi animacijo postaviti, lahko začne improvizirati. Kostume si lahko izmisli, a mora še vedno paziti na to, da se bo prepoznalo obdobje, v katerem je karakter (Hart, 1997, str. 105). 31

43 Živali Glede na vrsto živali in njeno osebnost mora animator sam ugotoviti, katere dele telesa bo poudaril in katere ne. Živalske like lahko poljubno poenostavlja, da se ujemajo s stilom animacije in zgodbo. Poenostavitve tudi olajšajo proces animacije (Hart, 1997, str. 68). Živalim v animacijah se že od nekdaj daje človeške lastnosti, da so bolj zanimive za gledalca. Včasih so človeške lastnosti bolj izrazite, včasih ne. Običajno gre za neko vmesno kombinacijo (Hart, 1997, str. 70 in 71). Študije osnovne anatomije štirinožnih živali pokažejo, da so podobno zgrajene kot človek, ki stoji v štirinožnem položaju (Hart, 1997, str. 58). Animiranje živalske hoje je dokaj enostavno in se lahko primerja s človeško hojo. Obstaja le nekaj posebnosti glede na vrsto živali (Hart, 1997, str. 59). Tek štirinožnih živali pa se zelo razlikuje od človeškega. Dober primer je tek mačke. Drugače se upogiba hrbtenica, lopatice se premikajo z vsakim doskokom in zadnje noge prekrijejo sprednje tik pred ponovnim odskokom. Tudi rep se giblje v nasprotni smeri. Manjša kot je žival, hitrejši bo njen cikel teka (Hart, 1997, str. 61). Slika 44: Primer mačjega cikla teka 32

44 4. 5 Oblikovanje zgodbe (story boarding) Ko se oblikuje zgodbo, je vredno upoštevati nekaj napotkov. Animatorji se vedno morajo izobraziti o prostoru v katerega je postavljena zgodba. Najlažje je ustvarjati iz lastnih izkušenj. Če pa teh ni, pa je potrebno prebrati veliko knjig in člankov na to temo (Patmore, 2003, str. 18). Struktura zgodbe je lahko zaokrožena, zaključena, poenostavljena ali je pa sploh ni. Posebnih pravil ni (Slatinšek, 2006, str. 30). Zanimiv način pripovedovanja zgodb ima Hollywood. Že vrsto let proizvaja uspešnice z določeno formulo za dobro zgodbo. Hollywood zgodba naj bi bila iz treh delov. Prvi je za predstavitev karakterjev, zgodbe in konteksta. Drugi del je konfrontacija, kjer se zgodi največ akcije. Zadnji del pa je razplet, kjer se zgodba umiri in pojasni. Pomembno je, da je dober zaključek, ki zadovolji gledalce, saj slabo zaključena zgodba lahko pokvari cel film (Patmore, 2003, str. 20). Pri pripovedovanju zgodb je ključnega pomena način pripovedovanja. Lahko je zgodba čisto vsakdanja in običajna, pa vendarle pritegne pozornost in zanimanje gledalca z zanimivim, morda tudi komičnim načinom pripovedovanja (Patmore, 2003, str. 10). Vedno pomembnejši postaja tako imenovani lok razvoja junaka ali character arc. To pomeni, da se osebnost našega lika mora spremeniti glede na dogodivščine, ki jih je doživel. Glede na našo zamisel, lahko lik osebnostno stagnira ali pa doživi osebnostno rast (Slatinšek, 2006, str. 30). Da ekipa animatorjev lahko boljše in brez večjih zapletov animira zgodbo, je potrebno napisati scenarij v kombinaciji s snemalno knjigo. Ta je kot načrt, ki povezuje celotno delovanje ekipe (Patmore, 2003, str. 24). 33

45 3 AVTORSKI DEL Animirana knjižica ima različne oblike. Knjižica je lahko speta s spenjačem ali vezana, kot običajne knjige. Število listov z risbami ali sličicami je poljubno, čeprav naj bi bilo idealno imeti 30 listov (Fouche, 2016). Moja animirana knjižica ima več listov in je speta s ščipalko Zgodba oziroma dogodek Pojasnila sem že, da je zgodba lahko le nek dogodek. Animacija v animirani knjižici naj bi trajala le nekaj sekund, zato mora biti zgodba zelo kratka. Sprva sem s tem imela težave, saj sem si izmišljala preobširne zgodbe. Na srečo sem svojo napako odkrila že, ko sem začela risati neke vrste snemalno knjigo. Odločila sem se, da bom animirala metamorfozo karakterja. Slika 45: Nekaj skic prve izmišljene zgodbe, ki je bila predolga 34

46 Slika 46: Skice druge ideje za zgodbo Slika 47: Skice zgodbe, ki sem jo izbrala za končni izdelek 35

47 Da bi bil moj končni izdelek kvaliteten, sem najprej s flomastrom narisala nekaj poskusnih animiranih knjižic na navadni fotokopirni papir. Zrezala sem papir na enako velike kose in na njih risala tako, da sem list s sličico prislonila na okno in čez njo dala prazen list, na katerega sem narisala naslednjo sličico. Tako sem lažje spremljala kako rišem gibanje. Prva animirana knjižica prikazuje, kako dekle kihne in s tem prestraši svojo mačko. Druga prikazuje antropomorfnega mačka (zelo podoben mojemu končnemu karakterju), ki kihne. In tretja je osnutek moje končne animirane knjižice o antropomorfni mački, ki spreminja videz. Slika 48: Fotografija poskusnih animiranih knjižic S flomastrom narisane animirane knjižice so dobro izpadle, vendar sem hotela, da bi se moj končni izdelek lahko predvajal tudi na računalniku in da bi moja animirana knjižica izgledala bolj urejeno. Zato sem sličice svoje animirane knjižice prerisala v računalniškem slikarskem programu s pomočjo grafične tablice. Vse sličice sem natisnila na trši papir, jih zrezala in postavila v pravilni vrstni red ter spela. Slika 49: Fotografija končnega izdelka 36

48 3. 2 Oblikovanje lika Moj lik je moral biti čim bolj enostaven in prikupen. Hotela sem, da na pogled srčkan karakter spreminja svoj videz na grozovit način. Odločila sem se za žival s človeškimi lastnostmi. Slika 50: Prve skice mojega lika Slika 51: Nekaj primerov skic postopka oblikovanja lika 37

49 3. 3 Oblikovanje ozadja in formata Odločila sem se, da ozadja ne bom risala, saj je za prikaz zgodbe, ki jo želim povedati, nepotreben. Format listov v osnutkih je bil 8 x 10,6cm in je bil nekoliko prevelik in preširok. Zato sem se za končni izdelek odločila za format v velikosti 6,7 x 10cm. Končni izdelek vsebuje 94 sličic Sklep Izdelava animirane knjižice je zahtevnejša, kot se sprva zdi, predvsem zato, ker sem morala strogo omejiti dolžino zgodbe. To je edini večji problem s katerim sem se srečala. Znanje, ki sem ga pridobila v teoretičnem delu mi je zelo koristilo pri samem animiranju in oblikovanju lika. Sam proces izdelave animirane knjižice ni zahteven, le veliko časa, potrpljenja in načrtovanja zahteva. Zdi se mi dovolj enostaven, da bi ga lahko izvedli učenci višjih razredov osnovne šole, ki imajo že boljše sposobnosti samoorganizacije. 4 PEDAGOŠKI DEL 4. 1 Težave, ki se pri obravnavi animacije pojavljajo, in primeri dobre prakse Opazila sem, da v vseh letih svojega šolanja nisem bila pri pouku nikoli deležna teme animacije, čeprav je navedena v Učnem načrtu za likovno umetnost. Prav tako je niso bili deležni moji kolegi iz oddelka Likovne pedagogike, ki prihajajo iz različnih šol. Tudi na praksi, ko sem predstavila temo animacija, sem opazila, da je bilo to za učence nekaj novega in učiteljica pred tem ni posvečala posebne pozornosti tej temi. Animacija je odlično izhodišče, za seznanitev otrok s filmsko umetnostjo. Animacija zahteva veliko časa, discipline, načrtovanja, natančnosti, različnih postopkov in spretne motorične sposobnosti. Otroci se lahko naučijo, da umetnost ne nastane tako hitro in spontano, kot se včasih zdi (Berarducci, 1971, str. 12). Ko se otroci naučijo osnov animiranja in oblikovanja zgodb, se lahko v svet medijev vrnejo kot bolj kritični opazovalci (Berarducci, 1971, str. 12). 38

50 Eden izmed primerov dobre prakse je projekt, v katerem je sodelovalo 300 učencev iz tretjih in četrtih razredov osnovne šole Amidon Elementary School Washingtonu, D. C. Učenci so se učili osnov gibanja v animaciji in izdelovali risanke. Projekt je bil izredno uspešen, saj so bili otroci zelo zainteresirani in razvidno je bilo, da jim je gledanje risank dalo neko okvirno znanje, s katerim so si lahko pomagali pri projektu. Otrokom je bila tema zelo zanimiva, saj je dogajanje v risankah prilagojeno njihovemu hitremu tempu (Berarducci, 1971, str ). Drugi primer obravnavanja animacije v šoli je nekoliko bolj obširen. Trajal je dlje časa in zahteval več medpredmetnega povezovanja. Ker so bili učenci starejši, so bili tudi zmožni obravnavanja resnejših problematik in sporočil. Učencem sedmih razredov v Woodlawn School v Davisonu, Severna Carolina, so učitelji skušali japonsko zgodovino, kulturo in animacijo približati s pomočjo animejev japonskih animiranih filmov. Predvsem s pomočjo Miyazakijevih animiranih filmov, ki imajo velik poudarek na odnosu človeka do narave in spoznavanju samega sebe. Učenci so ustvarjali animirane filme, ki so imeli poudarek na človekovem odnosu do narave. S projektom so povezali naravovarstvo, japonsko kulturo in spoznavanje novih tehnik izražanja ter ugotovili, kako mediji zrcalijo našo družbo in kulturo (Ruble, 2010, str ). Z učenci so se učitelji najprej pogovorili o tem, kako dobro oziroma slabo mediji predstavljajo naše vrednote. Analiziranje jim je pomagalo razumeti, kako vnašati teme v svoj animirani film in primerjati japonski odnos do narave z ameriškim (Ruble, 2010, str. 40). V zahodnjaških filmih so učenci opazili večjo razdvojenost karakterjev in dogodkov na "dobre in slabe", medtem ko so v Miyazakijevih filmih meje med dobrim in zlom zabrisane (Ruble, 2010, str. 45). Napisali so scenarij za svojo animacijo na temo Odnos Američanov do narave (Ruble, 2010, str. 42). Učencem so predstavili nekaj različnih vrst animiranja, med katerimi so lahko izbirali. Tako so se naučili in začeli ceniti animacijo kot vizualno umetnost. Pri matematiki so tudi izračunali minimalno število sličic, ki bi jih morali narisati. Nato so začeli risati snemalno knjigo in planirati, koliko sličic bi bilo potrebnih za prizor. Ko so vse posneli, so začeli snemati glasove in zvočne efekte. Delali so skupinsko, saj bi bila prevelika zmešnjava, če bi bilo delo individualno. Prav tako je bilo hitrejše, ker so si lahko med seboj pomagali (Ruble, 2010, str. 43). Otroci so se naučili sodelovanja in dela v skupini ter prilagajanja. Svoje filme so nato predstavili na filmskem festivalu (Ruble, 2010, str. 44). 39

51 4. 2 Načrtovanje učne priprave Izdelava animirane knjižice je dobro izhodišče za razumevanje kompleksnejše tehnike izdelave animiranega filma. Če knjižico razstavimo in sličice po vrsti razporedimo, izgledajo podobno kot filmski trak, ki ga projektor s hitrim prikazovanjem zlije v navidezno gibanje likov (Slatinšek, 2006, str. 12). 40

52 4. 3 Učna priprava Glava priprave Ime in priimek: Katja Mulej Šola: Osnovna šola Predmet: Likovna umetnost Likovna naloga: animacija Razred: 9. razred Število ur: 5 šolskih ur Oblikovalno področje: oblikovanje na ploskvi Likovna tehnika: flomaster in svinčnik Likovni motiv: prigoda iz počitnic Material, orodja in podlage: radirka, svinčnik, risalni listi, flomaster, spenjač, škarjice, okno Didaktični pripomočki: slikovni primeri, tabla, videi iz spleta, lastna animirana knjižica Oblike dela: frontalna, individualna Metode dela: pogovor, razlaga, pojasnjevanje, demonstracija, opazovanje, metoda praktičnega dela Vrsta učne ure: kombinirana Cilji Učenci: - razvijajo izrazne zmožnosti pri oblikovanju na ploskvi in s tem negujejo individualni likovni izraz; - spoznavajo pojme, povezane z različnimi načini izražanja na ploskvi; - razvijajo motorično spretnost in občutek ob uporabi različnih materialov in pripomočkov za izražanje na ploskvi; - ob likovnih delih, likovnih izdelkih učencev ter ob zgledih iz narave in okolja spoznavajo likovne pojme, povezane z oblikovanjem na ploskvi. Viri in literatura: Beck, J. (ur.). (2004). Animation art from pencil to pixel, the history of cartoon, anime and CGI. London : Flame Tree. Fouche, P. (2016). Flipbook info- History. Pridobljeno s strani 41

53 Laybourne, K. (1998). The animation book : a complete guide to animated filmmaking - from flip-books to sound cartoons to 3D animation. New York: Three Rivers Press. McCloud, S. (2011). Kako razumeti strip. Ljubljana: Cankarjeva založba. Slatinšek, P., Moškrič, Ž., Starič, M., Peštaj, M. (2006). Animirani film in otroški program SLON: pedagoška gradiva za učitelje osnovnih šol. Ljubljana: Animateka. Tacol, T., Frelih, Č., Muhovič, J. in Zupančič, D. (2013). Likovni izražanje 9: Učbenik za 9. razred osnovne šole. Ljubljana: Debora. Učni načrt za Likovno vzgojo (2011). Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Zavod RS za šolstvo. Slikovni viri in video viri: y%20documents/paleolithic%20art.htm

54 VSEBINSKA PRIPRAVA DEJAVNOST UČITELJA Učence pozdravim in se jim predstavim. -Seznanim jih z današnjo temo ter jih povprašam, če vedo, kaj so animacije in kje vse jih danes najdemo? (risanke, reklame, animirani filmi, spletne strani itd.) DEJAVNOST UČENECA UVODNI DEL -Učenci poslušajo, razmišljajo, odgovarjajo na vprašanje,naštevajo. DIDAKTIČNI PRIPOMOČKI - Povem pomen in izvor besede animacija. Beseda animacija izvira iz latinske besede anima, kar pomeni duša, in besede animare, ki pomeni vdihniti življenje. Animacija je optična iluzija, ki ustvari vtis gibanja. Animacijo ustvarimo tako, da v logično zaporedje postavimo slike ali risbe in jih nato hitro predvajamo, da ustvarijo iluzijo gibanja. - Učenci poslušajo. OSREDNJI DEL - Na kratko razložim, kaj je sekvenčna umetnost in kje se prvič pojavi. To so zaporedne slike, ki pripovedujejo zgodbo. Najdemo jih že v prazgodovinskem obdobju na stenah jam, kjer je jamski človek - Učenci opazujejo, komentirajo in delijo mnenje. 43

55 upodabljal bizone v gibanju ter lov. Primer so tudi egipčanske poslikave, grške vaze. Trajanov steber in japonski zvitki. Med razlago jim kažem slikovne primere. Slikovni primer: Grobnica Menna, 14. st. pr. n. št. - Učence vprašam, kje danes najdemo sekvenčno umetnost? (stripi) - Učenci odgovarjajo. Slikovni primer: Poslikave v jami Lascaux v Franciji, pr. n. št. Slikovni primer: Grška vaza -Predstavim nekaj optičnih igrač, ki prikazujejo animacije, in pokažem slike le teh. Na kratko razložim, kako delujejo (taumatrop, fenaksinoskop, kolo življenja). - Učenci komentirajo, poslušajo. Slikovni primer: Taumatrop,

56 Slikovni primer: Fenakistoskop, 1832 Slikovni primer: Zoetrop, Povem, da je prvi polanimirani film nastal leta 1906 z risanjem s kredo na tablo. - Učenci poslušajo in pogledajo sliko. Slikovni primer: Stuart Blockton, Humorous Phases of Funny Faces - Povem, da se je animacija do danes zelo spremenila, iznašli so se nove tehnike animiranja. - Učenci poslušajo. - Učence povprašam, če mi znajo našteti vrste animacij (stop-motion animacija, risana animacija in računalniška 3D-animacija). Pomagam jim s tem, da jim ob prikazu slikovnega gradiva naštevam primere različnih risank. - Učenci ugibajo vrsto animacije s pomočjo slikovnih primerov. - Učence vprašam, če vedo, kako se animirajo te različne tehnike animacije? - Učenci povedo, kako se naredi različne vrste 45

57 - Če ne vedo, jim razložim: Pri stopmotion animaciji karakterje (ki so lahko lutke, iz plastelina, iz gline itd.) počasi premikajo in vsak premik fotografirajo. Ko te fotografije hitro predvajamo, naši možgani to vidijo kot gibanje. animacij. Poslušajo, komentirajo. Slikovni primer: Stop-motion animacija Wallace and Gromit Pri risani animaciji se enako vsak gib karakterja zabeleži s fotoaparatom. Razlika je le v tem da sta karakter in njegovo okolje narisana na papir s poljubno risarsko tehniko. Slikovni primer: Risana animacija Snow White Pri računalniški 3D-animaciji gre za enak postopek beleženja gibov, le da so tu karakterji postavljeni v virtualno 3D-okolje in so sami narejeni v 3D-računalniškem programu. Slikovni primer: Primer računalniške animacije, Moana, Učence vprašam, če mi lahko naštejejo nekaj risank za vsako tehniko animacije? - Učenci naštevajo risanke in animirane filme. - Učencem povem, da se bodo tudi sami lotili risanja lastne animacije. Zadam likovno nalogo: "Izdelava animirane knjižice na temo Prigoda - Učenci poslušajo in so pozorni. 46